Slovenija

'Lačen nisem nikoli. Bi pa z veseljem ugriznil v domačo salamo, tega tu ni'

Ljubljana/Vroclav, 14. 01. 2018 06.30 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 6 min
Avtor
Anita Volčanjšek
Komentarji
0

Mladi Slovenec Andraž Tržan je samo v dveh tednih uredil vso dokumentacijo, objel družino in prijatelje in se odpravil v svet. V Vroclav ga je (za)peljala Agata, njegova ljubezen. "Hitro sprejemam odločitve in jih tudi realiziram," pove. Selitve ne obžaluje, počasi že razmišlja o novi destinaciji.

Andraž Tržan je 23-letni Žalčan, ki je oktobra lani na hitro pripravil kovčke in odšel na Poljsko. V Vroclav, največje mesto v Šleziji, se je preselil zaradi ljubezni. A se je tudi pred tem poigraval z mislijo o spremembi okolja.

"Študentsko življenje v Ljubljani je bilo za dečka s podeželja zelo zanimivo, a čar je hitro minil. Zamenjal sem tri fakultete, diplomiral nisem, zato sem pospešeno razmišljal o odhodu v tujino. Privlačile so me Španija, Portugalska, južna Francija," začne svojo pripoved.

A mu je načrte za bivanje v toplih krajih prekrižala Agata, ki je bila v Sloveniji na Erasmusovi izmenjavi. "Svetu vladajo denar in ženske. Zaljubil sem se v Poljakinjo in pot me je odpeljala k njej." Kaj veliko, zaljubljen do ušes, ni razmišljal. "Vedel sem samo, da grem. Še dva tedna pred selitvijo sem kot član humanitarne odprave potoval po Aziji, po prihodu v Slovenijo pa sem pozdravil domače in opral oblačila. Nato sem šel. Časa za organizacijo in razmislek praktično ni bilo," je iskren.

Časa za priprave na selitev ni imel, prepustil se je toku.
Časa za priprave na selitev ni imel, prepustil se je toku. FOTO: Andraž Tržan

Za začetek je bilo potrdilo o nekaznovanosti dovolj

A se je v tem kratkem vmesnem obdobju vseeno pozanimal za morebitno delo. "Prijatelj iz Poljske mi je omenil možnost zaposlitve v klicnem centru, kjer bi s strankami komuniciral v slovenščini. Z vodstvom sem kontakt navezal že v Sloveniji, razgovor pa sem imel v Vroclavu."

Pred selitvijo je bil v državi tisočerih jezer samo enkrat, pa še to za en dan. O birokratskih postopkih ni vedel ničesar. Na internetu se je zgolj površno pozanimal o potrebnih dokumentih. "Poljska je Evropa, na srečo. Potreboval sem le potrdilo o nekaznovanosti."

Kot popotnik, vajen izpolnjevanja neštetih obrazcev in prošenj za vizume, je bil nad nezapletenim sistemom presenečen. Nad prijaznostjo svojih delodajalcev prav tako. "V podjetju so mi takoj razložili, kaj potrebujem za delo. Potni list in poljski naslov sta dovolj, da pridobiš bančni račun in davčno številko. Potem si njihov."

S službo je zadovoljen, delo od doma pa mu omogoča fleksibilnost."Rad sem v Vroclavu, postal sem pravi zapečkar. Udobno zleknjen komuniciram s strankami," prizna. Ambicije? Boljšo ponudbo bi z veseljem sprejel, a potem bi moral v pisarno v Varšavo. "Poljska prestolnica je ogromna in kaotična, tu pa je življenje mnogo bolj umirjeno."

Vroclav, Andražev novi dom.
Vroclav, Andražev novi dom. FOTO: Andraž Tržan

Melje poljsko birokratsko kolesje drugače kot slovensko? "Čakalnih vrst na uradih ni. Res je, da večina zaposlenih govori samo poljsko, a vedno z nasmehom pokličejo nekoga, ki vsaj približno razume angleško," se spominja svojih začetkov.

Je zelenjavo in ribe, pogreša domačo salamo in žlahtno kapljico

Jezik je vsekakor okvir, skozi katerega opazujemo in mislimo na svet okoli sebe. Misel avstrijskega filozofa Ludviga Wittgensteina "Meje mojega jezika so meje mojega sveta" je še kako aktualna tudi danes. Andraž meje sporazumevanja ruši z učenjem, drugega mu niti ne preostane.

"Poljščina je slovanski jezik, nekaj osnovnih besed sem poznal še pred selitvijo. Tečaja ne obiskujem, velikokrat si pomagam kar z aplikacijo na telefonu, največ znanja pa osvojim s poslušanjem. Z Agato se zaenkrat pogovarjava v angleščini, žal pa večina Poljakov ni tako dovzetna za tuje jezike. Pogosto se družim s študenti, a je komunikacija omejena. Tudi mladi, izobraženi, govorijo samo svoj materni jezik, škoda," malo pokritizira tamkajšnji šolski sistem.

A to še zdaleč ni ovira, da prostega časa ne bi preživljal z domačini. "Prijazni so, na splošno precej odprti, a v določenih pogledih zelo tradicionalni. Kar malo so nestrpni do gejev in različnih subkultur. Včasih jih na ta račun tudi zbodem," se namuzne.

Prazniki, predvsem božično-novoletni, jim veliko pomenijo, Andražu pa je najbolj všeč pester nabor jedi, ki se takrat bohotijo na mizah. "Božična večerja vsebuje kar 12 različnih menijev, kar je super. Lačen nisem (bil) nikoli. Bi pa z veseljem ugriznil v domačo salamo, tega tu ni."

Prav prehrana, ki pretežno temelji na ribah in zelenjavi, ga je spodbodla, da se je, gurman, podal v raziskovanje poljske kulinarike. "Rad jem, zato bi rad tudi dobro kuhal. Zaenkrat kuhalnico spretno suče dekletova babica, a se počasi pripravljam na svoj kuharski podvig. Njihova juha iz rdeče pese me je čisto navdušila, prav tako jedi iz kislega zelja in krompirja." Hrana je torej dobra, kaj pa pijača? "Pogrešam vino," se takoj spomni na Slovenijo.

Že od nekdaj je rad potoval in spoznaval nove kulture.
Že od nekdaj je rad potoval in spoznaval nove kulture. FOTO: Andraž Tržan

In domačo družbo, včasih. "V Vroclavu imam dekle in njene prijatelje, a upam, da si bom sčasoma ustvaril svoj krog." Domotožja nima, za novo leto sta ga obiskala dva ljubljanska prijatelja, z družino je v rednih stikih. "Starša sta navajena na moje hitre in nore odločitve. Seveda me pogrešata, a me tudi pri vseh odločitvah podpirata," pove Andraž, ki je v študentskih letih veliko potoval.

Družina je središče sveta

Zaradi dela mu Poljske še ni uspelo podrobno ogledati. Komaj čaka, da ga bo pot zanesla v naravo in hribe. Tudi v Vroclavu proste trenutke najraje preživlja na svežem zraku. "Zvečer rad zaidem do reke. Nabrežje je lepo urejeno, osvetljeno, ozračje pa prijetno in umirjeno."

Vroclav ga spominja na Ljubljano, ker je moderno, polno študentov, čisto evropsko. Poudari, da domačini restavracij in barov ne obiskujejo pogosto. "Najraje so doma, v krogu svoje družine. Ljudje so med sabo zelo povezani, tudi študenti redno obiskujejo svoje starše."

Andraž vikende pogosto preživi na vasi, približno 40 kilometrov stran od mestnega vrveža. A se vedno znova rad vrne v svoje stanovanje ali pa raziskuje skrite kotičke mesta, tiste manj vidne, še nezaznamovane. "Če si radoveden in dovzeten, odkriješ marsikaj. Simpatične koncerte lokalnih glasbenikov, zanimive ljudi, dobre sogovornike ..."

Mesto ponuja veliko skritih kotičkov.
Mesto ponuja veliko skritih kotičkov. FOTO: Andraž Tržan

So pa Poljaki nori na nogomet. "Kadar je tekma, vsi čepijo pred televizijskimi sprejemniki," riše vzporednice s Slovenijo. 

Kaj pa razlike, sta si državi v čem diametralno nasprotni? Pove, da okoljsko niso najbolj ozaveščeni. "Odpadkov ne ločujejo, to me moti. Za vse je en smetnjak. Lahko bi se malo modernizirali," predlaga. 

Nekoč v prihodnosti, zagotovo. Andraž bo še naprej delal in užival v vzdušju domačega mesta in snoval nove načrte. "Obstaja verjetnost, da se bova z dekletom poleti preselila drugam. Agata lahko namreč kot magistrska študentka prakso opravi tudi drugod. Konec poletja si želiva na Islandijo, potem pa naju čaka selitev v tople kraje. Dovolj imam mrzlih zim. Če bi mi nekdo pred šestimi meseci rekel, da se bom preselil na Poljsko, bi se mu smejal. No, tu sem. Všeč mi je, življenje uživam sproti in se prav nič ne pustim motiti." 
 

 

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1