KOMENTAR: V deželi krvi in medu, kjer so psi krivi za to, da vsak tretji nima kaj jesti

"Zakaj ravno Bosna?" so naju spraševali, preden sva šla na pot. Dokler tega ne vidite na lastne oči, se ne zavedate razsežnosti te problematike. Tam ljudje masovno zapuščajo živali, z njimi delajo, kar hočejo. Ker sankcije ne obstajajo. Psi umirajo na ulicah. Le redko komu je mar. Njihova zavetišča so hirališča. Ker denar, namenjen zanje, nikoli ne pride do njih. Ni samo Bosna. Bosna je šele začetek.

Trenutno uporabljate Adobe Flash Player verzije 8.

Za napredno uporabo našega novega predvajalnika priporočamo Adobe Flash Player 9, ki omogoča celozaslonski ogled in najboljšo kvaliteto videa.
Priporočamo najnovejšo različico Adobe Flash Player verzije 9, ki si ga lahko brezplačno naložite tukaj

Video

V Sarajevo sem se zaljubila, ko sem ga prvič obiskala. To prelepo mesto, prežeto s toliko bolečine, me je povsem prevzelo. Ne le Sarajevo, vsa Bosna in Hercegovina je izjemna. Z vsakim obiskom in vsakim krajem sem bolj in bolj spoznavala, koliko lepote ta pokrajina premore in kako popolnoma neizkoriščeni so, žal, njeni potenciali. Edina stvar, ki je grenila vsak moj prihod, je bil pogled na ulične pse. Prvo leto jih je bilo ogromno. Bili so povsod, tudi stran od naselij, ob porušenih stavbah in v naravi. "Le kako preživijo tukaj?" sem se spraševala.

V centru mesta je bilo bolje, tam so ležerno poležavali, bili so mirni in prijazni. Tudi siti, sem sklepala, če ne drugega, jih hranijo turisti. Neko noč pa sem na poti v kakih 20 minut oddaljene Hadžiće z avtom naletela na trop psov. Ko sem čakala na semaforju, so se mi postavili pred avto in lajali name. Ti definitivno niso bili mirni in ležerni. Tudi siti ne. Spreletel me je neprijeten občutek, tu se ne bi sprehajala peš.

Vsako leto, ko sem se vračala v Sarajevo, je bilo teh psov manj, večje "čistilne akcije" so imeli pred vsakim pomembnejšim dogodkom. Letos, ko sva s kolegom Blažem Garbajsom pripravljala reportažo o njih, sva jih morala skoraj iskati, da sva jih lahko posnela. A razlog za to ni nenadna sprememba v politiki do brezdomnih živali na bolje.

Sarajevo

Uradnih številk o tem, koliko potepuških psov je na ulicah Sarajeva, ni. (Foto: 24ur.com)

Čemu zakon, če ga nihče ne upošteva?

BiH ima enega najboljših Zakonov za zaščito živali v Evropi. Prepoved evtanazije zdravih živali, stroge predpise delovanja zavetišč in ostre kazni, tako denarne kot zaporne. A tega zakona nihče ne upošteva. Celo centralnega registra lastnikov ni, zato čipiranje psov, ki ga opravljajo, nima nobenega smisla. Zavetišča ne izpolnjujejo niti osnovnih pogojev za delovanje in so bolj kot ne hirališča, kjer psi brez možnosti, da bi jih kdo posvojil, čakajo na svojo gotovo smrt.

Aktivisti za pravice živali vsak dan objavljajo posnetke psov iz azila smrti – Prače, kjer pasja trupla zakopavajo v množična grobišča, kar je postalo že tako velik problem, da okoliške prebivalce skrbi za lastno zdravje. Policija vsak mesec prejme najmanj deset prijav mučenja živali, a ne ukrepa. Ljudje se živali, ki jih nočejo več, znebijo s strupi, da umirajo v mukah, s strelnim orožjem, z metanjem v reke … na najbolj okrutne in nehumane načine. Ker so jim v napoto, ker so jim odveč. Ker se zavedajo, da jih zaradi tega ne bo nihče preganjal. Celo veterinarji, ki bi morali skrbeti za dobrobit živali, za pse s popolnoma ozdravljivimi boleznimi kot po spisku pišejo naloge za evtanazije. Ker je sredstvo T61 drago, so bili v preteklosti primeri, ko je veterinar pse ubijal celo s kislino in čistilnimi sredstvi.

Denar je! Le v napačnih rokah

Koliko psov je na ulicah Sarajeva in BiH ne ve nihče, saj uradne statistike ni. Neuradno naj bi jih od konca vojne leta 1995 pobili več kot 100.000. Da država nima denarja niti za državljane, kaj šele za potepuške pse, ne drži in služi kot poceni izgovor političnim populistom. V proračunu vsake občine namenjajo denar za izpolnjevanje zakonskih obvez.

Pravnica Dalida Kozlić je prepričana, da bi – glede na količino davkoplačevalskega denarja, ki ga prejmejo občine, zavetišča in higienski servisi, problem potepuških psov lahko rešili v letu dni, ne da bi za to moral umreti en sam pes. Težava ni v tem, da denarja ni, težava je, da se obrača v napačnih rokah. Pri občinskih veljakih, ki jim ni mar niti toliko, da bi odgovorili na naša vprašanja. Ne sramujejo se tega, da se o njihovem pranju denarja in ignoranci do ene njihovih največjih težav govori doma, niti tega, da se o tem poroča izven meja. S prakso preprosto nadaljujejo naprej.

potepuški psi v Sarajevu

BiH ima enega najboljših Zakonov za zaščito živali, težava je v tem, da ga nihče ne upošteva. (Foto: 24ur.com)

Ljudje pa so tisti, ki dopuščajo, da gre njihov denar v zasebne žepe namesto v reševanje težav. Dopuščajo ta kriminal. V državi, kjer vsak drugi prebivalec nima dela in vsak tretji živi v lakoti, ves svoj bes namesto v oblast usmerjajo v pse. Pa čeprav so prav oni krivi, da jih je na tisoče končalo na ulicah. Ljudje so apatični, ker ne verjamejo, da lahko še kaj spremenijo. Vse, kar si želijo, je, da nekdo z ulic umakne pse. Ko bodo pobili vse pse, bodo rešili vse težave BiH, so prepričani. "Spominjam se karikature, risbice, ki sem jo videla nekje, in ki prav ironično prikazuje dejansko stanje v naši državi. Na njej sta bila pes in človek, oba sta brskala po smetnjaku in iskala hrano. In to je bilo bistvo: človek sovraži psa, ker mu dejansko predstavlja konkurenco," pripoveduje Kozlićeva in razočarano pripomni: "Sarajevo je glavno mesto BiH, pa niti vode nima vsak dan! Tu nič ne funkcionira, razen kriminala! Ampak ljudi to ne briga, oni se držijo parole Samo nek se ne puca! Pa mi smo bolje smo živeli v vojni! Bili smo pod agresijo, maltretirani, pobijani vsak dan, a vsaj vedeli smo, kdo smo. Zdaj imamo mir, a hkrati nimamo ničesar."

Tisti, ki spreminjajo stvari na bolje in dokazujejo, da vendarle gre, so redki aktivisti, predvsem ob pomoči humanitarnih organizacij iz zahodne Evrope. Prav je, da tudi mi ne gledamo stran od te morije. Prav je, da ob boku z njihovimi aktivisti opozorimo, da rešitev obstaja in je celo na dosegu roke.

Zakaj ravno BiH, ko pa so potepuški psi problem celotnega Balkana? Pisali bomo tudi o Srbiji, Črni gori, Hrvaški ... Nekje je bilo treba začeti in Bosno, ker mi je toliko pri srcu, jemljem precej osebno. V idealnem svetu bi vsak pes imel svojega lastnika, ki bi z njim lepo ravnal. In da, zapuščene živali, ki potrebujejo pomoč, so tudi v slovenskih zavetiščih. Tudi o razmerah v njih bomo pisali. Razlika med Slovenijo in Bosno je v tem, da psi pri nas ne umirajo na ulicah. Razlika je v tem, da naša zavetišča niso pasja koncentracijska taborišča. Razlika je v tem, da ne verjamem, da bi Slovenija mirno gledala, kako lahko nekdo z dežnikom štirikrat posili psa, pa ga zato nihče ne kaznuje. Pri nas smo ljudje vedno ogorčeni, ko poročamo o primerih mučenja živali, v Bosni pa je javnost tega vajena. Skoraj vsak dan. In čeprav so pri nas kazni za mučitelje živali še vedno daleč prenizke, jih vsaj imamo in kršitelje tudi doletijo.

Ključna razlika je v miselnosti ljudi. Nam ni vseeno, pri nas živalim v zavetiščih pomagamo. In psom omogočimo, da najdejo nov dom, kar je veliko. Če rešiš enega samega psa, namreč rešiš cel njegov svet.

Ni torej samo Bosna. Bosna je šele začetek.

 

Prenesi v

Glasuj

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo:
 

Komentarjev: 201
 
trabakula 20.06.2017 08:59:12
ko prebiram te zgodbe, se vprašam, a res pripadam tej rasi in me je sram, ko ugotovim, da se vsi imenujemo ČLOVEK.......zaključim, ker bi sicer v naslednji minuti posredoval moderator, glede na to kar bi bilo napisano
Več komentarjev