Grozote iz skrivnih severnokorejskih taborišč : V lavorju morala utopiti jokajočega dojenčka

Zgodbam ubežnikov je pred dnevi prisluhnila tričlanska skupina posebne komisije odbora Združenih narodov za človekove pravice. Ta je marca začel preiskavo sistematičnega kršenja človekovih pravic v Severni Koreji. Preiskava bi lahko vodila tudi v obtožbo odgovornih pred mednarodnim sodiščem zaradi zločinov proti človečnosti.

"Nas in naše družine so zvlekli v zapore in nas obsodili brez sojenja. Trpeli smo poniževanje in mučenje, ki se ga ne da opisati. Redno smo morali spremljati usmrtitve, številni so bili le zaradi porekla prednikov oropani normalnega življenja," pravijo pobegli zaporniki, ki si želijo, da bi bil zaradi njihovega trpljenja kdo tudi obsojen.

"Namen javnih zaslišanj je osveščanje javnosti," je povedal predsednik odbora Michael Donald Kirby, ki je sicer bolj previden pri napovedih učinka preiskave. Je pa izpostavil nezainteresiranost severnokorejskih oblasti za sodelovanje z Združenimi narodi, prav tako so jim zavrnili že nešteto prošenj za obisk.

Delo odbora je sicer uperjeno naravnost proti mlademu severnokorejskemu diktatorju Kim Džong Unu in je velika zmaga za ubežnike iz zloglasnih korejskih taborišč, ki so doslej glasno opozarjali, da mednarodna skupnost ne bi smela vse pozornosti posvečati domnevnemu severnokorejskemu jedrskemu programu in zanemarjati problema taborišč za politične zapornike. Severnokorejska vlada je sicer že sporočila, da je delo odbora politična spletka, namenjena spodkopavanju severnokorejske oblasti.

Kdo je kriv in kdo nedolžen, je vseeno

V petih taboriščih, katerih obstoj Severna Koreja sicer zanika, naj bi bilo med 80 in 120.000 političnih zapornikov, ocenjujejo na seulskem Inštitutu za narodno spravo.

Mnogi od zaprtih niso storili ničesar. V primeru "hudih izdajalcev" namreč tja zaprejo kar tri generacije širšega sorodstva obtoženca.

Med tistimi, ki so od tam pobegnili, je danes 31-letni Šin Dong  Hjuk, ki je ta teden pričal pred predstavniki ZN, o njegovem življenju v taborišču pa je bila napisana tudi knjiga Pobeg iz taborišča 14.

"Želim govoriti za tiste ljudi, ki so bili rojeni in živijo v taboriščih, kot sem to moral jaz, za ljudi, ki sploh ne vedo, kaj so človekove pravice," je dejal. Govoril je o usmrtitvah, ki jih je moral prvič gledati, ko je bil star pet let.

Opisal je, kako so bili otroci v taborišču tako lačni, da so lovili podgane in jih jedli, za hrano so zbirali tudi ostanke zaklanih koz, ki so jih stražarji zmetali stran. Opisal je, kako je bila 7-letnica ubita, ker je pojedla preveč zrn koruze in kako je bil srečen, ko mu je paznik za kazen odrezal le konico prsta, ker je poškodoval šivalni stroj.

Čeprav dramatično, Šinovo pričanje sicer ni posebej novo. Pobegnil je leta 2005, kljub temu da še vedno čuti posledice ujetništva, pa že vse od takrat iskreno govori o svoji izkušnji.

Med tistimi, ki so pričali, je bila tudi danes 34-letna Jee Heon, ki je razložila, kako so med veliko lakoto leta 1990 ženske prodajali kitajskim trgovcem z ljudmi. Nekaj so jih kitajski policisti ujeli in vrnili v Severno Korejo, kjer so ženske končale v zloglasnih taboriščih. Kot je povedala Heon, so noseče tako pretepli, da je prišlo do splava, ena od žensk, ki pa je vendarle rodila, pa je morala pred občinstvom utopiti jokajočega dojenčka v umivalniku. Enaka usoda je doletela otroke neporočenih staršev, ki so bili spočeti v taborišču.

Odkar je na čelu države Kim Džong Un, se položaj v desetletja starih taboriščih ni izboljšal. Kvečjemu poslabšal, menijo nekdanji zaporniki, vse glasnejše so namreč govorice, da je Unov vzornik nihče drug kot Adolf Hitler.