REPORTAŽA: 78-letnik pred poplavami ubežal na podstrešje, kjer je brez hrane in vode preživel tri dni

"Dvakrat nas je že poplavilo in obakrat je voda prišla le do praga hiše. Nisem si mislil, da bo tako hudo, zato se nisem pripravil, niti svojega avtomobila nisem umaknil. A ko je poplavilo, je bila voda visoka več kot 2,5 metra. Nisem imel druge izbire, kot da grem gor. Tukaj sem zlezel na podstrešje, skozi odprtino nad oknom," nam 78-letni Ismet Palata iz Maglaja pokaže sobo v stanovanju, ki mu je pravzaprav rešila življenje. Nato je čakal. Brez hrane in brez vode.

"Vse naokoli je bilo jezero, vse je plavalo v vodi, to je bilo neverjetno. Dve veliki drevesi sta prebili balkon in se zagozdili v hiši. Uničena so bila okna, vrata, odneslo mi je avtomobil, pohištvo, ki je bilo dokaj novo, dve televiziji, osebne stvari, vse je odplavalo, ničesar nisem mogel rešiti … Ostal sem reven kot cerkvena miš," pripoveduje.

Pomoč je prišla tretji dan, ko je bil Ismet že precej slaboten. "Padel mi je sladkor, povišal se mi je pritisk, a to je bilo vse zaradi stresa." Sosed, ki se je do njegove hiše 20 metrov prebijal po vodi, ki mu je segala do prsi, mu je prinesel hrano in vodo, da si je lahko opomogel. Ko je voda toliko odtekla, da je Ismet spet lahko prišel dol, je bilo v njegovi hiši okoli 20 centimetrov blata in mulja, parket se je močno napihnil.

Občina mu je priskrbela začasno stanovanje in s pomočjo dobrih ljudi iz Sarajeva, Zenice, Bugojna, Travnika, Bihaća in drugih mu je uspelo očistiti hišo. "Ko so metali proč moje stvari, sem jih gledal in prosil: Ne tega!, Ne tega! Saj veste, kako je, ko si na stvari navezan." A vse, kar je ostalo, je bilo uničeno, in moralo je stran. "Sploh ne takoj, šele po kakšnem mesecu dni sem doumel, da mi je voda v nekaj trenutkih odnesla vse, kar sem gradil 50 let," žalostno pove.

V tem letu dni je Ismet z denarjem, ki ga je prihranil, pa tudi s pomočjo prijateljev in donatorjev obnovil svoj dom, da v njem spet lahko živi. "Zdaj je vse spet dobro. Počasi grem naprej, borim se. Hvala bogu, da sem zdrav. Optimističen sem. Povsod po svetu je hudo, ne samo pri nas. Nekoč bo bolje, zahvaljujoč dobrim ljudem," skromno zaključi svojo zgodbo.

Ismet je le eden izmed mnogih, ki je v poplavah izgubil vse in je moral na novo začeti svoje življenje. Vrata svojih stanovanj so nam odprli še številni drugi, ki so pripovedovali, kako je bilo v najhujših trenutkih.

'Bosna teče skozi našo dnevno sobo'

Adema Šahmata iz sosednjega bloka so evakuirali s čolnom in ga odpeljali v bolnišnico, ker je imel visoko vročino. Ko se je čez šest dni vrnil domov, je ugotovil, da od tistega, kar je bil nekoč njegov dom, ni ostalo nič. Tudi on je moral vse postaviti na novo in danes, pravi, je hvaležen za vso pomoč, ki jo je prejel. "Zdaj je vse dobro," nam pove.

Edu Mortizanoviću je voda poplavila celo spodnje nadstropje hiše. S sestrinega balkona v zgornjem nadstropju je gledal, kako mu odnaša avtomobil. "Voda je prebila okna in tekla skozi hišo, preden se je umaknila," opisuje. Ko nas povabi na kavo, v šali pripoveduje, da je njegov vnuk v šoli na vprašanje, kje teče reka Bosna, učiteljici odgovoril: "Skozi našo dnevno sobo!" Tudi Edo je prejel nekaj pomoči, zdaj pa hišo počasi obnavlja sam. Na vprašanje, ali se boji, da se bo katastrofa ponovila, pokima. "Vsakič, ko dežuje, gledamo Bosno, ali bo prišla ali ne. Pa tudi ko upade, nikoli več ni tako nizka, kot je bila včasih. Prej si lahko šel spodaj peš ob njenem bregu in popil kavo v nekem baru, zdaj je tam polno kač, velika je tudi nevarnost min."

Ko poslušaš zgodbe vseh teh ljudi, ne moreš, da jih ne bi občudoval. Čeprav so preživeli izjemno hude trenutke, ki si jih večina od nas ne more niti predstavljati, na vsakem koraku izkazujejo skromnost in izražajo hvaležnost, da so živi in zdravi. Zavedanje, da bi bilo lahko še veliko huje. "Jaz pravim, da sem jo še dobro odnesel, ubogi tisti ljudje, ki so jim plazovi odnesli cele hiše," še pravi Edo.

Oblasti pozabile na ljudi, ki so jim zemeljski plazovi uničili hiše?

In res, približno deset kilometrov ven iz Maglaja naletimo na hribovito vas Alići, ki je niso uničile poplave, pač pa zemeljski plazovi. Zaradi drseče zemlje je svoje domove moralo zapustiti 23 družin, evakuirali so 76 ljudi.

Ko je zemlja začela pokati, je bila Senada Alice s svojo družino v hiši. Srečamo jo med ruševinami, kamor še vedno hodi obdelovat vrt, ki ji je edino ostal. "Bilo je popoldne, ko so se poplave že umaknile. Hiše nad našo so se začele premikati, zemlja je popokala, vse se je začelo rušiti. Prestrašili smo se in začeli bežati v dolino proti hišam in avtobusni postaji. Občutki so grozljivi, ko hodiš, čutiš, kako ti zemlja poka pod nogami. Najprej se je porušila garaža, nato še hiša. Vidite sami, kaj je ostalo od nje, to je bila katastrofa," pripoveduje.

Ko vidiš ogromne hiše, ki so se s svojih mest kar cele premaknile za več metrov in so zdaj nagnjene na stran – nekatere prav visijo in videti je, da bodo zdaj zdaj zgrmele v dolino – je občutek res nelagoden. Prav strašljivo pa je, da resnično čutiš, če stojiš pri miru, da zemlja še vedno rahlo vibrira. Ali pa se ti tako samo zdi, ker se ti ob vsej tišini v misli prikrade paranoja. Dejstvo pa je, da je območje, ki bi bilo pri nas zagotovo zavarovano, tam prosto dostopno vsem, čeprav se še vedno ruši. "Ko me nekaj dni ni sem in pridem nazaj, vidim, da je spet vse drugače," pravi Nada. Kako naprej, še sama ne ve. Trenutno so podnajemniki v hiši neke družine, ki je trenutno v Sloveniji. "V trenutku je izginilo vse, kar smo več let gradili. In nikoli več se ne bomo mogli vrniti," še pripomni.

Hiša Edine Alić je edina ostala cela in kljub nevarnosti bi živela v njej, pravi, pa za to nima osnovnih pogojev, kot sta elektrika in voda. Razočarana je, ker so oblasti povsem pozabile nanje. Razen humanitarne pomoči niso dobili ničesar. Niti marke. "Na začetku so vsi prihajali sem, gledali, snemali in obljubljali, pa ni bilo nič od tega. Jaz imam zemljišče, ki mi ga je zapustil oče. Če bi imela denar, bi že sama začela graditi," pove.

Šamac: 'Zgodba je končana, vsak se mora znajti sam'

Na podobno zgodbo naletimo tudi v Šamcu, majhnem obmejnem kraju s 5000 prebivalci, ki sta ga lani potopili reki Sava in Bosna. Gasilci in pripadniki civilne zaščite so se po njem vozili s čolni, vojska pa je območje ponoči zaradi roparskih tolp zaprla, vstop vanj pa dovolila le ljudem s posebno prepustnico.

"Šamac pogosto poplavi, a še nikoli ni bilo tako hudo in upam, da tudi nikoli več ne bo. Ni besed, s katerimi bi lahko opisali, kako je bilo, kaj takega morate doživeti, da si lahko predstavljate. Zgodilo se je tako hitro - 35 do 50 minut, človek ni imel časa, da bi na primer rešil avto. Če ga je hotel rešiti, je ogrozil sam sebe. V mestu je bilo med 2,5 in 6 metrov vode. Prva in druga nadstropja so bila popolnoma poplavljena, škoda je bila ogromna. Voda je v manj kot eni uri uničila vse, kar so ljudje gradili več let," opisuje Jojo Pavlović.

Po njegovih besedah se Šamac počasi pobira, postavlja na noge. Življenje se vrača, a je daleč od tistega, kakršnega so ga imeli pred poplavami. "Tisti dan je brez službe ostalo več kot 1000 ljudi. 500 družin, ki zdaj nima od česa živeti. Ena od njih je tudi družina Šarićevih, ki nima niti elektrike. Si lahko predstavljate, da v 21. stoletju nimate elektrike? To je daleč od civilizacije, od normalnega življenja. "

Ko se sprehodimo po mestu, opazimo, da imajo nekatere hiše res nova okna in vrata, ki jim jih je podarila občina, majhne trgovce in gostinski lokali so spet odprli svoja vrata, še vedno pa je ogromno prostorov zapuščenih, praznih in razbitih. Ulice so prazne, skoraj pred vsako hišo je nekaj, kar priča o tragediji, ki je doletela mesto, pa naj bo to neuporabna krama, odpadni gradbeni material ali pa črte vode, ki so ostale na fasadah. Stanje je daleč od tega, kar smo na primer videli v Doboju - večjem mestu, ki se je v tem letu dokaj hitro postavilo na noge. Prav tako so v spomin in opomin temu, kar so ljudje doživeli, v parku postavili spomenik, na katerem piše: "Hvala vsem ljudem dobre volje, ki so nam pomagali med in po katastrofalnimi majskimi poplavami 16. maja 2014. Voda je segala do nadmorske višine 89,85 metra, kar prikazuje vrh tega kamna."

V Šamac je bilo do zdaj vloženih okoli 28 milijonov mark, kar je okoli četrtina zneska višine škode. "Veliko je dobrih ljudi, pomagale so nam skoraj vse države bivše Jugoslavije, pa Nemčija, Francija, Avstrija, Turčija, Luksemburg, Nizozemska, a še vedno potrebujemo pomoč. Obnova bo trajala še minimalno osem let," predvideva Pavlović.

58-letni Sale Šehapović je od občine dobil pesek, gradbeni material, ki pa mu nič ne koristi, saj mu voda ni porušila hiše, da bi jo moral ponovno zidati. Potrebujejo denar, da bi si vsak lahko obnovil tisto, kar potrebuje. A prepričan je, da je zgodba končana in da več pomoči, kot so jo, ne bodo dobili."Vsi prihajajo in obljubljajo: Bo, bo, bo, a se nič ne zgodi. In nič od tega, kar govorijo po televiziji, ne drži vode. Minilo je leto dni, po tolikem času se to počasi pomete pod preprogo. To je končana zgodba. Vsak si bo moral pomagati sam, žal je tako. Jaz zagotovo ne bom več čakal na pomoč," nam je povedal. Opozoril je tudi, da oblasti še niso začele delati popolnoma nič, da bi preprečile katastrofo, ki se lahko kadarkoli ponovi. "In ponovila se bo, zagotovo!" je prepričan.

O tem, da se prav nič ne dela na preventivi za primer, če bi se kaj takega ponovilo, in da so lani opozorila ljudem definitivno prišla prepozno, smo se pogovarjali tudi z urednikom lokalne maglajske televizije Hajrudinom Fermićem. Prepričan je, da se je lani na nivoju občine Maglaj pokazal popolni kolaps sistema. Pogovor z njim bomo objavili v naslednjih dneh.