Kubanci tri tedne ujeti v čolnu: v upanju na preživetje pili urin in kri

Skupina Kubancev je upala na boljše življenje, ko so v čolnu zapustili svojo državo. A doživeli so pravi pekel, saj se jim je pokvaril motor doma izdelanega čolna. Tri tedne so pluli po karibskem morju, vode in hrane niso imeli, v upanju na golo preživetje so pili urin in kri, so zdaj povedali preživeli, ki so ta teden vendarle prispeli v ZDA.

''Vesel sem, da sem živ, ampak to je bilo nekaj, kar ne bi smel nikoli nihče doživeti,'' je dejal Alain Izquierdo, mesar iz Havane – eden izmed 15 preživelih od skupine 32 ljudi. Šest potnikov nesrečnega čolna je pogrešanih, saj so do obale skušali priplavati, 11 ljudi je umrlo zaradi dehidracije.

Preživele so rešili mehiški ribiči okoli 240 kilometrov severovzhodno od Jukatana, v Mehiki so bili nekaj časa pridržani, konec prejšnjega meseca so jih vendarle izpustili.

Njihova zgodba je ena najbolj tragičnih zgodb kubanskih migrantov, so zapisali pri Reutersu, kjer so se pogovarjali z nekaterimi preživelimi. Za nekatere je bila izkušnja preveč travmatična, da bi o njej lahko govorili.

Mokre ali suhe noge

Številni Kubanci zapuščajo komunistični otok in se v čolnih podajajo na nevarno potovanje do ZDA, kjer velja politika ''mokrih ali suhih nog''. Ta politika pravi, da če migranti dosežejo obalo ZDA, lahko tam ostanejo, če jih oblasti ujamejo na morju, jih vrnejo na Kubo.

Omenjena skupina se je z vzhodnega dela Kube proti ZDA odpravila v začetku avgusta, a že pri Kajmanskih otokih so zašli v težave, saj se je motor čolna (šlo je pravzaprav za motor avtomobila) pokvaril. Takrat so bili na morju drugi dan, je dejal 32-letni Izquierdo. Čoln, če bi se doma narejenemu plovilu iz pločevinaste strehe sploh lahko tako reklo, je nato prosto plul. Potniki so skušali pritegniti pozornost ladij, a nobena ni ustavila, ''čeprav so videli, da smo v težavah,'' je dejala 30-letna Mailin Perez, ki je zdaj v Teksasu.

Na čolnu ni bilo hrane, ni bilo vode. To so prestregli le na vsake tri ali štiri dni, ko jih je osvežila kakšna ploha. Ženski v šestem mesecu nosečnosti so dali dvojno količino odmerkov vode. Ljudje so začeli umirati, umrle so preprosto vrgli v vodo. Prizor eni izmed preživelih oseb še vedno povzroča nočne more.

Pili so kri in urin

Prvi je umrl 50-letni mehanik iz Havane Rafael Baratuti O'Farrill, je dejal Izquierdo. Ko ni bilo vode, so nekateri potniki po njegovih besedah pili svoj urin, nekateri pa so šli še dlje, saj so pili svojo kri. Med temi je bil tudi O’Farrill. A to je bila napaka, saj je le še bolj oslabel, je dejal njegov prijatelj Izquierdo.

Poti v ZDA vse manj

O'Farrill in Izquierdo sta pustila svoji službi pol leta preden so se odpravili na pot iz pristaniškega mesta Manzanillo na vzhodu Kube. Ameriška obalna straža je vse krajše poti praktično zaprta, zdaj se poslužujejo okoli 1086 kilometrov dolge poti mimo Kajmanskih otokov. Pot praviloma traja od enega tedna do 10 dni, je dejal Izquierdo, ki je za sedež na čolnu plačal 500 dolarjev. ''Čolni zapuščajo Manzanillo vsak teden in večini uspe,'' je dejal.

Ameriške oblasti so sporočile, da je v zadnjih 11 mesecih do meje z ZDA prispelo 16.200 Kubancev brez vize, kar je ena najvišjih številk v zadnjem desetletju. Uradna Kuba o ilegalnih čolnih molči, a s prstom kažejo na ZDA, češ da s svojo politiko vzpodbujajo ljudi, da tvegajo svoja življenja.

Reutersova sogovornika Izquierdo in Perezova sta dejala, da sta Kubo zapustila zaradi ekonomskih razlogov, da bi v ZDA našla boljšo prihodnost za svoje otroke. Izquierdo je v Havani za seboj pustil ženo in dva majhna dečka. Perezova je na Kubi pustila sina in hči, je pa v Teksasu zdaj znova združena s svojim možem.