Na obronkih Osončja našli 'izgnani' asteroid 

Mednarodna ekipa astronomov je teleskope Evropskega južnega observatorija (ESO) usmerila v nenavaden objekt 2004 EW95 v Kuiperjevem pasu. Izkazalo se je, da gre za asteroid, bogat z ogljikom (tako imenovani asteroid tipa C). Gre za prvi potrjen primerek takšnega kamna v omenjenem pasu. Kot so sporočili iz ESO, se je asteroid najverjetneje izoblikoval v notranjem delu mladega Osončja, a ga je izvrglo v od Sonca milijarde kilometrov oddaljen pas.

Kuiperjev pas je ogromno asteroidno področje, ki se razteza od Neptunove orbite (30 AU) do okoli 50 astronomskih enot (AU - približna razdalja med Zemljo in Soncem ali okoli 150 milijonov kilometrov) od Sonca. Pas je podoben asteroidnem pasu med tirnicama Marsa in Jupitra, a je precej večji - 20-krat širši in od 20 do 200-krat masivnejši. Med najbolj znanimi ''prebivalci'' pasu so pritlikavi planet Pluton in njegova luna Haron in pritlikava planeta Haumea in Makemake.

V Osončju je bilo v začetku zelo kaotično in tako teoretični modeli kažejo, da so mladi plinski velikani s svojim pohodom izstrelili številna manjša skalnata telesa iz notranjega dela na skorajda skrajni rob Osončja. Ti modeli predvidevajo, da se v Kuiperjevem pasu nahaja vsaj nekaj skalnatih teles, ki jih lahko kategorizirajo kot ogljikove asteroide, izvirajoče iz notranjega dela (največ takih asteroidov tipa C naj bi sicer bilo v zunanjem delu asteroidnaga pasu).

Zdaj so torej znanstveniki predstavili prve oprijemljive dokaze o obstoju ogljikovih asteroidov v Kuiperjevem pasu. ''Po zahtevnih meritvah z različnimi instrumenti ESO-vega Zelo velikega teleskopa je ekipa astronomov pod vodstvom Toma Secculla z univerze Belfast uspela ugotoviti sestavo anomalije v Kuiperjevem pasu - objekta 2004 EW95 - in tako potrditi, da gre za ogljikov asteroid. To nakazuje, da se je oblikoval v notranjem Osončju in se je šele naknadno premaknil navzven,'' so sporočili iz observatorija. Večina teles v tem pasu za razliko od anomalije je namreč sestavljenih iz zamrznjenih hlapnih snovi, kot so metan, amoniak in voda.

Nenavadna narava 2004 EW95 je ujela oko zanimanja med rutinskim opazovanjem teleskopa Hubble, ki ga je vodil Wasley Fraser, član ekipe iz univerze v britanskem Belfastu. Kamen je drugače odbijal svetlobo, kot siceršnji majhni objekti v pasu. ''Videti je bil dovolj 'čudaški', da smo ga pogledali podrobneje,'' je dejal Seccull.

Z zelo občutljivimi spektrografi X-Shooter in FORS2 Zelo velikega teleskopa je ekipa ujela podrobnejše meritve vzorca odbijanja svetlobe. A ne glede na sposobnosti teleskopa je bilo temen ogljikov kamen, v premeru sicer velik okoli 300 kilometrov, le težko opazovati, saj je trenutno od Zemlje oddaljen kolosalnih štiri milijarde kilometrov.

''To je, kot opazovati ogromno goro premoga na popolnoma črnem platnu nočnega neba,'' je ilustriral težko nalogo soavtor raziskave Thomas Puzia iz univerze Pontificia Universidad Católica v Čilu. Seccull je nadaljeval, da so morali uporabiti zelo napredne tehnike procesiranja podatkov, da so izvlekli, kar se da največ.

Še posebej sta v barvnem spektru izstopali značilnosti, ki se ujemata s prisotnostjo železovih oksidov in filosilikatov (plastnati silikati). Prisotnost teh spojin do zdaj še nikoli niso potrdili v tipičnem telesu Kuiperjevega pasu, zato še toliko bolj potrjujejo tezo, da je 2004 EW95 nastal v notranjem delu našega sistema. ''Vse to kaže, da je objekt 2004 EW95 v trenutno orbito v ledenem obrobju, izvrgel premikajoči se planet v začetnih dnevih Osončja,'' je zaključil Seccull.

''Čeprav smo zabeležili kar nekaj poročil o atipičnih objektih v Kuiperjevem pasu, še o nobenem nismo imeli tako podrobnih podatkov. Odkritje ogljikovega asteroida v tem pasu je ključna potrditev temeljnih predvidevanj dinamičnega modela prvih dni Osončja,'' je odkritje pokomentiral astronom pri ESO Olivier Hainaut, ki ni sodeloval pri preučevanju zanimivega kamna.

Trenutni dinamični modeli razvijanja Osončja predpostavljajo, da so ogromni planeti najprej potovali proti notranjosti in nato zunanjosti ter tako močno premešali tirnice ostankov formiranja planetov. Po teh modelih sledi logična posledica, da je manjši odstotek kamnitih asteroidov izvrglo v orbite v Oortovem oblaku in Kuiperjevem pasu.