Po zmagi nad Anglijo na Hrvaškem prepričani o naslovu svetovnih prvakov

Celotna Hrvaška je bila v sredo odeta v rdeče-belih kockah, srca so utripala za hrvaške nogometaše. Na tisoče prebivalcev sosednje države je polfinalno tekmo svetovnega nogometnega prvenstva spremljalo na velikih zaslonih v navijaških conah in v lokalih. Ogleda tekme na odprtem ni oviral niti dež, ki je padal v nekaterih celinskih delih države.

Samo na osrednjem zagrebškem trgu bana Josipa Jelačića se je pred začetkom tekme zbralo približno 15.000 ljudi, ki so peli navijaške pesmi in spodbujali nogometaše, kot bi bili na stadionu Lužniki v Moskvi.

Veselo vzdušje in bučno podporo hrvaškim nogometašem ni pokvaril niti zgodnji zadetek angleškega nogometaša Kierana Trippieja, prvi huronski izbruh veselja pa je prineslo poravnanje izida ob zadetku Ivana Perišića v drugem polčasu. Ko pa je Mario Mandžukić v podaljšku zadel za prednost Hrvaške, je vse bilo nared za epsko proslavo največjega uspeha hrvaškega nogometa.

So sploh lahko zaspali?

Po koncu tekme je delirij radosti zajel hrvaška mesta, v katerih so se po tekmi na ulicah zbrali tudi tisti, ki so zmago nad Anglijo spremljali doma. Reka avtomobilov, okrašenih s hrvaškimi zastavami in navijaškimi pripomočki, se je vila po mestih in s hupanjem pozdravljala velikanski uspeh hrvaškega športa.

Odmevale so navijaške pesmi in kriki veselja. V Reki je voznik enega od mestnih avtobusov na digitalnem zaslonu smer vožnje zamenjal kar z napisom rezultata HRV 2 – ENG 1.

Na hrvaških ulicah so prižigali bakle, pokale so petarde, švigale rakete, nebo pa so razsvetlili ognjemeti, kot bi bilo Silvestrovo. V zraku je bilo čutiti vonj smodnika. Ljudje so bili presrečni, ponosni in zadovoljni, ker so si hrvaški nogometaši izborili nastop v finalu.

Pri podajanju ocen veličastne zmage je mnogim zmanjkalo besed, da bi opisali čustva. "Fantastično", "noro", "predobro", "neverjetno", "popolno", so bili najbolj pogosti izrazi. Nekateri so se samo nenadzorovano smejali brez besed, tretji pa so preprosto nadaljevali s petjem navijaških pesmi. Veselju ni bilo konca.

Pomena dosežka se bodo vsi verjetno zavedali po prespani noči, ko in če bodo sploh odšli spati. Med navijači so bili namreč tudi številni takšni, ki so glasno razmišljali, da bi službene obveznosti naslednjega dne raje zamenjali za celonočno rajanje.

Med Hrvati zdaj prevladuje ocena, da bodo zagotovo svetovni prvaki, če bodo nogometaši nadaljevali tako kot so igrali v drugem polčasu proti Angliji. Veliko jih vidi nedeljsko tekmo proti Franciji kot priložnost za maščevanje poraza na polfinalni tekmi svetovnega prvenstva leta 1998, ko se je Hrvaška morala zadovoljiti s tretjim mestom, gostitelji Francozi pa so se povzpeli na nogometni prestol.

"Hrvaška gori po zgodovinski zmagi ognjenih", "Hrvati na ulicah", "Pokorili smo Angleže", "Mandžukić in Perišić spisali zgodovino hrvaškega nogometa", "Bravo mojstri", "Proslavljajte heroji, zaslužili ste si", so bili samo nekateri izmed naslovov v spletnih izdajah hrvaških medijev po sredini zgodovinski zmagi hrvaških nogometašev.

Takole pa so svojo reprezentanco spodbujali v Moskvi: