Spomnim se prve skromne ekipe, ki je poskrbela, da je 10. februarja 1999 24ur.com zaživel. Mlada ekipa navdušencev, ki jo je vodila Erika Repovž, me je junija istega leta vzela pod svoje okrilje in me ’okužila’ s spletnim novinarstvom. Bila so leta, ko je bil splet le ’dodatek’ televiziji, ko nihče ni verjel, da bomo preživeli. S svojim trudom in vztrajnostjo smo jim dokazali, da niso imeli prav. Pod vodstvom Barbare Repovž smo postali najbolj brana spletna stran v Sloveniji in se močno razširili. Ekipa se je okrepila in dvomi o naši prihodnosti so se razblinili. Vedno pogosteje smo slišali, da je na spletu prihodnost, pri kolegih novinarjih na televiziji smo končno pritegnili pozornost in jim pokazali, da lahko odlično sodelujemo.
Vsake toliko časa se ekipa prevetri, prihajajo novi novinarji, menjajo se uredniki, vsi z novimi idejami, drugačnimi izkušnjami in vse to nas bogati. Kljub spremembam, ki so edina stalnica v naših življenjih, pa ostajamo zvesti novinarskim načelom.
Danes praznujem dvojno – svoj osebni praznik in 20. rojstni dan spletnega portala 24ur.com, kjer delam praktično od njegovega začetka. To je v današnjih časih in v očeh mladih, ki so se pridružili naši ekipi, že dolga doba, da ostaneš zvest enemu delodajalcu. Kje so časi, ko so se ljudje pohvalili, da so 40 in več let delali v istem podjetju in tam naredili ‘kariero’ – kolikor je pač bilo mogoče? Zdaj velja, da je nekaj narobe s tabo, če si deset let v enem podjetju. Tisti, ki menjajo službe, se ‘tolažijo’, da nabirajo dragocene izkušnje, tisti, ki ostajajo ‘inventar’ v podjetjih, pa na lastni koži doživljajo razvoj podjetja in imajo vpogled v nekaj zelo dragocenega – kako je njih spreminjalo delovno okolje in kako so oni prispevali k razvoju podjetja.
Saj vem. Takoj boste rekli – kaj pa lahko en sam človek naredi v podjetju z več sto zaposlenimi? Vsako, še tako tehnološko dovršeno podjetje za svoje delovanje potrebuje ljudi. In dobri menedžerji že vedo, da so največja dragocenost podjetja zaposleni – eni jih temu primerno nagrajujejo, spodbujajo in seveda izobražujejo, drugi izkoriščajo. Ne delam si utvar, da sem spreminjala POP TV, sem pa vesela, da sem bila del njegovega razvoja. Najbolj pa sem (še vedno) ponosna, da sem bila lahko ves čas del ekipe 24ur.com, z njo odraščala, šla skozi hude človeške in osebne tragedije, gospodarsko in migrantsko krizo, uspehe slovenskih znanstvenikov in športnikov itd.
Skozi vsa ta leta smo bili novinarji velikokrat na preizkušnji. Se splača vztrajati v tem poklicu, ki zahteva toliko osebnega žrtvovanja, ki prinaša stres, neredne delovnike, pritisk javnosti in interesnih skupin? Po skoraj 20 letih na 24ur.com lahko rečem, da se. Še vedno smo novinarji, ki nam je prvo in najpomembnejše vodilo objektivno poročanje javnosti z dogodki in informacijami. Želimo, da je javnost obveščena, da smo ves čas na preži za nepravilnostmi v družbi, jih razkrivamo in s tem skrbimo, da smo četrta veja oblasti. So pa tudi primeri, ki so nam novinarjem lahko v sramoto, ko novinarji soustvarjajo lažne novice in zavajajo javnost. Ko pohodijo novinarske vrednote, iznakažejo podobo novinarja v javnosti, ki potem vse novinarje da v isti koš.
Ni bilo dneva v službi, ko ne bi bila ponosna na 24ur.com, na svoje sodelavce. Nikoli nismo pozabili našega glavnega poslanstva. Tudi, ko so nam poskušali skaziti podobo resnega medija, smo vztrajali, ker smo vedeli, da mačka zastoka, ko ji stopiš na rep. Skozi dve desetletji smo doživeli številne spremembe. Nove podobe, razširitve, tehnološke novosti, se poskušali čim bolj približati bralcu in gledalcu ter skrbeli, da smo si vedno s trudom prislužili naziv najbolj brane spletne strani v Sloveniji. Nazivov je veliko. Tudi nagrad. A najboljša nagrada za ves naš trud je vaša pozornost – zvesti bralci.
In če bi lahko čas zavrtela naprej – denimo na 24. obletnico 24ur.com, bi bila presrečna, da se lahko kot 'živ inventar' tudi takrat podpišem pod sodoben medij, ki živi med ljudmi, za ljudi in od ljudi. Ki ne podlega pritiskom, v besede in slike pa ujame pestrost čustvovanja in s tem predrami malodušje družbe. Razvoj in tehnologija morata biti v službi ljudi, ne pa da nas zasužnjita in otopita. In to naj ostaja naše osrednje poslanstvo.
