FOTO: El Comandante gradil socializem 21. stoletja, zavohal hudiča in prijateljeval z diktatorji

Hugo Chavez, ki je odločilno zaznamoval venezuelski politični prostor v zadnjih dveh desetletjih, je izgubil bitko z rakom. Nekdanji talentirani igralec bejzbola se je tik pred iztekom 20. stoletja po več dramatičnih zapletih, ki so ga za nekaj časa pripeljali tudi za rešetke, povzpel na čelo ene največjih proizvajalk nafte na svetu.

Ko je leta 1998 prevzel predsedniški položaj, si je takrat 45-letni Chavez zadal velikopotezni načrt. Napovedal je številne reforme, ki naj bi izboljšale življenjski standard prebivalstva: od subvencij za prehrano, dviga pismenosti do prerazdelitve zemljišč in reorganizacije političnega sistema. Z obljubo lepše prihodnosti si je na eni strani pridobil naklonjenost nižjih razredov, na drugi pa nakopal novega sovražnika – bogati sloj vplivnih poslovnežev in del srednjega sloja. In venezuelska družba se je za dobro desetletje razdelila po ločnici, ki jo je pomagal ustvariti Chavez. Toda njegova politična matematika je obrodila sadove, saj se je obdržal na oblasti do smrti.

V otroštvu sta ga zanimala bejzbol in zgodovina

Hugo Rafael Chavez Frias se je rodil 28. julija 1954 v Sabaneti, kmečki vasici na zahodu države. Kljub temu da sta bila njegova starša učitelja, sta se težko prebijala skozi mesec, tako kot večina prebivalstva. Huga in najstarejšega sina Adana sta zato poslala k babici. Hugo je že kot šolar pokazal zanimanje za zgodovino, dober pa je bil tudi v bejzbolu, ki je v Venezueli med najbolj priljubljenimi športi. Po srednji šoli se je vpisal na vojaško akademijo v Caracasu in vneto čital marksistične mislece. Najbolj so ga pritegnile ideje južnoameriškega revolucionarja iz 19. stoletja Simona Bolivarja in levičarskega perujskega predsednika Juana Velasca Alvarada (1910–1977).

Ko je z odliko zaključil študij, so ga kot časnika za zveze poslali v odročno pokrajino Barinas, kjer ni imel veliko dela. Zato pa se je poročil z dekletom iz delavskega razreda Nancy Colmenares, s katero sta imela do ločitve tri otroke. Med igranjem bejzbola, pisanjem kolumen za lokalni časopis in organiziranjem binga pa je spet nekje staknil marksistično literaturo in si dokončno izoblikoval osnovno zamisel: s pomočjo lojalnih generalov in vojske prevzeti oblast korumpirani "civilni" politiki, ki skrbi le za interese bogatih in vladajoče elite.

Neuspešen državni udar

Skupaj s podobno mislečimi vojaki je oblikoval skupino Bolivarsko revolucionarno gibanje in leta 1992 poskušal izvesti državni udar. Operacija Zamora se je začela v zgodnjih jutranjih urah 4. februarja. Toda Chavezu in njegovim pristašem ni uspelo zavzeti ključnih vojaških in komunikacijskih točk v Caracasu, kaj šele ugrabiti predsednika Carlosa Pereza, ki se je vračal z letališča po obisku v tujini. Chavez se je predal, obkoljen v vojaškem muzeju, uspelo pa si mu je pribarantati nastop na televiziji. V dramatičnem govoru je poudaril, da mu žal, ker mu ni, za zdaj, uspelo prevzeti oblasti, a da se bodo kmalu prikazale nove priložnosti.

El Comandatne po zmagi citira Bolivarja in biblijo

Toda najprej je moral odsedeti dve leti zaporne kazni. V tem času se je brezposelnost v državi še povečala, cene nafte so padale, ljudstvo pa je bilo vse bolj nezadovoljno s korupcijo vladajočih. Ko se je vrnil v javno areno, je v njem počasi dozorelo spoznanje, da bi se bilo bolje do oblasti dokopati po politični poti, z glasovi volivcev.

Leta 1998 se je podal na predsedniške volitve. Predvolilne ankete so največjo podporo izmerile županji Caracasa in nekdanji mis sveta Ireni Saez, ki pa ji ni koristilo, da jo je podprla krščanskodemokratska stranka. El Comandante, kot so že klicali Chaveza, pa je navduševal jezne množice. Obljube o koncu korumpirane strankarske politike in nacionalizaciji naftne industrije je začinil z navajanjem Bolivarja in s citati iz biblije. Na volitvah je gladko zmagal. Pobral je 56 odstotkov glasov in postal najmlajši predsednik v zgodovini Venezuele.
"Vi ste prihodnji lastniki Venezuele," je sporočal med slavjem ljudstvu in dodal: "Ljudje so volili za korenite spremembe in zgodile se bodo."

Chavez ni omahoval. Lotil se je velikega projekta – pisanja nove ustave. Sprejeli so jo 15. decembra 1999. V njej je veliko govora o človekovih pravicah, kar je, kot se je izkazalo v kasnejših letih, ostalo bolj ali manj znotraj tega kardeljevsko razvlečenega dokumenta. Država se je uradno preimenovala v Bolivarsko republiko Venezuelo, predsedniški mandat je bil s petih podaljšan na šest let, z možnostjo ene ponovitve mandata, z dopolnilom iz leta 2009 pa brez omejitve, močno pa je bila okleščena tudi moč političnih strank. Po novi uredbi bi morali neobdelano zemljo razdeliti kmetom, ki bi jo obdelovali, a se je tudi pri tej reformi v praksi precej zatikalo. Chavez je veliko stavil tudi na socialne programe, ki jih je financiral s prihodki od prodaje nafte. Na ta način je tudi ohranjal podporo med revnejšimi sloji prebivalstva.

Preživel vojaški in "legalni" državni udar

Toda med ljudstvom je še tlelo nezadovoljstvo, delno zaradi težkih razmer, delno pa podžgano s strani opozicije in dela vojske. V spopadih med Chavezovimi podporniki in nasprotniki je aprila 2002 umrlo najmanj 17 ljudi. Chavez je odstopil, a le za dva dni, saj so ljudje odšli na ulice in zahtevali njegovo vrnitev.

Opozicija ni vrgla puške v koruzo. Uporabili so člen ustave, ki omogoča, da ljudstvo z referendumom odpokliče predsednika. Med ljudstvom so zbrali tri milijone potrebnih podpisov in upali na uspeh. Na dan odločitve, 15. avgusta 2004, so bile pred volišči tudi kilometer dolge kolone. Toda El Comandatne je bil še dovolj priljubljen. Zbral je skoraj 60 odstotkov glasov in še enkrat triumfiral. Dobil je nov zagon in slovesno najavil "socializem 21. stoletja", kar pomeni, da je nadaljeval z nacionalizacijo »strateških industrij« in razlaščanjem "neobdelane" zemlje. Decembra 2006 je znova prepričljivo zmagal na predsedniških volitvah in obljubil razširitev revolucije.

Opozicija vidi hudiča v Chavezu, on pa v Bushu in kapitalistih

El Comandante si je omislil tudi svoj televizijski šov. V oddaji Alo presidente je vsako nedeljo odgovarjal na vprašanja državljanov in državljank in pomagal reševati njihove težave. Po drugi strani pa ga je opozicija že začela obtoževati, da poskuša uveljaviti zakone, ki bi omogočili cenzuro medijev. Nekateri so ga oklicali celo za hudiča.

Je pa tudi Chavez našel svojega sovraga. Vrhunec so njegove tirade zoper ZDA dosegle v govoru pred generalno skupščine Združenih narodov v New Yorku septembra 2006, ko je v dvorani zavohal žveplo. Ameriškega predsednika Georgea Busha mlajšega je nato označil za "pravega hudiča“, ki misli, da ima v lasti ves svet. Washington pa je obtožil dominacije in izkoriščanja. Po drugi strani se je Chavez v naslednjih letih pridružil Iranu v zavezništvu proti svetovni dominaciji ZDA, vseskozi pa je bil tesen zaveznik kubanskega voditelja Fidela Castra, za katerega je večkrat dejal, da je njegov mentor. Venezuelski revolucionar pa je prijateljeval tudi z beloruskim samodržcem Aleksandrom Lukašenkom, izrazil je solidarnost z "našim bratom", libijskim voditeljem Moamerjem Gadafijem in sirijskim predsednikom Bašarjem Al Asadom.

Tekma z najtršim sovražnikom

Sredi leta 2011 so zdravniki odkrili, da ima raka. V prvi operaciji so mu kubanski zdravniki v Havani odstranili velik tumor, toda iz predsedniških krogov natančnih informacij niso dajali niti v prihodnjih mesecih, ko se je Chavez bojeval s to zahrbtno boleznijo. V začetku lanskega leta se je oglasil sam Chavez in posumil, da ZDA zastrupljajo latinskoameriške voditelje z rakom, potem ko so tudi argentinski predsednici Christini Kirchner odkrili raka na ščitnici. Kljub temu je oktobra Chavezu še četrtič uspelo zmagati na predsedniških volitvah. In ko je po naslednji kemoterapiji v Havani ljudstvu sporočil, da je raka premagal, se je zdelo, da bo 57-letni El Comandante vladal še dolgo, a tokrat je naletel na nepremagljivega nasprotnika.