Irska tik pred legalizacijo splava?

Irska ima namreč eno od najstrožjih zakonodaj glede umetne prekinitve nosečnosti na svetu, zaradi česar se morajo številne Irke za splav zateči v tujino, največkrat v Veliko Britanijo. Tiste, ki si tega ne morejo privoščiti, pa so se prisiljene zateči k tveganim metodam s pogosto drastičnimi posledicami.

Glede na nekatere zadnje javnomnenjske raziskave naj bi odpravo zloglasnega osmega amandmaja, ki so ga k ustavi dodali leta 1983 in izenačuje pravico do življenja tako za nerojenega otroka kot nosečnico, podprlo 63 odstotkov volivcev, proti pa naj bi jih glasovalo 37 odstotkov. Če bo torej večina glasovala za, bodo na Irskem lahko sprejeli novo zakonodajo, ki bo ženskam omogočala splav na njihovo zahtevo v prvih 12. tednih nosečnosti.

Petkov referendum v večinsko katoliški državi je dejansko rezultat večletnih pozivov k spremembi zakonodaje, s katero splava dejansko niso odpravili, temveč predvsem dosegli stigmatizacijo žensk in ogrozili življenja mnogih. Leta 2016 je po uradnih podatkih v Veliki Britaniji splav naredilo 3265 žensk, dejansko pa naj bi bila ta številka še bistveno večja. Poleg tega so številne Irke zatekle v druge države, a uradnih podatkov o tem ni.

Številni pritiski zaradi tragičnega primera Savite Halappanavar

Pozivi k spremembi stroge zakonodaje, ki onemogoča umetno prekinitev nosečnosti, so se sicer začeli po letu 2013, povod za njih pa je bila smrt 31-letne Savite Halappanavar, ki je umrla zaradi zapletov ob spontanem splavu v petem mesecu nosečnosti. Njeno življenje bi lahko rešili, če bi pravočasno sprožili umetno prekinitev nosečnosti, a so njeno zahtevo večkrat zavrnili. Nazadnje, ko se je njeno zdravstveno stanje zelo poslabšalo, so umetno prekinitev nosečnosti zavrnili z utemeljitvijo, da je še vedno slišati srčni utrip nerojenega plodu, je poročal britanski BBC. Po njeni smrti se je na ulicah Dublina zbralo na tisoče protestnikov, ki so pozivali k spremembi ustave, med njimi pa je bil tudi oče pokojnice.

Irska z zaporno kaznijo do 14 let. Kakšna je ureditev v drugih državah?

Irska se je nato po številnih pritiskih odločila, da omili zakonodajo in dovoli splav v primerih, ko je ogroženo življenje nosečnice. V drugih primerih pa je tako za nosečnico kot zdravnika in vse, ki pri tem pomagajo, zagrožena zaporna kazen do 14 let zapora.

Poleg Irske tudi Malta z zaporno kaznijo za ženske, ki se odločijo za splav

Posamezne evropske države imajo sicer različno urejeno zakonodajo glede umetne prekinitve nosečnosti. Največ držav dovoljuje umetno prekinitev nosečnosti na zahtevo ženske do 12. tedna nosečnosti - to velja za Avstrijo, Belgijo, Bolgarijo, Češko, Dansko, Estonijo, Francijo, Grčijo, Nemčijo, Madžarsko, Latvijo, Litvo, Luksemburg, Slovaško in Švico. Na Hrvaškem, Portugalskem in v Turčiji je, tako kot v Sloveniji, umetna prekinitev nosečnosti na zahtevo ženske dovoljena do 10. tedna nosečnosti. V Italiji pa je na zahtevo ženske umetna prekinitev nosečnosti dovoljena do 90. dneva nosečnosti. 

Na Cipru splav na zahtevo ženske ni dovoljen, enako velja na Finskem, kjer pa je v določenih primerih sprejemljiv do 12. tedna nosečnosti. V vseh primerih je prepovedan na Malti, za ženske, ki ga opravijo, pa je zagrožena zaporna kazen od 18 mesecev do treh let. Zdravnikom, ki izvajajo umetno prekinitev nosečnosti, pa grozi odvzem zdravniške licence ter zaporna kazen od 18 mesecev do štirih let.

V Veliki Britaniji splav na zahtevo ženske prav tako ni dovoljen, a ga lahko v primerih, če to zahtevata dva zdravnika, opravijo do 24. tedna nosečnosti. Strogo zakonodajo na tem področju ima tudi Poljska, kjer je splav sprejemljiv samo v primerih, ko je ogroženo življenje nosečnice, če je zarodek nepopravljivo okvarjen ali če je nosečnost posledica posilstva ali incesta.