'Tisti, ki nasprotujejo neodvisnosti, so raje tiho, ker veljajo za izdajalce in slabe Katalonce. Ostanejo lahko celo brez službe'

"Igrajo se z ognjem," o situaciji v Kataloniji pravi v Bruslju živeči španski novinar in analitik Carlos Carnicero Urabayen, med drugim sodelavec Huffington Posta in katalonskega El Periodica. Krivdo za nastalo situacijo pripisuje politiki na obeh straneh. A če se španska dolgo ni znala prav pogovarjati, je stvari do nevarnega vrelišča pripeljala katalonska nacionalistična oblast, ki pa ima zdaj težavo – obljubljala je toliko, da bo težko stopila nazaj, ocenjuje.

Kaj se bo po vašem mnenju danes zgodilo v katalonskem parlamentu?

Prav zares tega ne ve nihče. Teoretično je katalonska regionalna oblast ljudem obljubila, da bo po referendumu, ki na nobeni ravni ni bil zavezujoč, niti ni ustrezal mednarodnim volilnim standardom, je bil v nasprotju z ustavo, udeležilo pa se ga je celo manj kot 45 odstotkov ljudi, danes razglasila neodvisnost. V praksi pa mislim, da bodo danes cel dan porabili za pogajanja o tem, kaj naj pravzaprav storijo. Ni namreč treba, da takoj razglasijo neodvisnost kot takšno, lahko se odločijo in na primer postavijo šestmesečni rok, v katerem bo Katalonija postala samostojna država. Ni neke jasnosti glede današnjega dne.

Zadnje dni poslušamo napovedi podjetij, da bodo zapustila Katalonijo, če ta razglasi neodvisnost. Kako močan faktor v odločitvi katalonske vlade predstavlja ta grožnja gospodarstva?

Zelo pomembnega. Veliko podjetij je že sprejelo odločitev, da sedež prenesejo iz Katalonije, med njimi sta tudi največji katalonski banki. Še več pa je podjetij, ki z odločitvijo še čakajo, so pa bila jasna – če bo enostranska razglasitev samostojnosti – gremo. Tako da mislim, da je veliko dvomov in vprašanj, s katerimi se danes ukvarjajo podporniki neodvisnosti, vezanih prav na vprašanje, kaj takšna odločitev pomeni za gospodarstvo. Panika v gospodarskem sektorju je vsekakor nekaj, kar morajo upoštevati, saj je to pomemben katalonski sektor. In to je sektor pridnih, delavnih ljudi, ki jim ni všeč, da se njihovo delo tolče s politično neodgovornostjo nekaj politikov. Na koncu gre za to, da se vsi strinjajo, da v demokraciji lahko zagovarjaš kakršno koli stališče, ne smeš pa pri tem kršiti zakonov in na kocko postaviti ekonomije in blagostanja ljudi.

Kako zapletena pa je ta situacija za ljudi? Kakšen je družbeni vpliv?

To je tema, ki zdaj deli družine, prijatelje, ki imajo različne poglede. Medtem ko eni podpirajo neodvisnost, bi drugi radi ostali. Mislim, da bi se tega morala zavedati tudi mednarodna javnost. Gre za temo, ki ne deli le Španije in Katalonije, ampak tudi katalonsko družbo – približno na pol-pol. In to res globoko deli družbo. Dejstvo pa je, da podporniki samostojnosti glasno kričijo, medtem ko nasprotniki ostajajo bolj tiho, z izjemo protesta konec tedna. Ideja o neodvisnosti namreč v Kataloniji deluje tako, da je za nasprotnike neodvisnosti dejansko bolje, da so tiho, ker jih sicer marginalizirajo. Obstaja možnost, da celo ostanejo brez dela. Nacionalizem je dosegel stopnjo, ko se tistega, ki meni drugače, ne vidi kot osebo z drugačnim mnenjem, ampak kot sovražnika, izdajalca, slabega Katalonca. Zato je ljudi strah govoriti. Šele v nedeljo se je nekaj od teh ljudi na protestu upalo sporočiti, da so zavedni Katalonci, da pa tudi ne želijo neodvisnosti.

Po tem, kar se je zgodilo s policijskim nasiljem na referendumsko nedeljo, molk nasprotnikov neodvisnoti najbrž niti ne preseneča. Je bila odločitev premierja Mariana Rayoja, da poseže po nasilju, napačna?

Način, na katerega je policija posredovala, je bil zagotovo napačen. Prav tako je separatistom prinesel simpatije. Kljub temu so sicer nekatere evropske države že sporočile, da samostojne Katalonije ne bodo priznale. Je pa z nasiljem, ki se je zgodilo prvega oktobra, povezana še ena stvar. Prišlo je namreč do številnih manipulacij. Še vedno ni prav jasno, koliko ljudi je bilo dejansko ranjenih. Regionalna oblast je sporočila, da 900, uradno sta bila v bolnišnicah 2 človeka, med ranjene so med drugim prišteli nekoga, ki je med gledanjem televizije dobil panični napad.

To, kar zdaj gledamo v Kataloniji, se je sicer kuhalo kar nekaj časa. Kdo je kriv, da je prišlo do tako ekstremne situacije?

Še posebej je ideja neodvisnosti rasla v zadnjih letih, ko je bila Španija, tako kot velik del Evrope, v hudi gospodarski krizi. To je sovpadlo s pohodom populizma, idejo brexita … Naenkrat smo se znašli v zelo spremenljivem svetu. Veliko ljudi ima občutek, da jih obstoječe strukture zatirajo. V Kataloniji se je to izrazilo kot odpor proti španski vladi. Ta je tudi storila veliko napak. Predvsem si je leta zatiskala oči pred pomembnostjo katalonskega vprašanja. Že pred leti bi morali skušati doseči dogovor, vsaj začeti dialog. Potem stvari ne bi prišle tako daleč.

Če pa gledamo samo dogajanje zadnjih dni, bi pa rekel, da je glavna teža krivde na plečih katalonske vlade. Situacija je resna, gledamo kako poka družba, kako lahko na naših ulicah prihaja do nasilja … Katalonska vlada je tista, ki se je odločila, da bo kršila vse zakone demokratične države, to pa lahko vodi le v kaos z nepredvidljivimi posledicami.

Pa sta Barcelona in Madrid še zmožna pogovora?

Dokler bodo separatisti državo izsiljevali z razglasitvijo neodvisnosti – danes ali čez šest mesecev, težko. Govoriti, da želiš dialog in groziti v istem stavku, ne gre. Če se ta grožnja umakne, vidim realne možnosti, da Katalonci dosežejo ustavne spremembe in novo pogodbo o avtonomnosti.

Kako verjeten pa bi bil korak nazaj na katalonski strani? Navsezadnje gre za politike, ki so na ideji neodvisnosti zgradili svoje kariere …

Ljudem so obljubili nekaj zelo velikega in zdaj smo v kritičnih urah, ko mislim, da tudi sami ugotavljajo, da pot, ki so jo videli, ni tako enostavna. Če ne izpolnijo svojih obljub, bodo Katalonijo pahnili v kaos. Se strinjam da se ne morejo umakniti, ljudem so obljubili neodvisnost za vsako ceno. Če zdaj naenkrat postanejo racionalni, bodo razočarali številne in pokončali svoje politične kariere.

Torej imamo pred seboj zelo nevarno situacijo.

Da, situacija je nevarna. Ko neka oblast preide meje zakona, smo na spolzkem terenu. Zakon je v demokraciji pogoj za mir. To je kot bi pri nogometu nekdo začel na gol metati z roko. So meje, ki se jih ne bi smelo prečkati. Zgodovina Španije je zapletena, še nedolgo tega smo živeli v diktaturi, veliko je starih ran, ki jih je mogoče na hitro spet odpreti. Igrajo se z ognjem.

Kako pa se v tej situaciji znajde Evropska unija?

Unija je precej jasna v svojih stališčih, kar pomaga. Govorijo o tem, da morajo biti rešitve sprejete z dialogom in znotraj zakonskih mej. Da nasilje ni metoda, s katero se rešuje težave. Jasno so tudi povedali, da razglasitev neodvisnosti pomeni odhod iz EU, za vrnitev pa je potreben celoten pristopni proces. Ta jasnost je stvari torej olajšala, da bi EU služila kot mediator, pa dvomim, da bi delovalo.