Kaj bomo delali čez 10, 20, 30 let?

Kako daleč je že tehnološki napredek, kaže med drugim dejstvo, da bi lahko roboti zamenjali celo IT-strokovnjake. Torej tiste, ki pišejo programe za te robote. Microsoft je namreč nedavno testiral računalniško inteligenco Deep Coder, ki je sposobna sama napisati svojo kodo, in to v manj kot sekundi. 

Dolgo časa je veljalo, da stroji lahko nadomestijo mišice, ne morejo pa nadomestiti možganov. Toda vse bolj je jasno, da roboti lahko opravljajo tudi kompleksnejše naloge. Ti torej ne bodo zamenjali zgolj rutinskih del, ki so jih v določeni meri že, temveč tudi bolj zahtevna, inteligentna dela. Tista, za katera so nas še pred desetletjem učili, da so "nezamenljiva". Umetna inteligenca bi tako lahko izpodrinila računovodje, turistične agente, odvetnike, poročevalce, farmacevte, učitelje, finančne analitike in tudi zdravnike. JP Morgan je denimo izumil program, ki v nekaj sekundah reši vprašanje, za katerega bi odvetnik porabil 360 tisoč ur. 

Strojno učenje in umetna inteligenca bosta drastično spremenila svet. In posledično se bo moral korenito spremeniti tudi šolski sistem, ki je v osnovi že stoletja enak. Težko je predvideti, v katero smer bo šel razvoj in kako hitro se bodo odvijale spremembe. Dejstvo pa je, da ne govorimo o prihodnosti, ki nas čaka čez 50 let, temveč se bo to odvijalo mnogo hitreje. Smo generacija, ki bo videla "stari" in "novi" svet. 

'Dokler bodo delavci cenejši od stroja, se bo delo še vedno opravljalo na star način'

Sociolog Gorazd Kovačič s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki se med drugim ukvarja s temi družbenimi vprašanji, pravi, da je dinamika uvajanja strojev, robotov in računalniških programov namesto delovne sile odvisna od razmerja med ceno delovne sile v neki panogi in ceno investicije v tak stroj. "Dokler so na nekem ozemlju delavci cenejši od stroja, bodo še vedno opravljali delo na star način," pravi.

Roboti bodo resda olajšali marsikatero delo, ima pa robotizacija tudi drugo plat. Z izginjanjem delovnih mest se tudi ljudem zmanjšujejo prihodki. "Potem se postavlja vprašanje, kdo pa bo kupoval vse produkte in storitve, ki jih proizvaja avtomatizirana mašinerija," opozarja Kovačič. Takšno stanje namreč vodi v hiperprodukcijo, ko je kriza povpraševanja in podjetja agresivno tekmujejo med seboj s pretiranim zniževanjem cen. "Če se bo zgodila četrta industrijska revolucija, ki bo množično odpravljala delovna mesta, bo temu sledila zelo globoka gospodarska kriza," ocenjuje. 

Bomo opravljali osebne storitve za bogato peščico?

Tehnološka revolucija lahko potencialno odpravi vse vrste delovnih mest, opozarja Kovačič. "Čeprav bodo seveda še vedno problematične situacije, kjer bo enostavno potreben nek človeški dejavnik odločitve, ali pa zato, ker ljudje potrebujemo interakcijo," pravi Kovačič. Izpostavil je primer, ko na Japonskem skušajo delavce v domovih za ostarele nadomeščati z roboti. Ti naj bi ljudi, ki so priklenjeni na posteljo, animirali in se z njimi pogovarjali. "Ampak ne vem, ali bodo človeška bitja kdaj v celoti zadovoljna s tem, da se pogovarjajo z robotom in ne z ljudmi," pravi sociolog. In prav tukaj po njegovem mnenju imamo manevrski prostor za zaposlovanje ljudi. "To pa je denimo tam, kjer ljudje v svojih prostočasnih aktivnostih ali posebnih življenjskih stadijih le potrebujejo človeško interakcijo. Primer je lahko gostinstvo. Tu ponekod skušajo avtomatizirati strežbo, a se ne obnese. Promet upade, ker imajo ljudje raje živ stik z natakarjem, s katerim lahko poklepetajo," meni Kovačič.

Če bo en odstotek ljudi lastniško obvladoval vse, delovna mesta pa bodo izginila, je edino večje področje zaposlovanja področje osebnih storitev za ta odstotek bogatašev, ocenjuje. "Ti bodo še vedno potrebovali maserje, natakarje, varuške, turistične delavce ... A teh delovnih mest bo čisto premalo," še dodaja.

Podobno razmišlja tudi direktor visokotehnološkega podjetja Pipistrel Ivo Boscarol. Tisti, ki si bodo to lahko privoščili, si bodo želeli ustvariti dober življenjski slog, pravi. Opozarja pa tudi na kratkovidnost in rigidnost Evrope. "Ne zavedamo se, kako hitro se razvijajo drugi kraji sveta. Smo eno redkih ali zadnjih podjetij v Evropi, ki smo lahko Kitajcem prodali tehnologijo. V naslednjih letih bodo Kitajci Evropi prodajali tehnologijo, ker so do nje prišli – so jo kupili ali skopirali, in ker imajo denar," pravi Boscarol. Kdor pa ima denar in tehnologijo, pa je sveta vladar, dodaja. "Jutri bodo prišli v Evropo po delovno silo in ne bodo vprašali, ali hočemo imeti 21 dni dopusta ali plačano malico. Rekli bodo: za ta sestavni del ti dam toliko. Če hočeš delati za 200, 300 evrov na mesec, delaj. Če ne, grem drugam," opozarja Boscarol. 

Kaj lahko mladi pričakujejo? Kaj bodo sploh lahko delali čez 20 let?

Nihče si ne upa in niti ne more napovedati, kako bo videti trg zaposlovanja v prihodnjih desetletjih. Stvari se izjemno hitro spreminjajo, bolj kot kdajkoli prej v zgodovini. "Zelo verjetno je, da bodo današnji milenijci morali zamenjati več poklicev, se prekvalificirati. Zato je najboljše, da imajo široka generična znanja, da se lahko usmerijo v različne poklice. Izobraževanja za neki konkreten poklic pa so lahko zelo varljiva," pravi Kovačič. 

Morda se zdijo te napovedi povsem pesimistične in zaskrbljujoče, a tehnološki napredek se odvija z velikimi skoki. "Na svojem področju vidim, kaj je letalstvo naredilo in kaj bo naredilo v naslednjih nekaj letih. Petdeset let je trajalo, da smo prišli do ene določene stopnje, do naslednje stopnje bo trajalo le tri ali štiri leta. Tako hitro gre razvoj naprej. Taka letala, kot so zdaj, zlasti majhna, jih ne bomo več poznali. Taka letala se sploh ne bodo več razvijala. Naslednja generacija letal bo popolnoma brez kril. Poletala bodo vertikalno in bodo popolnoma neslišna," zelo plastično opiše podjetnik. 

V umetni inteligenci vidi po eni strani največji napredek za človeštvo po internetu, po drugi strani pa ta pomeni tudi največjo grožnjo. "Na račun tega bo prišlo toliko nekih novih možnosti, nekih novih poklicev, nekih novih priložnosti na samem trgu, da si jih dandanes težko predstavljamo. To pa zato, ker enostavno ne moremo predvideti, v katero smer bo vse šlo. Po drugi strani pa vemo, da bo veliko poklicev izumrlo. Voznik avtomobila, voznik taksija, voznik tovornjaka, pilot letala – ti poklici bodo izginili v nekaj letih. Družba bi morala biti pripravljena, kako se reorganizirati in kam s temi ljudmi, ker bo zaman reči, gremo pred parlament kričat in zahtevat delo," pravi Boscarol. 

Opozarja pa, da se tehnološki napredek ne odvija enakomerno in enako hitro na vseh področjih. "En procesor velikosti polovice človeškega lasu lahko opravi nekaj milijonov ali sto tisoč operacij več in hitreje in točneje kot človeški možgani. Tukaj smo naredili ogromen napredek. Po drugi strani pa še tako zamujamo, da ne znamo narediti robotske roke, ki bi lahko breme tako hitro premikala kot človeška roka. Na nekaterih področjih izjemno prehitevamo sami sebe, tudi v medicini – dandanes se šivajo živci in žile. Po drugi strani pa ne vemo ničesar o možganih, določenih boleznih, raku, epilepsiji ... In tu tiči velika nevarnost tehnologije, da bo na nekaterih področjih šla tako hitro naprej, da bodo druga problematična," je zaskrbljen Boscarol. 

Podjetnik še opozarja, da sociala, družabnost in odnosi med ljudmi žal nikogar ne zanimajo. Za stanje v družbi pa je delno odgovoren vsak izmed nas. "Danes pravijo, in vsi se nad tem zgražamo, da 49 ljudi obvladuje 50 odstotkov svetovnega denarja in kapitala. Ampak v resnici se jim ne more ničesar očitati. Očitati je treba vsakemu, ki gre v supermarket ali diskont in kupi hlače za tri evre ali majico za pet evrov, ker je na račun tega nekdo na drugem koncu sveta lačen. Zato ker podpiramo tak način svetovne ureditve."

Izzivi komunikacije: bodo jezik zamenjale slike?

Boscarol opozarja tudi na nekaj, kar se nam danes zdi samoumevno, a se bo v prihodnje prav tako spremenilo: komunikacija. Slika je edini način komunikacije, ki jo vsi razumemo brez posebnih težav, poudarja. "Če pogledate, zakaj je Snapchat, ki ga ne uporablja niti 150 milijonov ljudi, vreden 24 milijard ... Zakaj? Zato ker vedo, da se bomo na žalost jutri zaradi potreb po komunikaciji morali odpovedati svoji pisavi, svojemu jeziku in bomo komunicirali s sličicami in videom. To ni znanstvena fantastika. Kruto, ampak to se bo zgodilo. Vi boste s sliko povedali, kaj delate, kakšne volje ste in tako naprej. To bo drastično zreduciralo nivo komunikacije, po drugi strani pa bo omogočilo tisto osnovno komunikacijo brez poznavanja jezika in pisave," razmišlja Boscarol. 

Da ta opažanja niso iz trte izvita, kaže tudi dejstvo, da danes po svetu že poznajo poklic "prevajalec emotikonov". Kot prvi so to delovno mesto razpisali v eni od prevajalskih agencij v Londonu. Takšnega poklica si pred desetimi ali dvajsetimi leti večina ljudi ni predstavljala.

Da so emotikoni najhitreje rastoča oblika jezika v zgodovini, je že pred leti ugotovil profesor lingvistike Vyv Evans iz Univerze Bangor. "Danes se morda to sliši utopično, vendar poglejte mlade – oni že komunicirajo s smeški, si pošiljajo fotografije, in to z ljudmi, s katerimi drugače ne bi mogli komunicirati," pravi Boscarol. Pisava je prepočasna in vzame preveč časa, dodaja. 

Imamo v Sloveniji sploh vizijo? Kako smo pripravljeni na te izzive prihodnosti?

Boscarol meni, da se očitno premalo zavedamo, kaj se dogaja po svetu. Moti ga, da je dolgoročna vizija "orodje vsakokratne politike in se spreminja na štiri ali dve leti, čeprav bi morala biti usmeritev za 20 ali 30 let". Spreminjati bi se morala zgolj strategija, kako uresničevati dolgoročno vizijo. "Slovenija je ena redkih držav, ki praktično na celotnem območju leži na naftnem vrelcu, samo da se nafta imenuje voda. V prihodnje se bodo vojne bojevale za vodo. Mi se tega sploh ne zavedamo. Prodali smo vse vrelce tujcem. Imamo gozdove, a se slabo obnašamo do njih. Imamo čist zrak, ki ga ne znamo ohraniti. To so dolgoročne vizije, če mene vprašate," našteva Boscarol. 

Je rešitev UTD, davki na robote?

Prihodnost se zdi črnogleda: na eni strani je vse več ljudi, na drugi strani vse manj delovnih mest, saj bodo mnoga nadomestili roboti. Vse glasnejši so zato tudi predlogi, da bi morali robote obdavčiti. Med tistimi, ki v robotih vidijo grožnjo za širšo družbo, je tudi soustanovitelj Microsofta in eden najbogatejših ljudi na svetu Bill Gates. Njegov predlog je, da bi izpad delovnih mest za ljudi zaradi robotov reševali s posebnim davkom na robote. Ta denar pa bi namenili za delovna mesta, ki bi jih še vedno opravljali ljudje oziroma za neke vrste univerzalni temeljni dohodek (UTD). Evropski parlament je letos že razpravljal o podobnem predlogu, a so ga zavrnili. 

O izvedljivosti univerzalnega temeljnega dohodka je precej skeptičen tudi Kovačič: "Če se ves stari svet zaposlovanja in socialne države, ki je vezana na zaposlitev, sesuje, preostane UTD. Ampak za UTD morate povečati delež države v BDP, morate dvigniti davke. Če univerzalnega temeljnega dohodka ne uvedete globalno, bodo bogati enostavno skrili svoj denar pred dvigom davkov, kakršnega zahteva uvedba UTD." 

Tudi Boscarol meni, da je takšno iskanje rešitev zgrešeno. "Delovna mesta se bodo na eni strani ukinjala, na drugi pa se bodo nova in drugačna ustvarjala. Kar bo problem, bo v glavah ljudi iti preko ovir, da to, kar si delal 20 let, moraš delati do pokoja. Hitro se bomo učili in hitro bomo delali druge stvari, če bomo hoteli preživeti. Način življenja in percepcije vsakdana bo drugačen."

Hawking: resnična grožnja je pohlep, ne umetna inteligenca

Da niso roboti tisto, česar nas bi moralo biti strah, temveč pohlep, je opozoril slavni teoretski fizik in znanstvenik Stephen Hawking. Prav zaradi pohlepa in neenakomerne porazdelitve dobrin se bo ekonomska neenakost le še večala s prisotnostjo umetne inteligence. "Bolj kot bodo določena dela postala avtomatizirana, bolj bo neenakost izrazita, saj bogati lastniki strojev ne bodo želeli deliti svojega profita," je pred časom komentiral v debati na družbenem omrežju Reddit.

"Če bodo stroji proizvajali vse, kar potrebujemo, bo izid odvisen od tega, kako bodo te dobrine razdeljene. Vsak bi lahko užival v blaginji, če se bo bogastvo razdelilo. Po drugi strani pa bi večina ljudi lahko postala izjemno revna, če bodo lastniki strojev uspešno lobirali proti distribuciji teh dobrin. Kot kaže, se bolj nagibamo k tej drugi možnosti, ko bo tehnologija le še poglobila ekonomski prepad med bogatimi in revnimi," je še dejal.