Mnogi kardinali, ki veljajo za najmočnejše kandidate za novega papeža imajo trdna stališča glede odnosov Vatikana do islama.
Eden je iz Nigerije, mož, ki je odrasel med muslimani in pravi, da spopada med obema kulturama ni. Drugi je iz Nemčije in meni, da bi pogovor z muslimani bil koristen, vendar je pomembneje oživiti krščanstvo. Ostali govorijo, da bi se evropski muslimani morali bolje integrirati v družbo ali postati bolj posvetni, piše The New York Times.
Papež Janez Pavel II. je imel dosledno, celo prelomno strategijo za nagovarjanje islama: pogovori za vsako ceno, tudi če bi bili rezultati pičli. Toda v Vatikanu, še posebej po terorističnih napadih 11. septembra, je njegovo zagovarjanje dialoga sprožilo kritike, večinoma tihe, češ da ni dovolj oster.
V tem trenutku odnosi med krščanstvom in islamom niso odločilnega pomena za 115 kardinalov, ki bodo izbirali novega papeža, vendar pa je razprava o tem še vedno videti pomembna, saj se križa z drugimi pomembnimi temami, s katerimi se srečuje Cerkev: povečana sekularizacija Evrope v nasprotju s prebujeno religioznostjo v islamskem svetu, odnosi z drugimi religijami in naraščajoče število muslimanskih imigrantov v Evropi.
Islam: nevarnost ali ne?
Čeprav je razprava v katoliški cerkvi bolj stvar nasprotujočih si strani, pa se večinoma suče okoli dveh vprašanj: Kako veliko nevarnost za krščanstvo predstavlja islam kot drugo največje verstvo na svetu? In kakšna bi bila korist nadaljevanja politike dialoga, ki jo je izvajal Janez Pavel II?
"Težko bi bilo reči, da obstaja razkol, ker linije niso jasne," pravi Daniel A. Madigan, jezuit, ki na rimski univerzi papeža Gregorja vodi program medverskega dialoga. Venda je jasno, da nekateri v Cerkvi, med njimi tudi mnogi kardinali, vidijo islam kot nevarnost in pogovore z muslimani kot neproduktivne.
"Za nekatere je čas, da zapremo zapornice, saj naj bi bil dialog znamenje šibkosti," pravi Madigan. "Tako nekateri utegnejo misliti, da je treba potegniti črto. 'Naj ljudje ne začnejo misliti, da ne vemo, kdo smo'. Takšno razmišljanje pa vodi do teološke ugotovitve, da 'če je resnica v naših rokah, kaj naj se naučimo od drugih,'" še dodaja Madigan.
Večina kardinalov, ki veljajo za možnega naslednjega papeža, se nagiba k politiki Janeza Pavla II., piše časnik, vendar pa obstajajo namigi, da si kardinali prizadevajo premagati notranjo kritiko papževih prizadevanj z muslimani, češ da je njegova ponudba za dialog dosegla le zmerne muslimane, ne pa tudi 'jastrebe', ki predstavljajo veliko večjo nevarnost.
"Upam, da bo v prihodnosti dialog še globlji in da bo utrl poti tudi do drugih delov islama," meni karidnal O'Connor, westminsterski nadškof. "To je treba storiti zavoljo miru v svetu."
Evropa izgublja duhovne temelje?
V času svojega ponitfikata je Janez Pavel II. segel k muslimanom, kot še noben papež pred njim. Leta 2001 je kot prvi papež prestopil prag mošeje, se opravičil za mnoga dejanja, ki jih je v preteklosti storila Cerkev, med drugim tudi za križarske vojne. Papeževa ponudba roke islamu in drugim religijam pa je zaskrbela nekatere visoke dostojanstvenike v Vatikanu, saj naj bi se papež s tem dejanjem nagibal k 'relativizmu', češ da nobena vera ni bolj resnična od druge. V zvezi z islamom pa nekateri kritiki v Cerkvi ali blizu nje namigujejo, da je islam v bistvu militaristična religija s tendenco širitve, česar ne more spremeniti noben dialog.
Do neke mere je osrednja figura v razpravi o odnosu Cerkve do islama eden najvplivnejših kardinalov, Joseph Ratzinger, piše The New York Times. 77-letni Nemec, ki je bil pod papežem Janezom Pavlom II. na čelu oddelka za cerkeveno doktrino je eden najbolj konzervativnih v Cerkvi – eden izmed možnih naslednikov papeža, vsekakor pa nekdo, čigar pogledi bodo 'močno slišni' v konklavu, ki bo čez slab teden izbiral novega papeža. Ratzinger predstavlja skeptično strujo, ki odnose med krščanstvom in islamom vidi predvsem s tekmovalnega vidika, piše časnik. Kardinal Ratzinger je na primer nasprotoval vstopu Turčije v EU, saj naj bi ta država po njegovem mnenju predstavljala 'drugačen kontinent, vselej v nasprotju z Evropo'. Bil je tudi v ozadju dokumenta 'Dominus Jesus', objavljenega leta 2000, ki islama ne omenja naravnost, vendar poziva k novi katoliški evangelizaciji in poudarja, da je krščanstvo resnica in da druga prepričanja resnice ne iščejo tako dobro oziroma vneto. "Preporod islama je delno posledica materialnega bogastva, ki so ga pridobile islamske dežele, predvsem pa tega, da je islam sposoben ponuditi duhovne temelje za življenje svojih ljudi, temelje, za katere je videti, da so ušli iz rok stare Evrope," je Ratzinger zapisal v eseju 'Evropa', objavljenem v knjigi 'Brez korenin', leta 2004. Po drugi strani, je zapisal, je videti, kot da je Evropa 'na začetku zatona in propada'. Zato je pozval Evropo, naj obnovi svoje krščanske korenine, 'če resnično želi preživeti'. Prav tako se je zavzel za pogovore z muslimani, vendar naj pri tem kristjani ne bi smeli izključiti poskusov, da bi muslimane spreobrnili v krščanstvo, slednje pa je nadvse občutljiva tema v deželah Bližnjega Vzhoda, kjer kristjani predstavljajo manjšino.
Kardinal Angelo Scola, beneški nadškof, ki za mnoge velja za glavnega italijanskga kandidata za novega papeža je javno izrazil nestrinjanje s kardinalom Ratzingerjem v zvezi z odnosi med islamom in krščanstvom. Med drugim se je zavzel za to, da Turčije ne bi smeli izključiti kot potencialne članice EU. "Reči samo 'ne', nas ne bo zaščitilo pred ničemer," pravi 63-letni kardinal, "Obrambno vedenje, mnogokrat posledica strahu, se nikoli ne izplača." Kardinal Scola je tudi osnoval revijo imanovano 'Oaza', katere cilj je izboljšanje stikov in dialoga med kristjani in muslimani.
Podobno stališče kot kardinal Scola imata tudi druga dva italijanska kandidata za papežev prestol, milanski nadškof, kardinal Dionigi Tettamanzi, in kardinal Carlo Maria Martini.
Kandidat za prvega temnopoltega papeža, nigerijski kardinal Francis Arinze je 18 let načeloval papeškemu svetu za dialog med verstvi, ki je usmerjal papeževe napore za stike z drugimi verstvi. Pogledi 72-letnega kardinala so tako zelo blizu pogledom pred kratkim umrlega papeža, poleg tega pa ima izmed vseh papeških kandidatov največ neposrednih izkušenj z muslimani, saj je v več kot stomilijonski Nigeriji skoraj polovica prebivalstva muslimanov, velika večina preostale polovice pa krščanske vere. Tako kot Janez Pavel II. zagovarja posebno doktrino pri iskanju stikov z drugimi religijami, ki temelji na tem, da imajo verniki, ne glede na vero, dolžnost boriti se proti sekularizmu, ki po njegovih besedah slabi duhovno moč kristjanov.
Po drugi strani kardinal Godfried Daneels, po rodu Belgijec, ki sam sebe opisuje kot liberalnega, zagovarja tezo, da mora islamski svet iti skozi spremembe, skozi kakršne je šla tudi Evropa, posebej ločitev cerkve od države, in zato mora postati bolj sekularen.
Nekateri kritiki dialoga med verstvoma pa menijo, da je strah pred tem, da bi bila druga stran užaljena, tako velik, da nobena stran ne mara govoriti o tem, v kar najbolj veruje: v resnico svoje religije, o Kristusu kot božjem sinu in Mohamedu kot preroku Boga, še piše The New York Times.
