''Misija New Horizons je pod drobnogled vzela vse, kar smo vedeli o Plutonu in vse postavila na glavo. Za to mi raziskujemo - zato, da zadostimo notranji radovednosti in da odgovorimo na vprašanja, kako smo se znašli tu in kaj leži za horizontom,'' je komentiral Jim Green, direktor za planetarno znanost pri Nasi.
Sonda New Horizons je namreč poslala nove fotografije zgodovinskega mimoleta ob pritlikavemu planetu Pluton. Ekipa razpravlja o vsaj 50 vznemirljivih odkritjih, ki so jih razkrili posnetki: od ledenih vulkanov do hitro se vrtečih lun.
Ledeni vulkani
Iz fotografij so izdelali 3D zemljevid Plutonovega površja. Kot menijo znanstveniki pri Nasi, bi lahko Plutovo najbolj značilno gorovje sestavljali ledeni vulkani (kriovulkani), ki so bili v nedavni zgodovini celo še kako aktivni.
''Težko si je predstavljati, kako se vsak teden spreminja naš pogled na Pluton in njegove lune. Ko se odkritja zaradi poslanih podatkov kar vrstijo, Pluton postaja zvezda našega osončja,'' je dejal Alan Stern iz koloradskega raziskovalnega inštituta in dodal, da bi za marsikoga že eno ali dva zadnja odkritja pomenila izjemnost, toliko odkritij pa je naravnost neverjetno.
Kar dve gori, ki se raztezata na desetine kilometrov široko in nekaj kilometrov visoko, sta kandidatki, da postaneta ledena vulkana. ''Gre za gore, ki imata na vrhu veliko luknjo. To na Zemlji pomeni le eno - vulkan,'' je komentiral Nasin strokovnjak Oliver White. Vulkani na Zemlji sicer bruhajo le lavo in kamenje, ledeni vulkani na Plutonu pa bi lahko bruhali staljene snovi, denimo delno staljen vodni led, dušik, amoniak ali metan. Če se izkaže, da gre res za vulkane, potem bi to pomenilo nov namig h geološki in atmosferski evoluciji pritlikavca.
Kraterji
Značilnosti na površju se razlikujejo po času nastanka - nekatere so starodavne, nekatere pa so relativno mlade. Starost znanstveniki določajo na podlagi kraterjev. Več kot je kraterjev, starejše je območje. Štetja med drugim predvidevajo tudi, da so nekatera območja na Plutonu takšna že praktično od nastanka planetov v Osončju, torej okoli štiri milijarde let.
A obstajajo tudi ogromna območja, ki so nastala ''včeraj'' - to pomeni v zadnjih 10 milijonih letih. To je območje, neuradno imenovano ravnica Sputnik, ki se nahaja na levi strani Plutonovega srca. Na podlagi do zdaj prejetih fotografij je območje povsem brez kraterjev.
Novi podatki so pokazali tudi območja v ''srednjih letih'', kar dokazuje, da ravnica Sputnik ni anomalija, ampak de je bil Pluton geološko aktiven večino časa v svoji zgodovini.
Štetje kraterjev vpliva tudi na poznavanje še zelo neraziskanega Kuiperjevega pasu. Kot menijo, je v pasu precej manj majhnih objektov, kot so predvidevali nekateri modeli. Prav zato so znanstveniki podvomili v model, da je pas nastal z zgoščanjem in spajanjem več manjših objektov. Pomanjkanje majhnih kraterjev na Plutonu in njegovi luni Charonu podpira teorijo, da se je pas oblikoval v takšni velikosti (ali vsaj precej podobni), kot je danes.
Prav zato se znanstveniki že veselijo novih podatkov, ki jih bodo pridobili, ko se bo New Horizons približal novemu cilju - okoli 40 do 50 kilometrov širokemu kamnu 2014 MU69. Prvič bomo morda dobili vpogled v ostanke gradnikov našega solarnega sistema.
Nenavadne lune
Nova odkritja pa so znanstveniki pridobili tudi o Plutonovih lunah. Večina lun v našem osončju okoli planetov kroži tako, da planetu kaže le en obraz. No, pri Plutonovih lunah temu ni tako. Denimo, Hidra (Hydra) - najbolj oddaljena luna - se okoli osi zavrti 89-krat, medtem ko se enkrat zavri okoli planeta. Znanstveniki menijo, da je lunam štrene zmešala luna Charon (Haron), ki je skoraj tako velika kot Pluton. Dodali so, da je verjetno Pluton v preteklosti imel še več lun, ki pa so se nato združile v danes obstoječe.
KOMENTARJI (25)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.