Tudi Ken Bone ne bo rešil Amerike

Bil je že skoraj konec mučne, umazane in sovražne predsedniške debate, prav gotovo ene od najnižjih točk v moderni ameriški politiki, ko je s svojega sedeža v dvorani v St. Louisu vstal moški v rdečem pletenem puloverju. "Kako boste s svojo energetsko politiko zagotovili, da boste zadostili potrebam po energiji, hkrati ostali prijazni okolju ter povzročili kar najmanj izgube delovnih mest v elektrarnah, ki uporabljajo fosilna goriva?" Milijoni Američanov so zajeli sapo in naredili tisto, za kar si Trump in Clintonova prizadevata že leto in pol, pa jima ne uspe. Kena Bonea so v trenutku vzljubili, v njem prepoznali sebe in simpatični možak iz Illinoisa je postal zvezda spleta.

V tednu po drugem soočenju je Ken Bone gostoval v številnih televizijskih oddajah (CNN, Jimmy Kimmel), o njem so pisali najvplivnejši časniki, med drugim tudi New York Times. Na Floridi ima nenadoma večjo podporo kot kandidatka Stranke zelenih Jill Stein. Kandidira sicer ne, toda kot pravi Američan je svojo nenadno in nenadejano slavo takoj unovčil. Njegov pokrovitelj je prevoznik Uber, ima linijo majic s svojo fotografijo, srečal se bo s podjetjem, ki prodaja zdaj razprodan rdeč pulover. Ken Bone je tako postal pravi zmagovalec soočenja. A ne le zaradi instantne slave in hitrega zaslužka, ampak zato, ker je Američane, ukleščene v cirkuško norost in vsebinsko praznino letošnje predsedniške kampanje, spomnil, kakšna bi ta morala biti. Da bi morala kandidata odgovarjati na resna vprašanja običajnih ljudi. In hudomušni 32-letnik z očali in brčicami je ob naraščajočem zgražanju nad umazanim bojem za Belo hišo v manj kot minuti televizijskega nastopa to uspel poosebiti.

Trump snel okove

Toda, po nedeljskem soočenju se zdi, da je kampanja padla še na nižjo raven. Poslušamo zelo nazorne opise različnih žensk, o tem, kam vse naj bi Donald Trump brez povabila polagal svoje roke in še kaj drugega. Zgodbe so presenetljivo podobne besedam kandidata samega, ki se je na zdaj znamenitem posnetku hvalil, da lahko z ženskami počne vse, kar hoče in jih grabi povsod, kjer hoče. Trump, sprt z vrhom zgroženih veljakov iz republikanske stranke, je najavil, da se je končno „osvobodil okovov“, čeprav nihče ni opazil, da bi se do tega tedna zelo zadrževal v svojih izjavah. A očitno se je. Zdaj Hillary Clinton odkrito grozi, da jo bo vrgel v ječo, množica na njegovih zborovanjih kot v transu skandira "zaprite jo, zaprite jo“, konec tedna je celo namignil, da Clintonova pred soočenji jemlje nedovoljena poživila in predlagal, da opravita test na droge.

Posebej ostri napadi in hujskanje so uperjeni proti medijem. Ti so ga z nenehno pozornostjo pomagali privzdigniti do nominacije. Zdaj, ko ga obravnavajo resneje in bolj kritično, pa je Trump nezadovoljen. Med drugim je najavil tožbo proti New York Timesu, ki pa bo, sodeč po odgovoru njihovega odvetnika, dobrodošla. V skorajda zabavnem odgovoru je namreč zapisal, da New York Times ne more z ničimer, kar so zapisali, krniti ugleda Donalda Trumpa, saj je za to s svojimi izjavami poskrbel že sam. Je pa vzdušje na Trumpovih zborovanjih tako naelektreno, da se novinarji in predvsem novinarke že bojijo za svojo varnost. Trumpovi pristaši jim grozijo, novinarko televizije NBC je do avta morala pospremiti tajna služba, ameriški Odbor za zaščito novinarjev pa je Trumpa zaradi njegove agresivne retorike razglasil za grožnjo svobodi tiska. Medtem sicer tudi tradicionalno desni časniki, od vplivnega Wall Street Journala dalje, v svojih uredniških komentarjih razglašajo podporo Clintonovi in svarijo pred Trumpom. Časnik The Republic iz Arizone v 125-letni zgodovini še ni podprl nobenega demokratskega politika. Zdaj je Clintonovo, nekateri Trumpovi pristaši pa urednikom in novinarjem grozijo kar s smrtjo, ne le odpovedjo časopisa.

WikiLeaks kaže na pravo Hillary

Toda tudi Hillary Clinton ima svoje težave, ki bi bile še večje, če jih ne bi zasenčil Trump sam. Javnost s pomočjo WikiLeaksa vsak dan lahko prebira ukradeno elektronsko pošto ter dopisovanje vodilnih v njenem štabu. Bolj kot šokantne ali nove informacije, ki bi lahko spodkopale njeno vodstvo, razkriti dopisi potrjujejo vse, kar ljudje o Clintonovi vedo, sumijo in ne marajo. Da ima dva obraza, enega za javnost, drugega za zaprtimi vrati in da ničesar ne naredi spontano. Da meni, da bi morali za politične funkcije kandidirati uspešni in bogati ljudje. Da držijo očitki o preveč prijateljskem in razumevajočem odnosu do Wall Streeta (to potrjujejo tudi trije govori gigantu Goldman Sachs, za katere je dobila 675.000 dolarjev), medtem ko v kampanji igra bojevnico za "običajne ljudi". Da dvomi v ostrejšo regulacijo finančnih institucij in da je velika zagovornica proste trgovine. Vse to so stališča, ki mnoge volivce odbijajo, zato se jih v javnih nastopih Clintonova zdaj otresa. Če v še nerazkritih e-mailih ni kakšnega škandala, sicer vse to verjetno ne bo dovolj, da bi Clintonovi usodno škodilo. Toda, v Trumpovem taboru upajo, da bodo demokratski volivci zaradi potrditve svojih dvomov o Clintonovi izgubili še zadnje ostanke volje do političnega udejstvovanja in da bodo 8. novembra ostali doma.

Mnogi bi zaradi obeh kandidatov to v resnici tudi najraje storili. Toda, nekdo se bo moral vseliti v Belo hišo in obe strani zdaj delata vse, da bi navdušili svojo bazo in jo spravili na volišča. Kaj se bo dogajalo tam, pa je še eno vprašanje, ki si ga Amerika, samozvana zibelka demokracije, že dolgo ni zastavljala. Trump, ki zaostaja v anketah, namreč javno razglaša, da bodo volitve ukradene in prirejene ter svoje podpornike poziva, naj igrajo vlogo nadzornikov na voliščih. Zato se mnogi bojijo, da bodo njegovi pristaši poskušali ustrahovati in odgnati predvsem volivce manjšin, ki so izrazito nenaklonjene republikanskemu kandidatu. Ali pa, da bodo različne skupine uresničile grožnje o tem, da bo ob zmagi Clintonove tekla kri in da so pripravljeni na revolucijo. Če Trump izgubi je zelo verjetno, da ne bo čestital tekmici in za nekaj časa izginil iz javnosti, kot je običaj pri poražencih na predsedniških volitvah.

A kmalu bo izginil nekdo drug. Ken Bone. Potem ko so ga milijoni televizijskih gledalcev v obupu nad nizkotnostjo predsedniškega soočenja privzdignili v svetilnik upanja in poosebljenje normalnosti, je malce bližji pogled pokazal, da Ken Bone ni tako zelo prijeten in brezmadežen možak. Volivci tako ostajajo frustrirani in čakajo, kakšno umazanijo bodo še naplavili dnevi do volitev. A zdaj vsaj vedo, da jih pred resničnostjo ne bo rešil niti Ken Bone v svojem rdečem puloverju.