Smeti čedalje večja težava in nevarnost tudi v vesolju: satelit se mora umikati, da ne bo trčenja

Strokovnjaki pri Evropski vesoljski agenciji (Esa) so pred dnevi ugotovili, da obstaja resno tveganje, da bi lahko plovilo v misiji Swarm (Roj) zadelo v vesoljsko smet. Zato so se odločili za manever izogibanja, po katerem se bo tveganje za trčenje zmanjšalo na dovoljeno raven. Komande so satelitu Swarm-B že poslali, manever sledi v prihodnjih urah.

Nevarno smet so opazili pri ameriškem centru Joint Space Operations Center (JSpOC) v zračni bazi Vandenberg v Kaliforniji. Pri Esi so poudarili, da so vesoljske smeti - tako naravne kot umetne - ena glavnih nevarnosti za satelite. Dodali so, da je v nekaterih orbitah že toliko smeti, da so na točki preloma. K sreči večjih in hujših nesreč še nismo videli.

15-centimetrski ostanek satelita Cosmos-375

JSpOC je opazil smet, ki bi se nevarno približala satelitu 26. januarja ob 0.10 po našem času. Razdalja med plovilom in smetjo bi bila le 361 metrov, kar pomeni, da je tveganje za trčenje višje od ena proti 10.000.

Gre za objekt, ki je del satelita Cosmos-375. Tim Flohrer iz Esinega centra za vesoljske smeti je dejal, da je smet velika 15 centimetrov in ji natančno sledijo že kar nekaj časa, zato dobro poznajo njeno orbito. A kljub temu ostajajo negotovosti in stvari se spreminjajo, tako bi lahko smet prišla precej bližje satelitu od predvidenega in potencialno bi lahko tudi trčila, so pojasnili.

Po manevru bo smet poletela pred plovilom na razdalji 746 metrov in 35 metrov pod njim (pred manevrom 21,7 metra pod njim). 

Oblak smeti še raste

Po podatkih Ese in Nase oblak smeti še raste in je zdaj okoli Zemlje že več kot 750.000 več kot centimeter velikih nevarnih delcev, ki lahko resno poškodujejo ali celo uničijo delujoče satelite, posledično, bi se število nevarnih smeti samo še povečalo.

Zadnja nevarnost je torej grozila satelitu Swarm-B, ki je del treh enakih plovil, Swarm-B kroži okoli planeta na višini 500 kilometrov, druga dva satelita krožita skupaj - sprva na višini 460 kilometrov, do konca misije se bosta spustila na višino 300 kilometrov. Satelite so izstrelili leta 2013, merijo pa različna magnetska polja, ki nastajajo zaradi Zemljinega jedra, plašča, ionosfere in magnetosfere. Magnetsko polje je pomembno, saj nas ščiti pred kozmično radiacijo.

Pri Esi so poudarili, da morajo v zadnjem času opraviti vse več manevrov za izogibanje smetem. Še najbolj se bojijo za Mednarodno vesoljsko postajo, saj so na njej tudi ljudje.
Pri vesoljskih agencijah zdaj sledijo že več kot 500.000 smetem, ki potujejo s hitrostjo 28.000 kilometrov na uro, kar pomeni, da lahko že relativno majhna smet povzroči resnejšo škodo satelitu ali vesoljskemu plovilu.

Pri Nasi pojasnjujejo, da so vesoljske smeti sestavljene iz naravnih smeti, ki jih v orbiti puščajo meteoroidi, in umetnih, ki so plod človeških rok. Za te je v uporabi izraz orbitalne smeti, med katere spadajo vsi nedelujoči sateliti, razpadli deli raket in drugi ostanki. Več kot 20.000 kosov je večjih od teniške žogice, 500.000 kosov smeti pa je večjih od frnikole. A v orbiti je še na milijone koščkov, premajhnih, da bi jim sledili, navajajo pri Nasi. A tudi ti, ker potujejo z neverjetno hitrostjo, lahko poškodujejo občutljive solarne panele in druge instrumente na satelitih. In ravno teh, manjših smeti, ki jim ne sledijo, se pri vesoljskih agencijah najbolj bojijo.

Francoski astronavt Thomas Pesquet je zapisal, da se mora Mednarodna vesoljska postaja smetem umakniti štiri- do petkrat na leto. In da bo kmalu prepozno in bodo orbite preveč onesnažene, namreč ob začetku vesoljskega programa o tem problemu - do zdaj smo v vesolje poslali že več kot 6000 raket - niso niti razmišljali. Po njegovem mnenju je treba razmišljati tako o naprednejšem oblikovanju raket in satelitov, strokovnjaki pa dodajajo, da je treba razmišljati tudi, kako bi že obstoječe smeti počistili. Idej je na mizi že kar nekaj.

Kljub vsemu pa hujših trčenj vendarle ni bilo. Leta 1996 je francoski satelit trčil s smetmi, ki so ostale od francoske rakete, ki je eksplodirala desetletje pred tem. 10. februarja 2009 je pokvarjen ruski satelit trčil v delujoč ameriški komercialni satelit Iridium. Pri tem je nastalo še dodatnih več kot 2000 kosov smeti.