Vučić: evropski 'avtokrat', ki ne bo odšel zlahka

Aleksandar Vučić, politik, ki je v času Slobodana Miloševića zavzemal mesto ministra za informiranje, zatem pa vztrajno plezal navzgor po politični lestvici in postal premier Srbije. Maja 2017 pa je bil nato že v prvem krogu izvoljen za predsednika države. A njegovo vladanje je naletelo na številne kritike, da gre za avtokratsko vodenje države, v zadnjih mesecih pa se sooča tudi z vse glasnejšimi zahtevami po odstopu. Množični protesti predstavljajo velik izziv za njegovo vlado, a zdi se, da Vučić kljub vsemu še vedno uživa zadostno podporo med srbskim prebivalstvom. 

Njegova desno sredinska stranka naj bi imela popoln nadzor nad varnostnimi službami, sodstvom in mediji – celo do te mere, da si le še redki lokalni mediji upajo poročati o obtožbah korupcije in klientalizma. Že leta 2017 je v pogovoru za Radio Free Europe predsednik Evropske zveze novinarjev Srbijo izpostavil kot državo z najhujšimi kršitvami medijske svobode na Balkanu. Ob tem pa je absurdno, da so prav Vučića na Forumu Davos povabili kot enega od gostov na panelu o krizi medijev. 

V zadnjih letih je Vučić tako vzpostavil t. i. mehko avtokracijo, ki na površju sicer še vedno vzbuja vtis demokratične družbe s svobodnimi volitvami, pod površjem pa si je prisvojil popolno oblast in nadzor nad državnimi institucijami. 

Od 'krvavih srajc' do vsesplošnega nezadovoljstva zaradi razmer v državi

Konec leta 2018 je napad na opozicijskega politika Borka Stefanovića sprožil prve demonstracije proti političnemu nasilju, ki so sprva potekale pod sloganom "Stop krvavim srajcam". Mnogi so bili prepričani, da je bila v napad namreč vpletena prav Vučičeva stranka, kar pa je ta vztrajno zanikala. 

Protesti so kmalu začeli odražati vsesplošno nezadovoljstvo z obstoječim stanjem v državi, zaskrbljenost zaradi vse bolj avtokratskega vodenja države v rokah Vučića, zaskrbljenost zaradi spodkopavanja političnih in državljanskih svoboščin, vse manjše medijske svobode in vse večje cenzure ter vse večjih pritiskov tako na neodvisne medije, sodni sistem kot opozicijo, za Open Democracy piše Maja Bjeloš, raziskovalna sodelavka Praškega inštituta za varnostne študije, ki se osredotoča na neevropske vplive v Srbiji. Situacijo pa so še dodatno zaostrile slabe gospodarske razmere v državi. Demonstracije so se tako iz tedna v teden širile in zajele že 50 mest po vsej državi, združile so politike tako z levega kot desnega političnega pola, prebivalce vseh družbenih razredov, na koncu so se jim pridružili še študentje in akademiki, zaskrbljeni zaradi vse manjše akademske svobode.

Njihove temeljne zahteve so poštene in svobodne volitve, medijska svoboda, kar vključuje pravičnejše poročanje o opoziciji in protestih, tudi na državni RTS, pa odstop notranjega ministra Nebojše Stefanovića in temeljito preiskavo napada na Borka Stefanovića in umora politika Oliverja Ivanovića.

Vučićeva vlada se je za zdaj na proteste odzvala tako, da jih je večinoma skušala ignorirati oziroma je zmanjševala njihov pomen v upanju, da bodo protesti izveneli. A namesto tega se zdi, da se krepijo in stopnjujejo. Zaradi vpletenosti opozicije Vučić trdi, da gre pri vsem skupaj zgolj za poskus strmoglavljenja vlade, opozicijske politike pa je na novinarski konferenci označil za fašiste in tajkune. 

Bruselj izbral stabilnost namesto demokracije?

Poročilo iz 2018, ki ga navaja Foreign Policy, je do politike Bruslja na Balkanu dokaj kritično in tako med drugim navaja, da je Evropska unija izbrala "stabilnost namesto demokratičnih vrednot" na zahodnem Balkanu, in izraža "resno zaskrbljenost", da je napredek, dosežen na področju vladavine prava, v nevarnosti, s tem, ko se države te regije znova obračajo k avtoritarnosti. Države, nastale po razpadu nekdanje Jugoslavije, so namreč v večini postale t. i. "stabilokracije" in ne države prave demokracije. In morda je najboljši primer za to prav Srbija.

Evropski voditelji tako, v imenu zagotavljanja stabilnosti na nekdanjem sodu smodnika, podpore Vučiću, katerega politika velja za proevropsko, vsaj za zdaj še ne bodo odrekli. Srbski predsednik pa uživa tudi podporo ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki je sredi januarja obiskal Beograd. Njegov obisk so mnogi videli prav kot izkaz podpore Vučiću. Ta sam sebe rad predstavlja kot predsednika, ki uživa podporo tako doma kot po svetu.