Kaj pa, če Škoti izglasujejo neodvisnost?

Danes Škotska na referendumu odloča o svoji prihodnosti. Volivci se namreč odločajo o tem, ali ostati v Veliki Britaniji in še povečati avtonomijo ali pa se odcepiti in imeti spet svojo državo. Volišča so se odprla ob 8. uri po našem času in se bodo zaprla ob 23. uri. Prvi rezulatati bodo znani v zgodnjih petkovih urah.

Kljub podrobnemu načrtu, ki ga je izdelala škotska vlada, pa ostajajo odprta številna odprta vprašanja, če bi bila odcepitev od Velike Britanije izglasovana.

Precej žgoče vprašanje je, ali bo Škotska ostala v Evropski uniji. Škotska vlada trdi, da jim 48. člen pogodbe o Evropski uniji omogoča, da bi pogajanja o članstvu opravili že do predvidenega datuma osamosvojitve marca 2016, kar pomeni, da unije ne bi nikoli zapustili. Britanska vlada pa se s tem ne strinja in trdi, da bi morala Škotska zaprositi za članstvo. Podobno stališče so zavzeli tudi vodilni politiki v Bruslju. Omenja se tudi, da pogajanj najverjetneje ne bi bilo mogoče končati do marca 2016, zaradi česar bi bil v igri nekakšen začasni dogovor.

Valuta in nafta?

Problem je tudi valuta. Vlada v Edinburghu trdi, da ima Škotska pravido do ohranitve funta in grozi, da si en bo delila nacionalnega dolga z Londonom, če ta ne bo ustregel želji po monetarni uniji. A vse tri glavne stranke na Otoku temu nasprotujejo. Sicer bi lahko Škoti funt uporabljali tudi brez dogovora, ali pa celo uporabljali evro.

Eno od vprašanje zadeva tudi naftne rezerve v Severnem morju. Najverjetneje bi jih razdelili geografsko, kar pomeni, da bi Škotski pripadalo 85 odstotkov zalog, saj jih je toliko na območju škotskih voda. Ta sektor bi predstavljal okoli 15 odstotkov škotskega gospodarstva. Kolišne so zaloge te nafte ni povsem jasno. Vlada premierja Alexa Salmonda trdi, da jih je za približno 24 milijard 159-litrstkih sodov, tabor, ki zagovarja ostanek v Združenem kraljestvu pa pravi, da jih je precej manj.

Jedrskega orožja nočejo, hočejo pa kraljico

Škotska si ne želi jedrskega orožja, kar je še en trn v peti vlade v Londonu. Škotska vlada je namreč napovedala, da britanske jedrske podmornice, opremljene z raketami, ki imajo jedrske konice, ne bodo več dobrodošle v škotski pomorski bazi Clyde. Britansko obrambno ministrstvo sicer zatrjuje, da enostranska razorožitev ne pride v poštev. Strokovnjaki pa pravijo, da bi bila selitev možna, a draga, drugi pa so prepričani, da bi to pomenilo bližanje konca Velike Britanije kot jedrske sile.

Kot pomembna tema se je izkazala tudi usoda na Škotskem zelo cenjenega zdravstvenega sistema (NHS). Za vse dostopen NHS, ki se financira iz davkoplačevalskega denarja in ga je Salmond celo označil za "temeljni del škotske nacionalne identitete", je po trditvah zagovornikov neodvisnosti treba zaščititi pred privatizacijo, ki da jo dopušča vlada v Londonu. Nasprotniki zagotavljajo, da je NHS v varnih rokah.

Škoti bi obdržali kraljico. V skaldu z načrtom bi bila namreč državna ureditev ustavna monarhija s kraljico Elizabeto II., podobno kot ima to urejeno Kanada. A s tem se vsi Škoti ne strinjajo. Tako se lahko zgodi, da bi v primeru neodvisnosti o tem odločali tudi na referendumu.

Kaj pa ostali, ki si želijo neodvisnosti?

Sicer pa Škoti niso edini narod, ki si želi neodvisnosti. Škoti o tem lahko odločajo na referendumu, obstaja pa še precej narodov, ki se svoje želje ne morej preveriti prek tega demokratičnega inštrumenta.

V primeru potrditve neodvisnosti Škotske obstaja določena mera zaskrbljenosti pred novimi nemiri na Severnem Irskem, saj bi lahko uporniški republikanci zahtevali referendum o združitvi z Irsko. Le majhna skrb pa vlada glede Walesa - kot je v začetku leta pokazala anketa inštituta YouGov, neodvisnost podpira le približno desetina Valižanov.

Bi pa lahko pozitiven izid referenduma na Škotskem dal krila številnim drugim separatističnim gibanjem v Evropi, kjer so se v luči gospodarske krize argumenti separatističnih skupin s politične v veliki meri prenesli na gospodarsko raven.

Katalonija

Tak primer je španska Katalonija, kamor se bodo oči javnosti obrnile po Škotski, saj referendum o neodvisnosti načrtujejo že za 9. november. V 7,5- milijonski pokrajini, ki velja za gospodarski motor Španije, opozarjajo, da Madridu v obliki davkov dajejo več, kot dobijo nazaj. Spor med centralno in regionalno vlado se je v zadnjih letih še zaostril.

A kar škotski referendum bistveno razlikuje tako od katalonskega kot od več drugih v zadnjih desetletjih - tudi od nedavnega krimskega in še pred tem slovenskega - je dejstvo, da poteka v dogovoru z vlado v Londonu in sta se obe strani zavezali, da bosta spoštovali njegov izid. Vlada v Madridu pa trdi, da bi bil referendum v Kataloniji nasprotju s špansko ustavo.

Baskija

Španija ima poleg Katalonije na vzhodu podobne težave tudi z Baskijo na severu, kjer se je seperatistična organizacija Eta desetletja nasilno borila za neodvisnost avtonomne pokrajine. Oborožen boj je končala oktobra 2011, mirni pozivi k osamosvojitvi pa ne potihnejo. Junija je prek 100.000 Baskov po zgledu podobne akcije v Kataloniji oblikovalo 123 kilometrov dolgo človeško verigo za neodvisnost.

Južna Tirolska

Škotski referendum pozorno spremljajo tudi na Južnem Tirolskem, ki je dolgo veljala za vzorčni primer uspele regionalne avtonomije, a se v zadnjem času krepijo pozivi k ločitvi od Rima. Za njimi stoji predvsem stranka Južnotirolska svoboda, ki se zavzema tako rekoč izključno za referendum o ločitvi Južne Tirolske od Italije. V deželnem parlamentu imajo tri poslance.

Tudi njim ideološko sorodni južnotirolski svobodnjaki so pred dnevi sporočili, da bo škotski referendum zasenčil "toliko hvaljeno južnotirolsko avtonomijo" ter da bi morali tudi prebivalci Južne Tirolske imeti pravico o neodvisnosti odločati na referendumu.

Flandrija

V Belgiji napetosti med obema narodnostnima skupinama tlijo že od sredine 19. stoletja. Vzrok je predvsem dejstvo, da gre flamskemu delu države gospodarsko bolje kot frankofonski Valoniji. Junija 2010 so flamski nacionalisti, stranka N-VA, postali najmočnejša politična sila v državi, od letos pa tudi vodijo vlado. V državi, katere ustava ne predvideva možnosti referenduma o delitvi, si prizadevajo za postopno osamosvojitev Flandrije.

Republika srbska

Neodvisnost se je v luči dogajanja na Škotskem vnovič znašla tudi na dnevnem redu Republike srbske. "Spremljamo, kaj se dogaja na Južnem Tirolskem, Škotskem in celo v Kataloniji," je nedavno dejal predsednik Republike srbske Milorad Dodik, ki je že pred meseci ocenil, da jim bo škotski referendum "v pomoč". Pred dnevi je vnovič dejal, da ne verjame v BiH kot državo in da sam želi biti človek, ki bo na čelu procesa neodvisnosti Republike srbske.

Na evropskih tleh je separatistične težnje zaslediti še v italijanski Padaniji in na francoski Korziki, izven Evrope pa je več vzporednic z dogajanjem na Škotskem mogoče potegniti v Kanadi, v frankofonskem Quebecu.

Quebec

Tako kot na Škotskem je bila tudi tu pomemben mejnik na poti do referenduma o neodvisnosti osvojitev parlamentarne večine s strani separatistične Quebeške stranke (PQ) leta 1976. Na referendumu o neodvisnosti province leta 1980 je nato 59,6 odstotka volivcev glasovalo za to, da ostanejo del Kanade.

Leta 1994 so na oblast znova prišli separatisti in ankete so kazale na ogroženost enotnosti Kanade, ki je posledično zdrsnila v državno krizo. Na referendumu leta 1995 je nato za neodvisnost glasovalo 49,42 odstotka volivcev, proti pa 50,58.