'Govorim tri tuje jezike in imam diplomo. A prodajam ženske torbice, ker nimam izbire'

26-letna Kristina Dimitriou je mama dveh otrok iz Aten. Hvaležna je, ker leta varčevanj, višanja davkov in odpuščanj niso bistveno vplivala na njihovo življenje. Priznava pa, da je postala apatična. Ne ganejo je več napovedi o novih in novih varčevalnih ukrepih. Zaveda se, da jih mora država sprejeti, če se želi izogniti bankrotu.

"Imam vsaj službo. To je najpomembnejše," je dejala za Bloomberg, medtem ko je mimoidočim pred lepotno kliniko, za katero dela, delila čokoladice in tako delala reklamo. "Prepričana sem, da bo Grčija dobila še tretjo pomoč, pa četrto in peto. In večno bomo vračali, vračali, vračali. In prepričana sem, da bo stanje v državi samo še slabše," dodaja pesimistično.

Tudi podjetnik Apostolos Kiritsis ne vidi drugega izhoda, kot da država uvaja nove davke in zateguje pas. "Za moje podjetje novi varčevalni ukrepi ne pomenijo ravno katastrofe, bomo pa zaradi predvidenih dvigov davkov imeli za nekaj tisoč evrov višje stroške," pojasnjuje. Apostolos je lastnik marketinške agencije z letnim dobičkom nad 500.000 evri. "To, kar od nas zahteva Evropa, ni pravično. A odločili smo se, da bomo šli po tej poti, zato nimamo izbire. Izhod iz območja evra ni rešitev," je prepričan.

Tudi tistim, ki morajo preštevati vsak evro, da pridejo čez mesec, je za podrobnosti večtedenskih pogajanj med Grčijo in EU čisto vseeno. Večinoma se strinjajo, da mora Grčija ostati v evroobmočju in da mora s posojilodajalci čim prej skleniti dogovor. Meseci pogajanj so namreč že pustili posledice. Grška ekonomija je spet v recesiji, potem ko je BDP padel za 25 odstotkov. Vlada je nehala plačevati nekaterim dobaviteljem, da ji je ostalo dovolj denarja za pokojnine in plače.

In medtem ko se ljudje tresejo za plače, je tudi posel slab. To vesta tako mlada prodajalka v zlatarni v premožnejši soseski v Atenah Antigone Rizou kot starejši lastnik pekarne in zajtrkovalnice v delavski četrti Tanasis Kontogianis. "To je kot neskončna igra. Približajo se dogovoru, pa spet nič. Izčrpavajoče je. In vse to straši ljudi. Ima psihološki učinek," pravi Antigone. Skrbi tudi Tanasisa, ki je moral od začetka krize odpustiti tri delavce. Zdaj delajo v pekarni, ki jo je odprl leta 1972 v času vojaške diktature, le še žena, hči in on. Čeprav je najdražji izdelek, ki ga prodaja, majhna pica za evro in 70 centov, komaj shajajo. Prodaja v pekarni se je zmanjšala za polovico. "Še nikoli nam ni šlo slabše. A drugim gre še slabše," pravi in kaže na zapuščene izložbe sosednjih trgovin, ki so že propadle.

Za dostojanstvo gre!

Čeprav si Grki večinoma želijo ostati v evroobmočju in čeprav se zavedajo, da nova pomoč pomeni nove reze, pa si želijo, da bi Evropa pomislila tudi na malega človeka in jih nehala poniževati. "Vse bomo preživeli, to sploh ni problem. Vendar bi se Evropa morala začeti zavedati, kaj dela grškim ljudem. Iz nas se norčujejo in nas kritizirajo. Zakaj? Ker hočemo delo, varnost in dostojanstvo?" se je za CNN vprašala 60-letna učiteljica Irene Kavoura. Učiteljica angleščine je nekoč imela zasebno šolo, a ker si ljudje tega za svoje otroke niso mogli več privoščiti, jo je morala zapreti in se zaposliti drugje. "Nikoli nisem bila brez dela, nisem lačna, a tudi dostojanstva nimam več," pravi in dodaja, da je Grčija, skupaj s še nekaj državami, postala poskusni zajček v "evroeksperimentu".

Tudi 62-letni Bob Hios, v ZDA preseljeni Grk, pravi, da gre za dostojanstvo grškega naroda. "V Grčijo prihajam vsako leto in vidim, kaj so naredili varčevalni ukrepi. Ljudje živijo v pomanjkanju. Več kot milijon je brezposelnih, več kot 300.000 mladih diplomirancev se je izselilo – na škodo vseh grških davkoplačevalcev, ki so prispevali za njihovo šolanje. Vsako leto vidim novo malo podjetje, ki se zapre. Če jih ne bo več, komu bo država še pobirala davke? Majhna podjetja in obrtniki so ključni za grško gospodarstvo," opozarja Hios.

"Mislim, da je največji problem, da ljudje mislijo, da nočemo delati. Da imamo na voljo številne službe, pa nočemo delati. A to preprosto ni res. Moji kolegi s fakultete imajo vsi diplome, pa delajo v barih in kavarnah za 500 evrov na mesec, s tem denarjem plačajo najemnino za 300 evrov in ostane jim komaj kaj. A drugega jim pač ne preostane, ker drugega dela ni," razlaga situacijo 25-letni Stefanos Zouridakis. Sam dela v družinski trgovini s torbicami in kovčki. "Govorim tri tuje jezike in imam diplomo iz ekonomije. Moje sanje niso bile, da bom prodajal ženske torbice, a nekako je treba preživeti, drugih služb ni," zaključi.