Mož, ki je ustrelil diktatorja: 'Takrat so vsi želeli biti na mojem mestu. Danes – nihče'

Spomnili so se, kako je bil 22. decembra leta 1989 Ceausescu odstavljen, potem ko so protesti v Temišvarju trajali že več dni, zadušiti pa se jih ni dalo niti s silo, v kaos pa je zdrsnila tudi prestolnica Bukarešta, kjer je na koncu več desettisoč protestnikov obkolilo sedež partije.

Ceausescu in soproga sta skušala pobegniti iz mesta, a so ju ujeli in jima na hitro sodili. Spoznali so ju kriva genocida in zlorabe oblasti, obsodili na smrt ter na božični dan leta 1989 tudi usmrtili. Revolucija se je končala s padcem režima in okoli 1000 mrtvimi.

Romunska vlada je praznovanje ob obletnici poimenovala "30 let svobode". Za javnost so odprli nekdanji sedež centralnega komiteja partije. Ljudje so si lahko ogledali diktatorjevo nekdanjo pisarno, balkon, s katerega je Ceausescu še zadnjič nagovoril ljudstvo, klet, kjer je domovala tajna policija, celice, kamor so zapirali nasprotnike, in "celice za izolacijo".

A duhovi revolucije še niso pomirjeni, kar je bilo mogoče razbrati tudi iz političnih govorov. "Pogosto pravim, da moramo ugotoviti resnico o decembru 1989. Da morajo biti krivci pripeljani pred roko pravice. Še vedno hočemo pravico," je dejal romunski predsednik Klaus Iohannis. Nato pa citiral pesnico Ano Blandiano, ki je zapisala: "Če pravici ne uspe, da bi postala spomin, lahko spomin postane neka oblika pravice."

"Glasovom, ki nas pozivajo, naj obrnemo hrbet iskanju resnice o revoluciji, sporočam – samo krivi ljudje želijo, da se pozabi takšne zločine, samo krivi želijo skriti resnico," pa je dodal romunski premier Ludovic Orban, ki sicer revolucijo vidi kot "temeljni kamen romunske demokracije".

30 let kasneje: nepomirjeni duhovi preteklosti

A marsikaj o dogajanju leta 1989 še vedno ostaja zavito v tančico skrivnosti. Ni malo Romunov – ki sicer niso Ceausescujevi podporniki in nekdanjega voditelja niti malo ne pogrešajo – a menijo, da Ceausescujeva odstavitev ni bila zgolj zasluga demokratičnega vzgiba in dejstva, da so imeli ljudje dovolj in so bili za spremembe pripravljeni umreti. Prepričani so, da je šlo za načrtno akcijo vsaj dela političnega in vojaškega vrha, za državni udar, kot dokaz pa ponujajo, da je kar nekaj članov komunističnega režima kasneje postalo del "nove oblasti". Prav tako jih jezi, da so bili poboji v času pred revolucijo in med njo slabo raziskani, krivci pa so ostali na prostosti.

Tudi Ceausescu naj bi v svojih zadnjih urah verjel, da je žrtev zarote, je pred leti za NPR razkril upokojeni general Andrej Kamenici, ki je bil eden tistih, ki so varovali Ceausescuja in njegovo soprogo, ko sta čakala na sojenje. "Ni verjel, da se je upor zgodil po naključju." Prav tako ni verjel, da ju bodo usmrtili. Šele ko so pripravili strelski vod, naj bi Ceausescuja dokončno doumela, kaj se bo zgodilo. Usmrtitev je potekala tako hitro, da kameram niti ni uspelo pravočasno ujeti ključnih trenutkov.

Zid, pred katerim so ubili Ceausescuja in njegovo ženo – in na katerem so še vedno sledi krogel – je danes del muzeja. Kamenici je bil eden tistih, ki so menili, da obračun z diktatorjem ni bil pravi. Kot je še povedal za NPR, med tistimi, ki so gledali usmrtitev, ni bilo sodnika, ki je prebral sodbo. "Gica Popa je ostal v pisarni. Ko je bilo vsega konec, sem mu rekel – nisi videl, kaj si storil." "Bog nam pomagaj. Ampak veš kaj – zaslužila sta si," je odgovoril Popa. Deset let kasneje je storil samomor.

Kamenici je verjel, da zato, ker ga je preganjala krivda. Sam je menil, da si je Ceausescu morda zaslužil smrt. Da pa bi morali proces izpeljati drugače. "Težko je oceniti, ali je bila smrtna kazen prava ali napačna odločitev, dejstvo pa je, da sta bila – ne glede na to, kaj sta zagrešila – človeka," je prav tako za NPR ocenil predstavnik muzeja, posvečenega temu delu romunske zgodovine – Ovidiu Carstina. Številni so tako prepričani, da "duh diktatorja" še bedi nad državo.

"Dejstvo je, da v resnici december 1989 ni bil svež začetek," je pred kratkim za DW povedala romunska pisateljica Lavinia Braniste, ki v svojih delih raziskuje prav tematiko tega romunskega zgodovinskega obdobja.

Ko se je dogajal prelom z režimom, je bila stara šest let. Premlada, da bi razumela, kaj se dogaja. Kot poudarja, so mladi Romuni o tem obdobju precej nepoučeni: "Mislim, da bi morali v šolah poučevati novejšo zgodovino. Mi se na primer v šoli o komunizmu sploh nismo učili, uporabljali smo iste učbenike, kot jih je uporabljala generacija moje mame in do preloma tisočletja se to ni prav nič spremenilo. Pa bi se mladi o tem morali učiti. Je pa seveda vprašanje, kdo bi takšne učbenike pisal in čigavo videnje leta 1989 bi prevladalo. Eno najbolj pomembnih spoznanj, ko sem raziskovala to obdobje, preden sem se lotila pisanja knjige, je bilo, da se leta 1989 ni zgodil jasen prelom s preteklostjo. Ni se nekaj končalo in začelo nekaj novega, in to je ključna stvar, ki bi jo morali razumeti vsi, ki želijo razumeti, zakaj je Romunija danes takšna, kot je. Država se ni – "očistila". Politični odločevalci in njihovi nasledniki so večinoma iz istega bazena kot prej. Zapuščina je tukaj med nami. Zato je pomembno, da razumemo preteklost."

Svojo generacijo opisuje kot "dolga leta pasivno", kot generacijo, ki se šele prebuja: "Včasih se sprašujem, kakšno bi bilo moje življenje v komunistični Romuniji, kjer je tajna policija novačila celo otroke in najstnike. Ali bi me kot pisateljico preganjali? Ali bi se imela pogum upreti?" Kot pravi, državo razjeda tudi prepad med pogledi različnih generacij – tako na preteklost, kot na prihodnost.

V temeljih nove države preveč ostankov stare, država pa je ujetnica "nekdanje mentalitete"?

Za Romunijo so danes leta članstva v Evropski uniji, a mnogo težav je ostalo. Ni jih malo, ki ocenjujejo, da je bila država zgrajena na prešibkih temeljih, da se je v temeljne strukture vgradilo preveč ostankov starega režima – še posebej v pravosodju in politiki. Sprašujejo se tudi, kako je lahko peščica ljudi na hitro obogatela.

Nekateri menijo, da je država po svoje še vedno ujetnica starega režima, kar naj bi bil razlog, da je sedanjost v državi, ki ima težave s konceptom tržnega gospodarstva in pravne države, za marsikoga precej klavrna. "Komunizem je za seboj pustil težko breme: sprejemljivo nespoštovanje zakonov in pravil, korupcijo kot način življenja. Starši so otroke okužili z mentaliteto, da je okrasti in oškodovati sistem vrlina. Komunizem nas je navadil na izkrivljen sistem vrednot. Zdaj pa pomanjkanje zaupanja v prihodnost, mlade iz postkomunističnih držav sili v beg iz domovine," je situacijo za romunski G4Media opisal Dan Tapalaga.

Rožnata zgodovinska očala? Številni bi danes spet volili – nekdaj tako osovraženega diktatorja

Ne manjka niti tistih, ki bi, razočarani nad aktualno Romunijo, na naslednjih volitvah volili kar nekdanjega diktatorja Ceausescuja. V raziskavi iz leta 2014 je okoli 40 odstotkov ljudi dejalo, da je bilo njihovo življenje lažje v času komunizma.

Tisti, ki so bili dovolj poslušni za mirno življenje v sistemu, kjer so imele "še stene ušesa", namreč menijo, da je bilo takrat veliko manj negotovosti – "imel sem stanovanje in plinski gorilnik" – je eden od sogovornikov na ulicah Bukarešte povedal za Vice.

Tisti, ki se nostalgično spominjajo "dobrih starih časov", izpostavljajo tudi, da so imeli delo, da je bila razslojenost družbe manj vidna, da sta vladala red in disciplina.

Tisti, ki se časov spominjajo z manj navdušenja, pa izpostavljajo strah pred režimom in dejstvo, da so bili "enaki" – predvsem v revščini.

Takšna je bila Ceausescujeva Romunija: od "najbolj liberalnega komunista" do neizprosnega diktatorja

Priljubljena turistična atrakcija sredi Bukarešte je velika palača. A za razliko od palač v drugih evropskih mestih ne gre za stoletja staro stavbo iz "nekih drugih časov". Po navodilih Ceausescuja je bila zgrajena šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes služi tudi kot spomenik enemu najhujših komunističnih režimov v Vzhodni Evropi.

Ceausescu se je 26. januarja 1918 rodil v majhni vasi na jugu Romunije. Bil je eden od devetih otrok v družini, ki ji je s trdo roko vladal zlovoljen in nasilen oče. Iz domačega okolja je pobegnil pri rosnih enajstih in se odpravil v Bukarešto, kjer je postal pomočnik čevljarja. Ta je bil fanatični komunist in je ideologijo predstavil tudi mlademu Ceausescuju. Ker je bilo v tridesetih letih prejšnjega stoletja članstvo v komunistični stranki v Romuniji prepovedano, se je večkrat znašel v zaporu. Ko je nato izbruhnila druga svetovna vojna, pa je velik del tistega obdobja preživel v taboriščih, kjer je spoznal tudi povojnega romunskega komunističnega voditelja Gheorgha Gheorghiu-Deja. Ker sta se dobro razumela, se je Ceausescu hitro vzpenjal po lestvici partije, in ko je Gheorghiu-Dej leta 1965 umrl, ga je nasledil prav Ceausescu.

Sprva je veljal za najbolj liberalnega od voditeljev sovjetskega bloka. Zavrnil je sodelovanje v sovjetski invaziji na Češkoslovaško leta 1968, dejanje je celo obsodil v govoru. V času, ko so države Varšavskega pakta vse bolj obračunavale s kritičnimi glasovi, je celo nekoliko zrahljal nadzor nad mediji, sodelovanje države v paktu – čeprav je ostala članica vse do konca osemdesetih – pa se je močno ohladilo.

Ceausescu je namreč svojo državo sprva videl kot samostojno silo, ne kot sestavni del povezave, ki se zapira pred preostalim svetom. Tako je Romunija priznala Zahodno Nemčijo, se pridružila Mednarodnemu denarnemu skladu, odkrito prijateljevala z ZDA in celo sklenila trgovinski sporazum z Evropsko gospodarsko skupnostjo. Romunija je imela za razliko od drugih držav sovjetskega bloka, ki je v Zahodu videl zlo, s tem delom sveta precej drugačen odnos. Ceausescu pa je veljal za spoštovano politično figuro.

A njegova "odprtost" ni trajala prav dolgo. Sredi sedemdesetih let se je začel vse bolj zanašati na tajno policijo – Securitate, eno najbolj krutih tovrstnih služb. Romunska tajna policija je bila zadolžena za obračunavanje z vsemi vrstami nasprotnikov in svoje delo so vzeli zelo resno.

Tajna policija ljudi naščuvala enega proti drugemu – sprla prijatelje, sosede, družine. Nočne aretacije, zaslišanja in "priznanja", do katerih so prišli s pomočjo mučenja, so bili stalnica. Tajna policija je vedela za vsebino vsakega klica, mreža ovaduhov pa je skrbela za to, da nihče ni vedel, komu zaupati. V takšnem okolju je bilo nemogoče zgraditi resno opozicijo.

Ko je šlo za krute metode obračunavanja, tajna policija ni poznala meja. Ko je leta 1977 državo ohromila stavka, so se vodij upora lotili tako, da so jih izpostavili sevanju, navaja britanski portal History. Do konca sedemdesetih je bila tako Romunija že ena najbolj represivnih držav.

Ko je Bukarešto leta 1977 prizadel potres, je Ceausescu izkoristil priložnost in se lotil enega najbolj destruktivnih preurejanj mesta v sodobni zgodovini. Odločil se je, da mesto "očisti" stavb, ki so odsevale nekdanje razkošje meščanov, poruši zgradbe, polne detajlov, spomenike, ki so opominjali na pestro preteklost države, ter namesto tega postavi nekakšno repliko vizije mesta severnokorejskega kolega Kim Il Sunga, kar je pomenilo tudi vrsto enoličnih stanovanjskih blokov. Da bi dosegel cilj, je odredil rušenje velikega dela prestolnice – porušene so bile stanovanjske soseske, cerkve, stadioni, zgodovinske stavbe, gledališča, spomeniki, šole ... Namesto tega so postavili puste stavbe in ulice, ki so bile le senca predhodnic – a so se skladale z vizijo diktatorja, ki je predvideval, da bo to novo mesto občudoval iz svoje "čudovite" in nadvse drage palače s 1.100 sobami, za katero uvažali najdražje materiale in okrasje – medtem ko ljudje niso imeli niti za hrano.

Gradbeni projekt je poleg dela mesta pogoltnil tudi gore denarja. Državne finance so bile polomija, do trenutka, ko je bilo treba začeti vračati posojila, pa gradnja ni bila ne končana – ne profitabilna.

A namesto, da bi skušal prestrukturirati posojila ali sprejel poraz, se je Ceausescu odločil, da jih odplača – in to čim prej. To pa je pomenilo varčevalni program, ki je ljudi pahnil v grozljivo revščino. Da bi zbral denar, je Ceausescu izvozil vse, kar je pridelala industrija, in vse, kar je pridelalo kmetijstvo. Cene hrane so poletele v nebo. Na eni strani so bili ljudje lačni, premraženi in bosi, na drugi strani je s kritiki obračunavala tajna policija. Tako je bilo v letih varčevanja mučenih in umorjenih na stotine ljudi.

Potem, ko so leta opazovali, kako sami stradajo, denar pa gre za nesmiselne gradbene projekte v prestolnici, je najprej prekipelo prebivalcem Temišvarja. Majhen protest zaradi izselitve upornega pastorja iz njegovega stanovanja, se je sprevrgel v masovni upor režimu, še posebej potem, ko je Ceausescu oboroženim silam naročil, naj streljajo na ljudi.

Ko se je upor ljudi, zgroženih nad dogajanjem v Temišvarju, začel širiti na druge dele Romunije, je Ceausescu ugotovil, da je storil napako. V Bukarešti je sklical zborovanje in skušal ljudi prepričati, da so za nemire krivi "protiromunski huligani". Množica je bila ogorčena in kar je bilo sprva mišljeno kot zborovanje v podporo Ceausescuju, se je sprevrglo v upor proti diktatorju, ki je hitro sprevidel, da mu grozi linčanje, zato se je skril.

Naslednji dan je eden od glavnih voditeljev romunske vojske storil samomor. Govorice, da ga je dal ubiti Ceausescu, so se hitro razširile in vojska je zamenjala stran – stopila je na stran protestnikov. Ko je postalo jasno, da je oblast izgubljena, sta Ceausescu in soproga Elsa skušala pobegniti s helikopterjem, a je vojska zagrozila, da ga bo sestrelila, zato je helikopter pristal, Ceausescu in soproga sta bila aretirana, hitro sojenje pa je bilo odrejeno za prihodnji – božični - dan.

Izid sojenja sodišča, za katerega je Ceausescu poudaril, da ga ne priznava, je bil jasen, vse skupaj je trajalo le kakšno uro. Sojenju je sledila usmrtitev.

Diktatorjev krvnik: "Takrat so vsi želeli biti na mojem mestu, danes - nihče"

Med tistimi, ki usmrtitve diktatorja ne bodo pozabili, je Ionel Boyeru. O tem, kako je ustrelil Ceausescuja in njegovo soprogo, se je pred kratkim razgovoril za Guardian.

Leta 1989 je bil star 31 let. Turbulentno dogajanje v državi ga seveda ni obšlo. Čeprav je bila država v primežu prorežimske propagande, so bile v ščitu režima razpoke, skozi katere so prihajale informacije. Država je bila na pragu katastrofe in Boyerujeva enota je 21. decembra prisegla Ceausescuju. "Prisilili so nas, da smo prisegli, da bomo izvrševali njegove ukaze in ga varovali." A že naslednji dan so protestniki zavzeli sedež centralnega komiteja, center komunistične oblasti, Ceausescu in njegova soproga pa sta poskušala pobegniti. "Vojaki so jokali od sreče, ljudje, za katere bi še pred kratkim prisegel, da so goreči podporniki režima, so praznovali. Izbrskali smo vse skrite zaloge alkohola, tudi zelo slab konjak in pili od veselja."

"Kolega mi je rekel – a si predstavljaš, da bi lahko ustrelil Ceausescuja? Kaj bi storil?" se spominja Boyeru. Vprašanje si je zastavil Dorin Cirlan, ki se je nato prav tako znašel med člani strelskega voda. "Od vseh vpletenih je bil najbolj travmatiziran. Takrat so vsi želeli biti na našem mestu, danes si tega ne želi nihče," je za Guardian še povedal Boyeru. Med željo po obračunu z "virom zla" in dejansko izvedbo, je pač velika razlika – in če kdo, to vedo člani strelskega voda.

Usodnega dne je bil Boyeru stražar na sojenju paru. Kakšna bo tistega dne njegova naloga, je izvedel tik pred zdajci. "Vprašali so me, ali bom zmogel in rekel sem – ja. Kaj pa naj bi rekel?" Ko ju je pospremil do mesta, kjer sta nato umrla, je – pravi Boyeru – Ceausescu pel Internacionalo, njegova soproga je zavpila "j*** se". Potem so ju postavili pred zid in pokončali s kroglami.

Čeprav se je vse skupaj odvilo bliskovito hitro, so to trenutki, ki so povsem zaznamovali Boyerujevo življenje: "Še vedno postanem nervozen, ko govorim o tem. Dejstvo je, da sta bila ubita dva človeka. To ni nekaj zanemarljivega. Ko ubijaš v vojni, je drugače, kot v situaciji, ko streljaš na neoborožene ljudi. Nikomur ne privoščim, da bi moral storiti kaj takšnega."

Mišičast mož z brki s posnetka sojenja je danes dedek. Kljub nekaj moralnim pomislekom, tega, da je sodeloval v bliskovitem sojenju in usmrtitvi nekdanjega prvega para svoje domovine, ne obžaluje, saj je bil s tem – pravi – končan režim, ki je poosebljal strah, revščino, popolno deprivacijo naroda. Med preganjanimi je bila tudi njegova družina. Njegov dedek, duhovnik, je velik del življenja pod režimom preživel v zaporu: "Ko je bilo vsega konec, mi je rekel, naj ne skrbim, da bo on nase prevzel moj greh. Bil je resnično vesel, ko je režim padel."

Zlovešča slava, ki Boyeruja zasleduje tri desetletja – mnogi ga vidijo kot enega "najbolj slavnih krvnikov" prejšnjega stoletja, ga je tudi drago stala. Ljudje ga še vedno prepoznajo, odpovedati se je moral zasebnosti. Propadel je tudi njegov zakon, saj se njegova soproga ni mogla sprijazniti z razvpitostjo njegovega dejanja.

Boyeru je sicer prepričan, da so krogle, ki jih je izstrelil, ubile oba Ceausescuja. V strelskem vodu so bili namreč trije – a naj bi eden od članov "zmrznil" za nekaj sekund, drugi pa naj ne bi pravilno aktiviral orožja.

Prepričan je, da je Ceausescuja v času, ko sta umrla, vezala globoka ljubezen. Ugodil je njuni želji, da v nasprotju s sodbo, ki je predvidevala ločeno usmrtitev, umreta skupaj. "Hitro sem streljal, mislim, da sta tako lahko odšla bolj dostojanstveno," pravi mož, prepričan, da ju je ustrelil, preden bi se pod navalom čustev zlomila.

Danes priznava, da je pričakoval, da bo, ko bosta mrtva, tudi sam tarča krogel – da bodo tisti, ki so po odstavitvi diktatorja držali niti v rokah, "počistili" za seboj.

Krvavi konec zakoncev pa se mu ne zdi nerazumljiv: "Vsaka revolucija je krvava, zahteva žrtve, revolucija tudi "požre svoje heroje" – ne pozabite tega."

Sedanjost in prihodnost ali – "danes ljudem ni dovolj, da preživijo"

Kaj je torej po treh desetletjih ostalo od "revolucionarnega“" božiča, ko so mnogi v smrti diktatorja videli novo upanje in boljšo prihodnost?

Čeprav svobodnejši, Romuni danes v veliki meri niso prepričani, da živijo veliko bolje. Čeprav po ekonomskih kazalcih precej uspešnejša od časov diktature, ima država težave z gospodarstvom, pravno državo, korupcijo, pomanjkanjem jasne vizije, pesti jo tudi klasična težava držav, ki so šle skozi menjavo režima: pričakovanja so bila prevelika.

Ena od posledic neizpolnjenih pričakovanj in hkrati velikih težav države je tako danes njena demografska slika. Edini krivec pa ni nizka rodnost, ampak predvsem odseljevanje. Če v času vladavine Ceausescuja ljudje niso mogli zapustiti obubožane države, doma pa so večinoma vztrajali tudi od leta 1990 pa do 2002, ko je sicer ekonomija doživela zlom in se je število razpoložljivih delovnih mest skoraj razpolovilo, po drugi strani pa je bilo izjemno težko dobiti dovoljenje za delo v kateri od zahodnih držav, so ljudje začeli množično odhajati po letu 2002 in še posebej po vstopu Romunije v EU po letu 2007.

Zaradi množičnega odhajanja ljudi so se nekatere vasi povsem izpraznile in po nekaterih podatkih je državo že v obdobju od 2002 do 2007/2008 zapustilo več kot 2 milijona ljudi, večinoma so odšli v Italijo in Španijo. Množično odseljevanje v ti dve državi se je končalo s prihodom hude kriza, ki je pred dobrim desetletjem zelo prizadela prav Italijo in Španijo.

Vmes so padle tudi omejitve, ki so jih članice EU - v strahu pred poplavo poceni delovne sile, sprva postavile za dotok delovne sile iz novih članic, to pa je povzročilo še več izseljevanja. Po podatkih ZN je državo od leta 2007 do 2015 zapustilo več kot tri milijone ljudi. Če je romunska populacija leta 1989 štela dobrih 23 milijonov ljudi, jih je bilo v začetku letošnjega leta še dobrih 19 milijonov.

Sprva je odseljevanje na delo v tujino državi koristilo – znižala se je domača brezposelnost, veliko ljudi pa se je rešilo najhujše revščine po zaslugi družinskih članov, ki so delali v tujini in v domovino pošiljali denar. Leta 2008 so Romuni domov poslali 6,4 milijarde evrov, a je znesek do leta 2016 usahnil na le dobrih 3,2 milijarde evrov. Vmes se je tudi izboljšala domača situacija in vse bolj očitne so postajale posledice odhajanja kvalificirane delovne sile, kar je negativno vplivalo na nadaljnjo rast. Svetovna banka je leta 2017 ocenila, da je v tujini okoli petina romunske delovne populacije.

Državo pesti tudi velika centralizacija, okoli dve tretjini gospodarske dejavnosti se še vedno dogajata v okolici prestolnice. Prav tako – za razliko od nekaterih drugih članic EU, ki demografske izzive rešujejo s pomočjo migracij, država ni zanimiva za ljudi, ki iščejo nove priložnosti.

Država se sicer to trudi spremeniti z nekaterimi programi, prav tako so s pomočjo investicij ob Bukarešti oživela nekatera druga mesta – med drugim Temišvar, kjer je leta 1989 nezadovoljstvo ljudi doseglo vrelišče. Mesto doživlja ekonomski in družbeni preporod, leta 2021 bo tudi evropska prestolnica kulture.

Da bi država nazaj privabila ljudi, ki so odšli – ali pa da ne bi odšlo še več ljudi, pa bo potrebnega veliko dela, meni romunski strokovnjak za migracije Remus Gabriel Anghel, ki je za Balkan Insight razložil srž problema: "Ljudem danes ni dovolj, da samo preživijo. Denar ni edina stvar, ki jo potrebujejo. Izkusili so Zahod – hočejo dobre šole, bolnišnice in storitve. Pričakovanja ljudi so se spremenila, višja so, politika pa ima očitno težave z razumevanjem te nove realnosti."

Med drugim po nekaterih ocenah država potrebuje novo medgeneracijsko, družbeno pogodbo. Težka gospodarska situacija in odhod mlade, kvalificirane delovne sile, sta prispevala k situaciji, kjer si mora država izposoditi okoli milijardo evrov, da pokrije stroške okoli pet milijonov pokojnin – sistem, ki že zdavnaj ni več vzdržen, tudi zaradi velikega števila "posebnih" pokojnin, ki pa se jih doslej ni upala lotiti nobena vlada.

Država je v precej velikih dolgovih, še večja težava pa je, da velik del posojil ni šel za investicije, ampak servisiranje države in sprotno porabo.

Po ocenah analitikov gre za izzive, ki jih ni mogoče rešiti na hitro. Ekonomska in družbena neravnovesja so se ustvarjala desetletja – in prav tako dolgo naj bi trajalo, da so odpravljena, če bo za to obstajala politična volja.

Med drugim naj bi država potrebovala reformo pravosodja, popravke pravil političnega delovanja, hitro reševanje makroekonomskih neravnovesij, sprememba v trendu zadolževanja – tako v smislu omejevanja zadolževanja kot porabe sredstev za investicije, potrebna naj bi bila veliko boljša proračunska disciplina, drastična pokojninska reforma, ureditev plačnega sistema v javnem sektorju … Kot absolutno prioriteto pa analitiki navajajo programe, ki bi ustavili odhajanje ljudi, pospešili njihovo vračanje ter vzpodbudili vlaganja v turizem, IT sektor, kmetijstvo in trajnostne dejavnosti.

Doseganje teh ciljev pa bi v številnih pogledih zahtevalo tudi resničen prelom s starimi navadami in praksami delovanja gospodarstva, politike, države in družbe.