Ratko Mladić se je rodil 12. marca 1943 v bosanski vasi Božanovići. Ko je bil star dve leti, so mu ustaši ubili očeta. Je poročen, s soprogo Bosiljko sta imela dva otroka, sina Darka in hčerko Ano, ki je leta 1994 umrla v nepojasnjenih okoliščinah. Sin je poslovnež v Beogradu, kjer ima družino in kjer živi tudi Bosiljka Mladić.
V Beogradu je Mladić končal srednjo vojaško šolo, leta 1965 pa tudi vojaško akademijo kopenske vojske. Vojaško kariero je začel v nekdanji Jugoslovanski ljudski armadi (JLA) v Makedoniji, kjer je služboval do leta 1978, ko je z najvišjimi ocenami končal še poveljniško-štabno akademijo.
Po izbruhu vojne v nekdanji Jugoslaviji leta 1991 ga je generalštab JLA poslal na Hrvaško, kjer je poveljeval 9. korpusu JLA v bojih s hrvaško vojsko na območju Knina. Ko je čez leto dni izbruhnila vojna še v BiH, mu je Beograd zaupal poveljstvo bosanskega dela JLA s sedežem v Sarajevu.
Republika Srbska kot ena od dveh, pozneje z daytonskim mirovnim sporazumom uradno priznanih entitet BiH je maja 1992 oblikovala lastno vojsko in Mladić je postal načelnik generalštaba vojske ter tam ostal ves čas vojne. Med vojno je izredno hitro napredoval – s čina generalpodpolkovnika je leta 1994 že postal generalpolkovnik.
V tem času so bosanski Srbi pod njegovim poveljstvom zagrešili številne vojne zločine. Osrednja dogodka med vojno v BiH, za katera je Mladić obtožen po osebni in poveljniški odgovornosti, sta obleganje Sarajeva od maja 1992 do avgusta 1995, v katerem je umrlo več kot 12.000 civilistov, ter zavzetje in genocid v Srebrenici ob meji s Srbijo, v katerem je bilo ubitih več kot 8000 Bošnjakov. Danes ga je haaško sodišče obsodilo na dosmrtno kazen.
Mladić je sicer veljal za izrednega vojaškega stratega. Pod njegovim vodstvom so bosanski Srbi zasedli 72 odstotkov ozemlja BiH, čeprav so predstavljali le tretjino tamkajšnjega prebivalstva. Tudi v intervjujih, ki sicer niso bili pogosti, je Mladić kot svoje vzornike navajal večinoma velike vojskovodje in vojaške stratege, kot sta bila Hanibal in Aleksander Veliki.
Novembra 1995 se je s podpisom daytonskega sporazuma končala štiriletna vojna v BiH. Naslednica Radovana Karadžića na položaju predsednika Republike Srbske Biljana Plavšić ga je pod pritiskom mednarodne skupnosti 8. novembra 1996 razrešila položaja. Kljub temu je ostal častnik vojske, pa tudi v službi vojske Zvezne republike Jugoslavije. Upokojen je bil na začetku leta 2002.
Kmalu po koncu vojne se je vrnil v Beograd, kjer je do leta 2003, ko so v Srbiji sprejeli zakon o sodelovanju s haaškim Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, užival podporo osebja jugoslovanske vojske in posebne enote večinoma častnikov vojske bosanskih Srbov. V tem obdobju je večinoma živel v svojem stanovanju v Beogradu in ga je bilo mogoče pogosto videti v javnosti, navaja BalkanInsight.
Konec leta 2002, ko je haaško sodišče okrepilo sodelovanje s srbskimi oblastmi, se je za pomoč obrnil na svoje najtesnejše sodelavce, vključno z nekdanjim vodjo obveščevalcev bosanskih Srbov Zdravkom Tolimirjem, ki ga je haaško sodišče prav tako iskalo zaradi genocida v Srebrenici. Po njegovi aretaciji se je naslonil predvsem na svojo družino, večino časa pa je med begom živel v različnih stanovanjih v Beogradu in njegovi okolici.
Mladić se je izmikal roki pravice vse od 25. julija 1995, ko je haaško sodišče še pred koncem vojne v BiH proti njemu vložilo prvo obtožnico. Prijeli so ga 26. maja 2011 v Lazarevcu v Srbiji po 16 letih skrivanja in po odločnem pritisku mednarodne skupnosti, ki je z izročitvijo Mladića pogojevala nadaljnje približevanje Srbije EU. Haagu so ga izročili 31. maja 2011.
Ves čas njegovega bega je prevladovalo prepričanje, da se ob pomoči skriva v Srbiji. Uradni Beograd je februarja 2006 priznal, da se je vse do 1. junija 2002 občasno mudil tudi v vojaških objektih na območju Srbije. Mladićeva družina pa je ves čas vztrajala, da je mrtev, in je celo na sodišču vložila zahtevo, da se ga razglasi za mrtvega in da se kot dan njegove smrti navede 1. marec 2008, ko naj bi ga nazadnje videli.
Že vse od prihoda v pripor naj bi ga mučilo slabo zdravje. Ko je bil še na begu, naj bi doživel najmanj dve možganski kapi, nato pa še v priporu srčno kap.
Med sojenjem, ki je trajalo od 16. maja 2012 do 15. decembra lani, je pogosto provociral žrtve vojne, ki so se udeležile zaslišanja, zavračal spoštovanje sodnikovih odločitev ter se redno pritoževal zaradi zdravja. Zaradi resnega poslabšanja zdravja je njegova obramba nedavno zahtevala preložitev razsodbe, a ji sodišče ni ugodilo. Zahtevali so tudi začasno izpustitev zaradi zdravljenja v Rusiji oziroma Srbiji.
