Znanstveniki v jami našli vzroke za konec civilizacije Majev, ki bi morali skrbeti tudi nas

Novi dokazi o vremenskih pojavih v času, ko je izumirala majevska civilizacija, najdeni v jami v Belizeju, razkrivajo stoletja boja za preživetje, ki je bil posledica hudih suš, vodil pa je v hudo lakoto, ki je povzročila nemire, vojne in na koncu propad majevskih mest.

Okoljski antropolog z univerze v Pensilvaniji Douglas Kennett pravi, da so imele najprej manjše podnebne spremembe, ki so prinesle bolj sušna leta, na koncu uničujoče posledice za to civilizacijo.

Kennett je z mednarodno skupino sodelavcev, v kateri so bili klimatologi, arheologi in strokovnjaki za majevsko pisavo, še enkrat potrdil že večkrat omenjeno tezo, da so Maje pokončale prav podnebne spremembe.

Maji so živeli na območju današnje južne Mehike in v severnem delu Srednje Amerike, v klasični majevski dobi med letoma 300 in 1000 pa so živeli v kompleksnih mestih, ki so štela tudi do 60.000 ljudi. Znani so po gradnji zapletenih in naprednih stavb, vodnjakov in astronomskem koledarju, ki jim zaradi številnih napačnih interpretacij o apokaliptičnih napovedih, še danes zagotavlja slavo.

Kot ugotavlja Kennettova skupina, ki je svojo teorijo dokazovala z analizo stalagmitov v jami v Belizeju in bogate majevske arheološke zapuščine, so bile v primerjavi z razmerami, kakršnim smo priča danes, takratne podnebne spremembe del povsem naravnega, cikličnega procesa.

Ta je v razmiku nekaj stoletij prinesel ekstremno vlago, ki je civilizaciji Majev omogočala hiter razvoj, pa tudi obdobja ekstremne suše.

Vlažna obdobja so omogočala razvoj poljedelstva, rast  prebivalstva, krepila so položaj vladarjev, ki so si pripisovali vse zasluge za dež in dobro letino ter so prirejali žrtvovanja, zaradi katerih naj bi se ugodno vreme nadaljevalo.

Ko je okoli leta 660 deževno obdobje večinoma zamenjala suša, pa je avtoriteta kraljev močno padla. Posledica so bile vojne, katerih vzrok je bil predvsem boj za vodne vire. Okoli leta 850 je na primer padlo že 40 odstotkov manj padavin kot v bolj vlažnih obdobjih, ugotavljajo raziskovalci, ki poudarjajo, da je šlo za počasen proces.

Politični konec Majev se je zgodil okoli leta 900, ko je dolgo sušno obdobje popolnoma spodkopalo kraljevo oblast. Prebivalstvo se je nato obdržalo še več kot 100 let, nato pa je med letoma 1000 in 1100 huda suša prisilila Maje, da so zapustili središča svoje civilizacije. To po Kennettovem mnenju tudi pojasnjuje skrivnost, ki je dolgo zaposlovala zahodni svet – zakaj bi ljudstvo zapustilo napredna mesta? Ta so opustošena leta 1500 nato našli Španci.

"Obstajajo neke vzporednice med takratnimi in aktualnimi časi," opozarja Kennett, ki je s sodelavci pripravil temeljito vremensko karto takratnega obdobja. "Te vzporednice bi nas morale skrbeti," pravi. Še posebej v Evropi in Afriki. "Če podnebne spremembe na nekih območjih uničijo kmetijstvo, lahko to spet povzroči lakoto, izseljevanje, družbene spremembe in vojne, kot se je to zgodilo Majem," opozarja.