VOL17VE: 'Ne verjemite floskuli 'saj so vsi enaki'

Če začnem po principu eliminacije, je Romana Tomc kandidatka, s katero nimam praktično nobene stične točke. To se je potrdilo najprej z izmikanjem obsodbe tvita njenega strankarskega kolega Žana Mahniča na račun Marjana Šarca, nato skozi precej drzen dialog z Borutom Pahorjem o TEŠ-6, ki je bil pravzaprav projekt njunih strank, zapečatila pa ga je z odgovorom, da se kot predsednica ne bi udeležila Parade ponosa, ker bi se sicer morala udeleževati vseh prireditev. Parada ponosa ni enaka otvoritvam poštnih poslovalnic in cestnih odsekov, gre za dogodek, ki opozarja na še vedno potreben boj za človekove pravice in enakopravnost vseh državljanov.

Tudi Borut Pahor ni kandidat, ki bi mu namenila svoj glas. Menim, da ne razume, da državljani od predsednika pričakujemo pokončno etično držo in moralno avtoriteto v času, ko je marsikdo zbegan zaradi tektonskih pretresov ustaljenih političnih in družbenih sistemov. To je bilo izraženo v njegovem izmikanju lastni odgovornosti za popolno degradacijo Komisije za preprečevanje korupcije, pa tudi pri pretirano diplomatskem stališču o trenutnem predsedniku ZDA.

Pri tem vprašanju me je pozitivno presenetila Ljudmila Novak, ki jo imam tudi sicer za političarko državniškega kova. Z njenimi stališči se sicer pogosto ne strinjam, jih pa z lahkoto spoštujem, saj jih zagovarja argumentirano, skozi kulturen politični dialog. To je pokazala tudi v današnjem soočenju, v odgovoru na vprašanje o ustavni pravici do odločanja o rojstvu otrok.

Ostane torej še Marjan Šarec, ki mu bom namenila svoj glas, saj me je prepričal z jasno izraženimi stališči, z idejo o reševanju situacije na KPK in z občutkom za pravice manjšin. Mojim sovolivcem polagam na srce, naj ne verjamejo floskuli “saj so vsi enaki” in dobro premislijo, kaj se jim osebno zdijo pomembne teme in stališča. Pri izbiri naj pozorno prisluhnejo vsem kandidatom, tudi tistim z nasprotnih političnih polov in se odločijo s pametjo, ne čustvi.

Mnenje avtorice ne izraža mnenj uredništva.