V začetku meseca smo v sklopu spominskega projekta 8372 živih spominov kulturno-izobraževalnega zavoda Averroes in zavoda Pogreb ni tabu predstavili zgodbo Hasana Hasanovića, ki je preživel genocid v Srebrenici, tokrat pa sta o travmah in posledicah vojne iz ženskega vidika spregovorili predstavnici nevladnih organizacij Medica in Žena žrtva rata.
'Posilili so me sosedje'
Danes je težko govoriti o številu posiljenih žensk med vojno v BiH, bilo naj bi jih med 20 in 50 tisoč. Bakira Hasečić je ena od njih. "Živela sem v Višegradu in moje mesto je bilo etnično očiščeno v 60 dneh. To je bil pravi pekel," pripoveduje s skrušenim glasom in pogledom, usmerjenim v tla.
"Bilo mi je 39 let, imela sem moža in dve hčerki. 20 let sem delala na občini, nikoli nisem ljudi delila na versko ali nacionalno pripadnost. A moji sosedje srbske narodnosti in pripadniki nekdanje JLA so me večkrat posilili, cela moja družina pa je preživela grozno mučenje. V Višegradu sem bila ujeta do 19. junija 1992, potem pa so me s pomočjo brata, ki je bil pomočnik nekega funkcionarja srbske narodnosti, prepeljali v hišo moje mame, ki je bila od Višegrada oddaljena dva kilometra," zaključi svojo pretresljivo izpoved.
Na vprašanje, kako je zbrala dovolj moči, da o tem spregovori, pove, da ni prenesla misli, da bi storilci ostali nekaznovani, zato je leta 2003 ustanovila društvo Žena žrtva rata, ki se ukvarja izključno s posiljenimi ženskami med vojno v BiH.
"Nisem mogla več gledati, kako se posiljevalci in morilci mojih najbližjih prosto sprehajajo po ulicah in se mi smejejo v obraz. Prepoznavala sem jih povsod – med ljudmi na visokih položajih, med policisti ... Nisem mogla več trpeti tega ponižanja. Težko je, ko ti otroka posilijo pred očmi, pred očmi njegovega očeta … In to se ni zgodilo samo v moji hiši, takih primerov je ogromno. Zato se zdaj ne bojim ničesar več. Zdaj se oni bojijo nas, verjemite, zdaj v rokah nimajo več pušk," pojasni in doda, da je cilj društva en sam – kaznovati vojne zločince, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo.
A kljub temu je žalostno, doda, da je v BiH danes, 20 let pozneje, še vedno bolje biti vojni zločinec kot žrtev. "Žalostno je, da moramo žrtve igrati policiste. Me smo tiste, ki iščemo storilce, hodimo na teren, jih fotografiramo in poskušamo dokazovati njihova kazniva dejanja. Kajti imamo državno strategijo preganjanja vojnih zločincev, ki je samo mrtva črka na papirju. Nekoga ujamejo, pa je po enem mesecu že na prostosti. Živi naprej, se brani s svobode, ima vse pravice, po dva odvetnika ... Za njimi stoji država, žrtve pa smo prepuščene same sebi," je razočarana.
'Govoriti o tem je prvi korak'
Ena od tistih, ki ženskam in otrokom, žrtvam vojnega nasilja, nudi pomoč, je psihoterapevtka Sabiha Husić, direktorica društva Medica, ki pravi, da je po taki travmi težko živeti naprej normalno življenje. Raziskava, ki jo je opravilo društvo Medica na vzorcu 115 posiljenih žensk, je pokazala, da kar 58 odstotkov žensk trpi za posttravmatskim stresnim sindromom, 65 odstotkov teh žensk še vedno jemlje zdravila, 70 odstotkov žensk pa ima težave v odnosu s svojim partnerjem. In kar je najbolj zaskrbljujoče – obstaja transgeneracijski prenos travme.
Na vprašanje, kako je delati z osebami, ki so tovrstne travme preživele, Husićeva odgovori, da ni težko delati z njimi, pač pa je težko delati s sistemom, kakršnega imajo v BiH. "Ko se ženska odloči spregovoriti o tem, je storila prvi korak. A če tam, kjer živi, naleti na stigmatizacijo, ji bo zagotovo žal, da je spregovorila. Mi vsi moramo poskrbeti za to, da za žrtve, tako v BiH, kot drugje po svetu, kjer se dogaja spolno nasilje, ustvarimo pozitivno okolje, v katerem se te ženske ne bodo počutile zaznamovane. Če jih ne podpira in zaščiti sistem, in lahko rečem, da jih ne, saj 20 let po vojni v BiH še vedno nimamo niti ene ustanove za psihično rehabilitacijo žrtev vojnih travm, je to zaskrbljujoče," še pove.
Žrtve tako podporo najdejo v nevladnih organizacijah in Husićeva poudarja, da obstaja tudi veliko pozitivnih primerov. "Najboljša motivacija je javno govorjenje o tem. Da ženska pokaže, da je nekaj takega ni ubilo, pač pa, da je našla izhod iz te situacije, in moč, da lahko živi naprej," zaključi.
