V Jadranskem morju so 50 let kraljevali slovenski podmorničarji

Podmornica Zeta je bila zgrajena leta 1985 v ladjedelnici specialnih objektov Brodosplit v Splitu. V 80. letih so namreč ugotovili, da večje podmornice niso primerne za izvajanje vrste nalog, obenem pa se je iskal bolj ekonomičen pristop za širjenje podmorniške flote. Temeljna naloga teh žepnih oziroma diverzantskih podmornic sta bila predvsem prevoz in podpora bojnim potapljačem (diverzantom).

Veliko slovenskih podmorničarjev je doseglo tudi najvišje čine, Slovenci pa so bili med poveljniki podmornic v jugoslovanski vojni mornarici celo nadpovprečno zastopani, so zapisali v Parku vojaške zgodovine Pivka, kjer si Zeto lahko tudi ogledate. Na številnih podmornicah so pravzaprav bili v večini, zato lahko rečemo, da so slovenski podmorničarji pol stoletja vladali globinam Jadrana.

Miroslav Desnica je bil prvi poveljnik pivške podmornice 913 "Zeta". Pri 27 letih je bil tudi najmlajši kapitan, ki jih je jugoslovanska vojska kdaj imela. Diverzantska podmornica, ki ji je poveljeval, je imela za pet dni taktičnih rezerv in avtonomije, kar pomeni, da je imela za toliko dni hrane, elektrike in drugih potrebščin. "So bile pa misije pogosto še daljše. Ustavili smo se v logistični bazi ali srečali z ladjo, ki nam je potem dodala surovine, ki bi jih potrebovali za daljše delovanje." Zeta ni imela dizelskih motorjev, tako da je bila popolnoma odvisna od kapacitet, ki so jih imele baterije.

Podmornica je imela v baterijah dovolj moči, da je lahko v posebnih režimih delovala tudi 160 ur. Kot diverzantska podmornica ni imela naloge, da bi patruljirala po vodah Jadranskega morja, ampak je prevažala mine ali diverzantske skupine, ki bi napadle nasprotnikove ladje ali pristanišča. Njena naloga je, da se neslišno približa cilju, se "uleže" na dno in čaka. Nato diverzanti s pomočjo posebne komore zapustijo podmornico, ki jih na povratku čaka nekje v bližini. V stanju mirovanja lahko podmornica pod vodo zdrži zelo dolgo, omejujejo jo le človeške potrebe in faktorji.

Tipična diverzantska akcija

"Na misijah smo bili pogosto pet do šest dni, ker so nas redko poslali na misije, ki bi zahtevale več avtonomije. V tem malem prostoru smo lahko bili štirje člani posadke in do šest diverzantov. Ni bilo veliko prostora in zasebnosti." Na misijah in vajah so bolj pogosto pluli z osmimi ljudmi, saj je bilo v nasprotnem primeru zelo utesnjeno. Tudi odnosi so posebni, večina podmorničarjev nam je povedala, da so zelo redko naleteli na odnose, ki so bili konfliktni. "To je vojaška služba in obstajajo določena pravila in hierarhija. Na takšni majhni podmornici je posebnost še v tem, da se bolj cenita znanje in avtoriteta."

Desnica pravi, da v svojem celotnem poveljstvu na podmornici ni bilo konfliktov ali nesoglasij. "Več prepirov in nesoglasij je bilo na nogometnih tekmah, v prostem času, kot pa na misijah."

Podmornica je kot slep človek na suhem

"Podmornica pod vodo uporablja vse 'čute', ki ji pomagajo pri pozicioniranju in 'tipanju' okolice, da se ne bi nekam zaletela. Prvenstveno uporablja sluh, ima 'ušesa' (sonar op. avt.) in opreza za zvoki, ki se dogajajo okrog nje. Vsak aktiven ali pasiven predmet ima svoj zvok in svoj šum. Tudi obala, ki se ne premika, ima svoj zvok, ki ga na podmornici lahko prepoznamo." Večina teh zvokov je za človeško uho neslišnih, a sonar jih zaznava. Pomembno je le to, da se okrog predmeta premika voda, ki z vrtinčenjem povzroča šume. Podmornica lahko sliši tudi jadrnico, saj kobilica povzroča močan in jasen zvok, ki ga podmorničarji dobro poznajo. V kolikor vrtinčenja in mehurčkanja vode ni, se lahko zgodijo tudi nesreče.

Pod vodo so lahko ti tokovi in zvoki tako neočitni, da jih niti podmornica ne zazna, zato so precej odvisni od zelo natančnih podvodnih zemljevidov, ki jim omogočajo, da ne naletijo na 'tiho' oviro. A težava je v tem, da če na zemljevidih ovira ni označena in ne povzroča šumov, je podmornica preprosto ne vidi. Ti zemljevidi so po izkušnjah podmorničarjev točni v kar 90 odstotkih, igra s preostalimi desetimi pa se meri v letih izkušenj in nekaj sreče. Nepoznane geološke posebnosti pa so lahko zelo nevarne, "kar se nam je tudi zgodilo. Podmornica P-822 Junak je na območju med otokoma Hvar in Vis med vožnjo na globini 30 metrov udarila v kamniti stolp, kar se je nato tudi zapisalo na te zemljevide. Hidrografski inštitut je izmeril mesto nesreče in je res tudi odkril posebne kamnite stolpe, ki so se vzpenjali iz globine. Bili so deset metrov široki, na območju, kjer je globina morja približno 80 metrov. Se pravi so se vzpenjali vse od dna, pa do globine 20 metrov, kot nekakšni dimniki. Te "dimnike" lahko danes najdete na kartah," je povedal Desnica.

Sonar podmornice najpogosteje uporabljajo v pasivnem načinu, kar pomeni, da samo sprejema zvoke v okolici in jih prikaže na ekranu. Posadka lahko pošlje tudi aktivni signal oziroma zvok, ki se nato od ovir odbije nazaj in tako dobijo zelo natančno razdaljo in smer predmeta. Aktivni sonar sicer redko uporabljajo, ker je signal zelo intenziven, tako da se podmornica pod vodo tudi 'izda' in lahko postane zelo ogrožena.

Desnica pravi, da je bila podmornica zgrajena tako, da je lahko dosegla globino 130 metrov, a te globine ni dosegla za izvrševanje misij, saj bi bili pregloboko, da bi lahko diverzanti uspešno izpluli. V globine se je spravila takrat, ko se je morala pri pristopu k tarči dodatno prikriti ali so v bližini zaznali nasprotnikove ladje, ki so oborožene s sonarji. Na določenih globinah veljajo rahlo drugačni hidroakustični pogoji, ki ji omogočajo skrivanje; če se podmornica 'skrije' pod 'termoklino', ki predstavlja večjo spremembo v temperaturi, se lahko sonarski signal ladje, ki opreza za podmornicami, od termokline odbije in je ne uspe locirati. Podobne pogoje lahko podmornica 'išče' na pesku, če se uleže na tla, ali za drugimi ovirami, ki bi lahko bile v globljih vodah.

Pri izplutju na površino so podmorničarji zelo natančno poslušali, kaj se dogaja okrog njih, da ne bi slučajno naleteli na kakšno ladjo ali turistični čoln. Ko so se površini približali, so uporabili tudi periskop, ki je bil njihov prvi in edini vizualni stik z okolico. "Med enim takšnih izplutij v Drveniškem kanalu sem ukazal izplutje na površino, nato pa sem pogledal skozi periskop in naredil 360-stopinjski krog okrog podmornice, da bi preveril, ali je varno. Naenkrat sem začel kričati, potop, potop na 50 metrov! Podmorničar me je nato vprašal, kaj se je zgodilo, in sem mu odvrnil: "Videl sem samo modre oči". Čoln je plul poleg nas, neslišno. Ko sem periskop obrnil okrog, sem zagledal modre oči ženske, ki je bila na njem, tako blizu smo bili. (smeh)"

Slovenci so bili na podmornicah nadpovprečno zastopani

Če ni bilo diverzantov, je nosila mine

Če je podmornica dobila nalogo, da mora zapreti določen pristop k obali ali otoku, so jo lahko opremili z minami, ki jih je postavila. Lahko je prevažala štiri mine, ki jih je odvrgla na morsko dno. Če je podmornica želela preprečiti pristop ladjam, je mine lahko nastavila do globine nekaj deset metrov, če je 'lovila' podmornice, pa tudi globlje. Mine so imele dovolj senzorjev, da so plovila zaznale, in dovolj eksploziva, da so ga onesposobile ali uničile.

"Če smo prevažali samo mine, ni bilo prostora in nalog za diverzante. Kadar pa smo imeli diverzante, smo v te prostore za mine naložili mini podmornice tipa R-1, ki so jih diverzanti uporabljali za pristop k cilju. Gre za individualna plovila, ki so diverzantu omogočala, da se je cilju približal hitreje in na njih so tudi montirane manjše mine. Te mine so nato diverzanti lahko namestili na nasprotnikove ladje ali druge cilje. Šlo je za manjše mine, ki so imele približno 20 kilogramov eksploziva," pojasni Desnica.  

Originalni film za šolanje diverzantov (v srbohrvaščini)

Na preizkusni vožnji je skoraj potonila

Desnica je opisal zgodbo, ki se je zgodila še v času preverjanja sposobnosti in plovnosti podmornice. Takrat je ta še plula pod civilno zastavo in je izvajala teste, ki bi potrdili njeno želeno uporabnost. "Še vedno je bila v lasti ladjedelnice, na odprtem morju, ko je prišlo do napake oziroma požara na eni od naprav. To je povzročilo še dodatno napako in sklopka, ki bi odklopila motorje od propelerja, se enostavno ni aktivirala. Podmornica je nenadzorovano plula naprej in udarila v obalo, kjer si je med drugim zlomila tudi propeler. A razen te nesreče se kasneje pod mojim poveljstvom nikoli ni zgodilo nič nevarnega."

Vloga v splošni ljudski obrambi

Mornarji povedo, da so trenirali v duhu ideje splošne ljudske obrambe, ki jo je uvedla Jugoslavija leta 1968. "Naše naloge in treningi so se vrteli okrog scenarijev, kjer nasprotnik zasede del obale ali morja, mi pa bi morali ustvarjati odpor in obalo zavzeti nazaj. Zelo dobro smo morali poznati vse otoke, zalive, tokove in posebnosti," pove Desnica. Poznavanje posebnosti obalnih območij je bilo ključno za diverzantske misije, zato so s podmornicami razreda Una zelo pogosto vadili in bili na nalogah.

Podmornica je imela tudi lastnosti, ki so ji omogočale, da bi se uporabila na nasprotnikovem ozemlju. "Ko se baterije na podmornici popolnoma napolnijo, je imela doseg (navtičnih) 250 milj, kar je več kot 450 kilometrov. To nam je omogočalo, da bi odpluli na nasprotnikovo ozemlje, opravili misijo in se nato vrnili." Podmornice, vsaj te razrede Una, so bile vedno nameščene v zaščitenih območjih, kjer nasprotnik ni imel oblasti ali kjer bi jih lahko odkril. Posadke so nato dobile naloge, ki so jih izvršili in se vrnili na varno območje ali v skrivališča. Te podmornice so tudi uporabljali v izvidniške namene, a to ni bila primarna naloga, saj za to niso bile primerno opremljene ali oborožene.

Na Jadranski obali in predvsem na otokih, kot so Vis, Lastovo in Brač, so bila urejena številna skrivališča za manjše ladje in podmornice. Teh zaklonišč ni bilo malo in danes lahko najdemo številne skrivnostne betonske jame, ki so z razpadom Jugoslavije tudi same začele propadati. Zaklonišča so lahko uporabile tudi podmornice Una, saj so bile v teh skrivališčih tudi določene zaloge hrane, orožja in v nekaterih tudi možnost napolnitve baterij. Podmornice so bile sicer najbolj varne pod vodo, a so jih tudi na površini poskušali skriti, ker so veljale za zelo dragoceno orožje.

V zakloniščih, ki so bila povsod, so bile varne tudi pred bombami, saj so bila zgrajena tako, da zdržijo letalske napade. Na Jadranskem morju so bila samo tri zaklonišča dovolj velika, da so sprejela večje podmornice, kot so bile podmornice razreda Sava, ki so merile več kot 50 metrov, pivška Zeta pa ne bi imela težav z nobenim od njih. Na podmornice so sicer lahko montirali kamuflažne mreže ali posebne odre, ki so bili videti kot ladja, da ne bi nasprotnik posumil, za kaj v resnici gre.

Milan Komar, ki je bil podmorničar in inženir, je služil predvsem na večjih podmornicah, a je poznal tudi Une. Na misijah so bili tudi po dva tedna, in to večkrat na leto, redko se je zgodilo, da so cel mesec ostali na kopnem. "Pogosto smo imeli misije, ki so trajale 10 ali 12 dni. Naša slavna 14-dnevna misija je bila izpeljana z namenom, da se preveri, kako dolge misije vplivajo na ljudi in podmornico. Neumen primer, na katerega pogosto ne pomislimo. Kaj narediti s smetmi? Škatle, pločevinke, papir, steklenice in druge smeti so se začele nabirati povsod." Nevsakdanje težave z vsakdanjimi zadevami so zato reševali sproti, ustvarili so tudi procedure in tehnike, ki jih prej niso poznali.

"Problem je tudi pri regeneraciji zraka v podmornici s posebno spojino (kalijev oksid/superoksid), ki je zelo nevarna in lahko povzroči požar, ta pa je na podmornici pogosto usoden. Te plošče, ki so bile s to spojino "premazane", so iz zraka nase vezale ogljikov dioksid in pri tej reakciji ustvarjale kisik. Za uporabo si potreboval rokavice, zaščitna očala in predvsem veliko znanja in mirno roko," je opisal Komar.

Usoda jugoslovanske podmorničarske flote

Podmornice razreda Una so imele veliko slovenskega znanja. Komar je opisal seznam komponent, ki so bile izdelane v Jugoslaviji, in predvsem nas je zanimalo, kaj je nastalo v Sloveniji. Jeklo je bilo izdelano v livarni Štore, akumulatorji, srce te podmornice, v Mežici. "Velikokrat sem bil v Mežici, tam sem ustvaril odlične odnose in spoznal prijatelje. V Mežico smo pogosto odhajali po akumulatorje in jih preverjali, pa tudi opozarjali, če kaj ni bilo v redu, a moram priznati, da so imeli kakovostne izdelke."

Največja podmornica, ki jih je imela Jugoslavija, je imela skoraj 1.000 ton. "Bile so dovolj učinkovite, sploh v svojem razredu, da so predstavljale resno grožnjo," je rekel Komar. Po njegovih besedah naj bi v času izdelave samo 11 ali 12 držav na svetu izdelovalo svoje podmornice. "Da ne bo iluzije, podmornica ni bila 100-odstotno izgrajena v Jugoslaviji. Nihče na svetu ne razvija in izdeluje vsake komponente ali motorja. To določena podjetja že izdelujejo in komponente so tudi dobro razvite, skoraj do popolnosti. Razvoj bi stal državo več, veliko več, kot pa da kupi drago, a zelo dobro komponento v tujini."

Usoda šestih podmornic razreda Una je bila dolgo časa negotova in stvar nasledstva nekdanjih jugoslovanskih republik. Ena podmornica je bila razrezana v Črni gori, druga je ostala v tamkajšnjem muzeju, tretja ostaja v Boki Kotorski, kjer čaka na nadaljnjo usodo. Poleg pivške podmornice je bila ena še prepeljana v Beograd, kjer čaka obnovo. Zadnja, šesta, je ostala na Hrvaškem, v Lori. Posebno različico teh podmornic je Jugoslavija prodala Severni Koreji, nekatere od teh podmornic naj bi bile še vedno v uporabi.