Washingtonski ples

Republikanci so pač imeli dobro noč, je polom demokratov na vmesnih volitvah hladnokrvno komentiral Barack Obama. Pri tem niti malo ni spominjal na predsednika, ki je pred štirimi leti ob precej blažjem neuspehu na kongresnih volitvah s skrušenim obrazom priznal, da so demokrate “sesekljali“ in hkrati samoizpraševalno iskal razloge za poraz. A tistega Obame že dolgo ni več. Tako kot so se v politični realnosti vladanja ter washingtonskem močvirju lobističnih interesov ter milijonskih donacij razblinili slogani „Upanje in spremembe“ ter „Ja, zmoremo“, tako je izginil mladostni predsednik z velikimi načrti. Na njegovem mestu je pragmatični politik, ki bo zadnji dve leti mandata preživel v borbi za svojo dediščino in za to, da bo ključe Bele hiše tudi po 2016 obdržala demokratska stranka.

V tem boju imajo demokrati več možnosti, kot so jih imeli na volilni torek, ko so republikanci na kongresnih volitvah z njimi dobesedno pometli, jim izpulili iz rok tudi senat ter sprožili ugibanja, ali je blokada dela v ameriški prestolnici lahko še bolj neprebojna. Že dosedanji, na pol razdeljeni kongres, je bil med najbolj neučinkovitimi v zgodovini. Letos bodo denimo člani spodnjega doma delali celih 113 dni, kar je še manj kot lani, ko so bili v službi 126 dni. Toda, taktika miniranja Bele hiše in nesprejemanja zakonodaje, ki jo republikanci uporabljajo od začetka Obamovega predsedovanja, se je očitno obrestovala. Čeprav so Američani v nekaterih raziskavah ščurke in hemoroide na lestvici priljubljenosti uvrstili višje kot kongres, so svojo jezo na politike usmerili v Obamo in posledično na volitvah na njegove demokrate.

Obame se izogibajo v stranki

Predsednik je v zadnjem času tako nepriljubljen, da so številni člani njegove stranke med predvolilno kampanjo sklenili, da se ga bodo izogibali in na političnih shodih „pozabili“ omeniti njegove dosežke (predvsem zdravstveno reformo). Ena od kandidatk za senat pa celo ni želela povedati, ali je sama na predsedniških volitvah glasovala za Obamo. Toda, tudi takšno slepomišenje se ni obrestovalo. Dve tretjini ameriških volivcev na volišča sploh nista prišli, mnogi v demokratski stranki, predvsem temnopolti volivci, ki Obamo še vedno množično podpirajo, pa so ostali doma tudi zaradi jeze nad nespoštljivim odnosom do predsednika. Poleg tega je bila celotna kampanja demokratov povsem zvodenela, brez programa dela ali vsaj poudarjanja dosedanjih Obamovih dosežkov, kot so zagon gospodarstva, zmanjšanje brezposelnosti, pravice istospolnih, pritisk na Wall street ali zdravstvena reforma.

Republikanci so se na kongresne volitve temeljito pripravili ter niso ponavljali hudih napak iz predsedniških volitev. Najprej so izločili kandidate, ki sodijo na skrajno desno ter z ekstremističnimi zamislimi in nepremišljenimi izjavami pogosto odtujijo ključne volivce, denimo ženske, mlade in manjšine. Seveda tudi desnica ni predstavila nikakršnih zamisli o tem, kako Ameriko peljati naprej in iz krize. So pa za vse težave – resnične in izmišljene – spretno in redno krivili Obamo. Pri tem jim je pomagalo tudi dejstvo, da se je v zadnjih mesecih pri gledanju televizijskih poročil marsikomu zdelo, da se bliža konec sveta, najmočnejši mož na svetu pa ne stori ničesar. Republikanci so namreč Obamo prikazali kot slabotnega in neodločnega voditelja, ki ne zna ustaviti ne izbruha ebole v Ameriki (umrl je en človek) niti grozečih bojevnikov islamske države, ki naj bi bili skorajda pred ameriškimi mejami. V boju proti Obamovi reformi priseljevanja so šli nekateri kandidati celo tako daleč, da so k zaprtju meja pozivali zato, ker naj bi preko njih v ZDA množično prihajali z ebolo okuženi priseljenci iz Mehike. Širjenje strahu in panike je še vedno učinkovito politično orožje.

Vladavina dolarjev

Vmesne volitve, ki so sicer le predigra predsedniških bodo krojile zadnji dve leti Obamovega predsedovanja, zakoličile njegovo dediščino in oživile ali pokopale načrte, ki jih še ima, od reforme priseljevanja, okoljskih ukrepov, zmanjševanja neenakosti, trgovinskih sporazumov in davčne politike. Obstaja upanje, da bo zmerna republikanska struja uresničila prve spravljive povolilne obljube o sodelovanju s predsednikom. Seveda le zato, ker se začenja iskanje predsedniških kandidatov za leto 2016 in ker bodo republikanci pred predsedniškimi volitvami želeli pokazati, da znajo odgovorno vladati in reševati probleme. Poleg tega ni nujno, da bodo le oni grenili življenje Obami. Ta lahko kongres obide z redkimi, toda učinkovitimi predsedniškimi ukazi, nesprejemljive poteze kongresnikov pa lahko zatre z vetom.

Najverjetnejša napoved naslednjih dveh let pa vseeno ostaja nadaljevanje agonije in paralize v vrhu ameriške politike. Za to so kandidati v kampanji na vmesnih volitvah zapravili štiri milijarde dolarjev, kar je ogromna vsota, še posebej, če vemo, da ni prinesla nobene prave spremembe, izboljšave, nobene koristne zamisli in ni rešila nobenega problema. „Bolje bi bilo, če bi ta denar skurili,“ pravi profesor Allan Lichtman ter dodaja, da je Amerika država, kjer je korupcija pravzaprav zakonita. Sam jo vidi v obliki neomejenih in milijonskih donacij najbogatejših posameznikov in korporacij, ki krojijo politično agendo najmočnejše države. Podatki kažejo, da kongresniki porabijo do 70 odstotkov svojega časa za zbiranje denarja za kampanjo. Komu se s tem zavežejo, je jasno. In ta ista peščica posameznikov bo Ameriki in svetu leta 2016 izbrala tudi novega predsednika ali predsednico.