Brexit: kdo bodo poraženci in zmagovalci ločitve?

V resnici bo pot do končnega izstopa dolga, vijugasta in naporna, za obe vpleteni strani.  Izstopna pogajanja bodo po večini ocen trajala dve leti. Takrat bo Velika Britanija nehala biti članica povezave, pa če bodo izstopna pogajanja prinesla kvalitetni dogovor ali pa ne. Podaljšanje pogajanj bi bilo sicer mogoče le ob pristanku preostalih članic EU.

Krasni novi svet pa je vsekakor vprašljiv. Za oboje. Pa čeprav imamo na eni strani del britanske javnosti, ki je prepričana, da bo izstop Otoku vrnil suverenost, izboljšal varnost, omejil migracije in pritisk na javno šolstvo in zdravstvo, tudi v Bruslju pa jih ni malo, ki menijo, da se bo EU končno znebila "porednega otroka, ki je vedno hotel nekaj po svoje".

Učinki odvisni od izplena pogajanj

Še preden so se Britanci lani junija odpravili na volišča, je bilo eno glavnih vprašanj, kako bo brexit vplival na britansko ekonomijo. Odgovori so se gibali od - "gospodarstvo bo zacvetelo" do opozoril, da se bo zapletlo, če Otok med ločitvijo od EU ne bo uspel izpogajati nadaljevanja ugodnosti, ki jih prinaša evropski enotni trg. V Bruslju trdijo, da tega, da bi država obdržala prednosti in se znebila slabosti članstva, ne bo, tudi britanska premierka Theresa May  govori o "popolni ločitvi".

Analitiki tako menijo, da se Britancem vsaj za začetek obeta rahel padec življenjskega standarda. Britanski Guardian, ki si je po brexitu omislil kar "brexit watch", kjer skupaj s strokovnjaki bdijo nad že vidnimi in prihodnjimi učinki brexita, piše, da se na Otoku učinki brexita trenutno kažejo kot rahlo ohlajanje ekonomije, rastoče cene pa pritiskajo na podjetja in potrošnike. Na podlagi analiziranih podatkov ocenjujejo, da je britanska inflacija na najvišji ravni v zadnjih treh letih, potrošnja je manjša, čeprav je v državi najnižja brezposelnost v zadnjem desetletju, pa se je rast plač upočasnila. "To je slaba novica," je za Guardian ocenil ekonomist David Blanchflower, ki ga skrbi, da gredo "plače in cene vsaka v svojo smer".

Veliko se tudi ugiba o številu izgubljenih mest zaradi umika podjetij, ki želijo delovati na trgu EU, iz Velike Britanije. Med drugim so odhod oziroma selitev dela posla, že napovedale nekatere velike banke.

Še najbolje se v vsem tem godi britanskemu nepremičninskemu trgu, kjer pa padanja cen ni zaznati. A pri nadaljevanju rasti cen življenjskih stroškov in padanju plač, bi se lahko to že kmalu spremenilo, menijo analitiki.

Vrednost britanskega funta je takoj po glasovanju lani doživela dramatičen padec, vendar si je valuta kasneje občutno opomogla. Zdaj številke kažejo, da je njena vrednost v primerjavi z dolarjem nižja za okoli 15 odstotkov in v primerjavi z evrom za okoli 12 odstotkov - kot je bila pred uspešnim referendumom.

Nižja vrednost je koristila izvoznikom, še največ pritožb na ta račun pa je bilo med britanskimi turisti, za katere so se posledično podražile počitnice v tujini. Na spremembe v vrednosti valute pa so se odzvala tudi nekatera tuja podjetja, ki poslujejo na britanskem trgu. Apple je na primer kar precej dvignil cene svojih izdelkov, v odločitvi pa med drugim zapisal, da so cene odvisne od več faktorjev, "tudi od menjalnega tečaja lokalne valute".

Zanimivo sicer je, da nekateri analitiki in otoški mediji iste statistične podatke interpretirajo kot dokaz, da je britanska ekonomija uspešna in odporna na brexit. Številke z negativnim predznakom pa pripisujejo izključno negotovosti, ki jo povzroča brexit in torej odgovornost zanje pripisujejo Bruslju.

Kljub različnim trenutnim interpretacijam, bo sicer jasen odgovor na vprašanje ekonomskih učinkov brexita mogoče videti šele, ko bo ta postal resničnost in ko bo jasno, kakšen je izplen pogajanj z Brusljem.

Varnostna vprašanja pomembnejša od ekonomskih učinkov?

Bolj kot ekonomski učinki, mnoge - predvsem po zadnjem napadu v Londonu - skrbijo učinki brexita na varnost.
Le nekaj ur pred sredinim napadom, je vodja Europola opozoril, da radikalizirani posamezniki predstavljajo nevarnost za ljudi v EU in Veliki Britaniji. Rob Wainwright, ki je pravzaprav pisal blog ob obletnici napadov, ki so v Bruslju vzeli 32 življenj, je ocenil, da bo "komu od teh ljudi v prihodnosti precej verjetno uspelo" izvesti svoj sprevržen načrt.

Izmenjava o posameznikih in skupinah, ki predstavljajo potencialno nevarnost, je z naraščajočo grožnjo terorizma, doseglo nov vrhunec. Velika Britanija je ena od treh najpogostejših uporabnic Europolovih storitev. In Britance skrbi, da bi po izstopu ostali zunaj te pomembne evropske agencije. Kljub lastni razviti mreži varnostnih in obveščevalnih organov, bi namreč brez teh podatkov država vseeno postala nekoliko bolj izpostavljena teroristom in njihovim organizacijam. Britanski varnostni organi so tako že tudi sami opozorili na nevarnosti odhoda iz Europola in sistema, ki omogoča izdajo evropskega zapornega naloga.

Tudi Theresa May je, ko je bila še notranja ministrica dejala, da tesno obveščevalno sodelovanje z ZDA, Velike Britanije ne ščiti pred nevarnostjo tako učinkovito kot sodelovanje z evropskimi kolegi.

Britancem je s pomočjo evropskega zapornega naloga uspelo uloviti okoli 5000 ubežnikov v zadnjih petih letih. Pred Europolom se je iskanje takšnih ljudi odvijalo kot "lov po labirintu", v katerem si "poklical kakšnega znanca", je situacijo za Reuters slikovito opisal varnostni strokovnjak Bill Hughes. In k temu pristopu se nihče ne želi vrniti, je še dodal.

Tako v Londonu kot v Bruslju sicer ocenjujejo, da se bosta, ko gre za varnostno in obveščevalno sodelovanje, obe strani zagotovo skušali dogovoriti za "posebno sodelovanje", saj je to v interesu obojih.

Nekaj najbolj gorečih zagovornikov brexita sicer meni, da posebni sporazumi niso potrebni, saj da je sodelovanje med evropskimi varnostnimi organi daleč od popolnega, in medtem ko naj bi Nemčija in Francija imeli kvalitetno obveščevalno službo, naj bi bila ta v Belgiji, kjer imajo z radikalizacijo velike težave, zelo slaba. Kot primer slabega evropskega dela navajajo Anisa Amrija, moškega, ki je moril na berlinskem božičnem sejmu, po Evropi pa se mu je uspelo brez večjih težav premikati s 14 lažnimi imeni.

Postresnica in lažne novice kot temelji za brexit

Rezultat britanskega referenduma je bil vse prej kot močan glas v podporo izstopu iz Unije. Pravzaprav so podporniki odhoda z 51,9 odstotka zbranih glasov, zmagali za "mišjo dlako", še posebej, če k temu prištejemo vse, ki so dan po glasovanju tarnali, da "niso vedeli, za kaj pravzaprav glasujejo", do tega, da so "hoteli samo spremembe", ne pa tudi brexita.

Kakor koli - kampanja za brexit bi morala biti kvalitetna učna ura za politiko in medije. Alternativnih dejstev, lažnih novic in postresnice si namreč nista izmislila Kellyanne Conway in Donald Trump, ampak je vse troje predstavljalo precej kvalitetno podlago za brexit, ocenjujejo analitiki Brandwatch.

Referendumska kampanja je bila polna že skoraj neverjetnih trditev obeh strani, še posebej podpornikov odhoda, ki pa so jih mnogi volivci vzeli zares. Nanašale pa so se tako na migracije, ekonomijo, zdravstveno blagajno, stroške članstva v EU in finančno stabilnost. Številke so bile prenapihnjene, argumentacije so pogosto mejile na znanstveno fantastiko. A so bile uspešne.

Ena od bolj "divjih" izjav je bila, da bo konec članstva v EU britanski zdravstveni blagajni prinesel 350 milijonov funtov. Kar se seveda ne bo zgodilo. Prav tako kot ne drži, da je Britance članstvo stalo 350 milijonov funtov na teden. Vseeno je bil to eden najbolj tvitanih argumentov v celotni kampanji.

Vse, ki jih je strah migrantov, pa so strašili z "dejstvom", da se bo EU kmalu pridružila Turčija in še kakšna država, novi evropski državljani pa bodo preplavili Otok. Pogajanja s Turčijo in drugimi kandidatkami so v resnici daleč od konca.

Marsikatera "lažna novica" iz kampanje je v mesecih po referendumu vodila v slabo voljo volivcev, ki so ugotavljali, da ne bodo dobili vsega pričakovanega, in da jim je med kampanjo marsikdo lagal.

Britanska vlada pa se je znašla v precej nerodnem položaju, mesece po referendumu je bilo namreč še vedno precej jasno, da je politike rezultat presenetil in pravzaprav niso vedeli, kako naj se reševanja situacije in brexita, sploh lotijo.

Pokazala pa je tudi, da so se zagovorniki obstoja v EU  prepozno zavedli nevarnosti širjenja dvomljivih in lažnih novic in dejstva, da ob njihovem pojavljanju ni dovolj le zamahniti z roko.

Nič več migrantov? Ne drži ...

Ena glavnih želja zagovornikov brexita je bila končanje migracij. Britanci so prepričani, da jim tujci odžirajo delo in povzročajo nevzdržen pritisk na zdravstveno blagajno, vrtce in šole.

V času po glasovanju se je sicer na primeru več zgodb izkazalo, da imajo takšne težave bolj kot v sami EU, korenine v britanski zakonodaji. Britance so tako jezile podobe "otroških sirskih beguncev" z obrazi moških v poznih tridesetih, na kar so jim oblasti odgovorile, da pač ni mehanizma, da dejansko preverijo njihovo starost, do zgodb Afričank, ki hodijo po umetnih oploditvah, pri katerih vstavijo več zarodkov kot bi jih v Evropi, in rizični nosečnosti, rojevat v Veliko Britanijo, pa se to z odhodom iz EU ne bo končalo, ter o romunskih beraških združbah, ki pa bodo na Otoku najbrž še naprej precej nemoteno delovale - tudi ob "pretirani pomoči nekaterih nevladnih organizacij" - kot menijo kritiki.

Številke sicer kažejo, da je brexit res nekoliko omilil migracijski pritisk na Veliko Britanijo, predvsem ko gre za Evropejce iz drugih držav članic. Prve podatke o migracijah, ki zajemajo obdobje po brexitu, so objavili februarja, kažejo pa, da je migriralo okoli 600.000 ljudi, od tega okoli 270.000 državljanov članic EU in skoraj toliko državljanov držav, ki niso članice EU, ter okoli 70.000 Britancev. Državo je zapustilo okoli 323.000 ljudi, skoraj 30.000 več kot leto prej.

Vseeno pa brexit vprašanja migracij in integracije v Veliki Britaniji sam po sebi ne bo rešil. David Davis, v britanski vladi pristojen za brexit je za BBC povedal, da se bodo migracije v državo nadaljevale, država pa bo število sprejetih migrantov prilagajala potrebam trga dela.

Te pa niso prav majhne. Britanski statistični urad piše, da je bilo več kot 44-odstotkov vseh delovnih mest, ki so jih na Otoku ustvarili po letu 2008, zapolnjenih z migranti. In da gre večinoma za delovna mesta, ki jih Britanci že v osnovi nočejo, veliko pa so jih zapolnili delavci iz Grčije in Španije, ki sta se v tem času soočali s hudo recesijo. Veriga za pripravo sendvičev Pret A Manger je na primer razkrila, da je le eden od petih, ki pri njih oddajo vlogo za delo, rojen v Veliki Britaniji.

Vprašanje za "preostanek unije" - skupaj ali narazen

Brexit sicer ni le britanski problem, je predvsem evropski problem. Odraz krize, v kateri se je znašla Evropska unija, ki se je v predkriznem obdobju bolj kot z resnimi vprašanji, ukvarjala s predpisano dolžino kumaric, tudi po krizi pa bolj kot s svojimi temelji in prihodnostjo, z delitvijo bruseljskih stolčkov.

Brexit je priložnost, smo poslušali po referendumu. Od takrat do danes se sicer v Bruslju prav veliko ni spremenilo. "Nadutost evrokratov" kot marsikdo imenuje problem, ko Bruselj pomisleke določenih držav članic le pomete pod preprogo in jih odslovi kot neosnovane, njihove voditelje pa označi kot škodljive populiste, je v zadnjem obdobju povzročila, da je marsikdo pričakoval, da se bodo letošnje volitve po Evropi razpletale prav v prid tem upornikom proti bruseljskemu aparatu.

A na koncu so populisti izgubili na Nizozemskem, konec preteklega tedna pa tudi na nemških deželnih volitvah. A praznovanje "zmage nad populizmom", ki pogosto želi tudi konec EU, brez jasnega odgovora o tem, kakšne so alternative, bi bilo še prehitro. Tako pa večina resnih analitikov, ki opozarja, da EU velike inventure stanja, ki je nujna, še ni naredila, tudi Junckerjevi predlogi o Evropi dveh hitrosti in istih smeri, bolj kot na jasno vizijo, kažejo na nezmožnost enotnega dogovora med voditelji povezave.

Bolj ohrabrujoči so rezultati analize, ki so jih te dni objavili pri think-thanku Bruegel, kjer ugotavljajo, da zaupanje v evropsko idejo v državah članicah spet narašča. Zanimivo - tudi v Veliki Britaniji, ki je povezavi dala košarico.

Še posebej izpostavljajo ponovni vzpon zaupanja v državah južne Evrope, ki se je med krizo najbolj obrnila proti EU. Na priljubljenosti je nekoliko pridobil tudi evro, sicer bolj med državami, ki so že članice evroobmočja kot med tistimi, ki niso članice ali o članstvu razmišljajo.

Na nekaj bolj naklonjeno ozračje združeni Evropi, ki je nastala na ruševinah druge svetovne vojne, kažejo tudi rezultati zadnjih volitev po Evropi, ko so se morali populisti pogosto zadovoljiti z nižjimi rezultati kot običajno. A pri Brueglu so tudi jasni o vzrokih, ki vodijo v nezaupanje - gospodarska kriza, brezposelnost, občutek ogroženosti. Ob večji povrnitvi teh razlogov in nereševanju vprašanj, povezanih z migracijami, bi torej unija spet postala izjemno krhka, še kakšen "brexit" pa bi bil na obzorju zelo hitro.

Vprašanje za Veliko Britanijo - skupaj ali narazen

Medtem ko se z neenotnostjo spopada Evropska unija, pa je daleč od enotnosti Velika Britanija. Razkol, ki je bil viden na glasovanju, se mesece po referendumu ni zacelil. Pa čeprav je premierka Mayjeva pozvala k enotnosti.

A če razkol med Britanci skrbi za bučne gostilniške debate, je razkol na relaciji London-Škotska nekaj večjih razsežnosti. Potem ko je škotska premierka Nicola Sturgeon vztrajala, da Škotska ne želi iz EU in grozila z novim referendumom o neodvisnosti, je škotski parlament včeraj to idejo podprl. Škoti bi radi, da bi referendum predvidoma potekal jeseni 2018 ali spomladi 2019, torej še pred uradnim izstopom Velike Britanije iz Evropske unije, čemur pa bodo v Londonu z vsemi silami nasprotovali.

Škoti pa niso edini. Iz EU nočejo niti na Severnem Irskem, kjer je vse več pozivov k priključitvi Irski in obstanku EU. Tudi pred Veliko Britanijo je tako turbulentno obdobje v smislu notranje politike, ne le pogajanj z Brusljem.

Trdi orehi

Bruselj vztraja, da morajo najprej rešiti vprašanje pravic  treh milijonov evropskih državljanov, ki živijo v Veliki Britaniji, šele nato bodo lahko govorili o prihodnjih trgovinskih odnosih.

Glavni pogajalec, prekaljeni Michel Barnier, tudi poudarja, da je treba čim prej odpraviti negotovosti, povezane s finančnim vidikom ločitve in z mejami.

Britanci medtem računajo na čim bolj ugodno rešitev trgovinskih vprašanj. Računajo na dogovor, ki bi omogočal vsaj delno ohranitev prednosti enotnega evropskega trga. Vprašanje pa je, kako se bodo sprijaznili s tem, da bo od njih v zameno najbrž zahtevano, da se strinjajo s prostim gibanjem ljudi.

Kako se bodo odvijala pogajanja

Jasne časovnice pogajanj o izstopu nekako ni, obstaja le okvirna. V EU bodo namreč letos odmevne volitve v Franciji in Nemčiji, rezultati pa bi lahko vplivali na časovnico pogajanj.
Zaenkrat v Bruslju velja, da želijo iz brexita narediti zgled - zgled o tem, da se izstop ne izplača. V Londonu pa naj bi se temu upirali in želeli čim bolj ugoden sporazum.

29. aprila bodo na vrhu voditeljev EU Evropski komisiji dali mandat za izstopna pogajanja, ki naj bi se dejansko začela maja ali junija, končala pa oktobra 2018, kar bi dalo britanskemu parlamentu, evropskemu Svetu in Evropskemu parlamentu dovolj časa, da do marca 2019 glasuje o izpogajanem dogovoru. Marca 2019 pa se bo članstvo Velike Britanije v EU tudi uradno končalo, razen če nadaljevanja pogajanj ne potrdi preostali 27 članic.