Slobodan Milošević

Slobodan Milošević se je rodil 20. avgusta 1941 v kraju Požarevac na jugu Srbije, očetu duhovniku in zagrizeni komunistki. Oba starša sta naredila samomor. Leta 1959 se je pridružil Komunistični partiji, ki mu je omogočila vzpon na oblast. Leta 1964 je diplomiral na beograjski pravni fakulteti, nato je začel vzpon znotraj partije, med leti 1973 in 1983 pa je bil v vrhu ene od največjih državnih bank Beobanka. V tem obdobju je več kot 60-krat poslovno obiskal ZDA.

Leta 1984 je prevzel zelo pomembno funkcijo vodje komunistov v Beogradu, po vsej SFRJ pa je "zaslovel" zaradi svoje takojšnje kampanje proti "srbskim nacionalistom, reakcionarjem in antikomunistom" v znanstvenem in kulturnem življenju. Na vrh oblasti pa se je povzpel prav s pomočjo komunističnih dogmatikov in srbskih nacionalistov, ki so se upirali posodobitvi in reformam v SFRJ.

Leta 1987 je Milošević strmoglavil svojega političnega očeta, zmernega srbskega predsednika Ivana Stambolića. Stambolića so avgusta 2000 ugrabili in umorili, julija lani pa so štiri neposredne udeležence obsodili na po 40 let zapora. V sodbi bo ostalo zapisano, da so Stambolića umorili po Miloševićevem nalogu.

Po Stambolićevem izginotju je Milošević postal vodja Komunistične partije v Srbiji. Nato si je pridobil veliko podporo med ljudmi, ko se je zavzel za Srbe na Kosovu, levičarsko ideologijo pa je kmalu zamenjal z nacionalizmom.

Konec leta 1989 je bil z 86 odstotki glasov izvoljen za predsednika Srbije, nato pa je ukinil avtonomijo Kosova in Vojvodine, da bi tako zatrl separatistična gibanja v teh dveh pokrajinah. Po razpadu nekdanje Sovjetske zveze leta 1990 pa je komunistično stranko preimenoval v socialistično. Dovolil je večstrankarstvo, na volitvah pa je zmagala njegova stranka.

Leta 1991 je Milošević poslal vojaške enote nad srbske protestnike, ki so v središču Beograda protestirali proti njegovi politiki, in nasilno zatrl upor. Istega leta sta po neuspešnih pogajanjih za reformiranje nekdanje SFRJ Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost, kar je sprožilo spopade med enotami teh dveh držav in jugoslovansko armado, ki je bila pod Miloševićevim nadzorom. Kratki vojni v Sloveniji sta sledili veliko bolj krvavi vojni na Hrvaškem in v BiH.

V vojni v BiH, ki je izbruhnila leta 1992, je Milošević podprl in oborožil tamkajšnje Srbe v boju proti Muslimanom in Hrvatom. ZN so proti ZRJ gori uvedli sankcije zaradi sprožitve vojne v BiH, čez dve leti pa je Milošević ukinil podporo bosanskim Srbom. Po treh letih in pol najbolj krvavega oboroženega spora na evropskih tleh po drugi svetovni vojni je Milošević leta 1995 v Daytonu podpisal mirovni sporazum za BiH.

Na občinskih volitvah v Srbiji leta 1996 so Miloševića v ključnih srbskih mestih porazile prodemokratsko usmerjene stranke, vendar je izide volitev razveljavil in s tem sprožil več mesecev trajajoče proteste. Pod pritiskom demonstracij je leta 1997 priznal poraz stranke in Beograd je dobil prvega nekomunističnega župana po drugi svetovni vojni, leta 2003 umorjenega Zorana Djindjića. Pozneje je Milošević zaradi neenotnosti opozicije prevzel pobudo in se leta 1997 zavihtel še na položaj jugoslovanskega predsednika.

Leta 1998 je Milošević zlomil upor oboroženih Albancev na Kosovu in s tem sprožil ogorčenje mednarodne skupnosti, ZDA pa so zahtevale, naj umakne svoje sile iz pokrajine. Leto pozneje, 24. marca, je zveza NATO sprožila letalske napade na ZRJ, da bi od Miloševića dosegla spoštovanje mirovnega sporazuma. Po 78 dneh bombardiranja se je nekdanji jugoslovanski voditelj vdal in mirovnim silam pod poveljstvom zavezništva dovolil, da se namestijo Kosovu.

Leta 2000 je spremenil zvezno ustavo in si tako omogočil, da je ostal na predsedniškem položaju. Po porazu na predsedniških volitvah 22. septembra 2000, ko ga je premagal Vojislava Koštunica, si je prizadeval ostati na oblasti, vendar ga je narod med vstajo 5. oktobra 2000 vrgel z oblasti.

Milošević se je tedaj umaknil v spremstvu policistov. Ti so ga v noči na 1. april 2001 v Beogradu aretirali, sodišču v Haagu pa so ga oblasti izročile 29. junija istega leta. Milošević je haaško sodišče tedaj označil kot nemoralno in ilegalno ustanovo in njegovo delovanje primerjal z nacističnim nasiljem nad Judi med drugo svetovno vojno.

Sodni proces se je začel 12. februarja 2002. Vodil ga je sodnik Richard May po obtožnici s 66 točkami, ki so se nanašale na zločine proti človečnosti in vojne zločine na Hrvaškem (1992-1995), v BiH (1991-1995) in na Kosovu (1998-1999). Obtožili pa so ga tudi za genocid nad Muslimani v BiH.

Zaradi zdravstvenih težav 64-letnega Miloševića je bilo sojenje prekinjeno več kot 20-krat, od leta 2003 pa se je proces na priporočilo zdravnika odvijal le po tri delovne dni na teden, kar je prispevalo k rekordnemu trajanju sojenja. Sojenje so nazadnje prekinili minuli teden.