Od Antarktike se je odlomila in ločila ena izmed največjih ledenih gmot doslej

Ena izmed največjih ledenih gora nasploh se je pred kratkim odlomila in ločila od Antarktike. Velikanska gmota ima površino 6000 kvadratnih kilometrov, kar je več kot četrtina površine, ki jo pokriva Slovenija. Ledeno goro je najprej opazil ameriški satelit, ki se je znašel nad tamkajšnjo širšo regijo, znano kot ledena polica Larsen C. Znanstveniki so premik ledene gmote sicer pričakovali, saj so veliko razpoko na polici Larsen C. opazovali že zadnjih deset let. 

Od leta 2014 naprej se je začela razpoka pospešeno širiti, zato je bila ločitev gmote vedno bolj verjetna. Več kot 200 metrov debela in na vrhu zravnana gora se zaenkrat ne bo pomikala hitro ali zelo daleč, vendar bo vseeno ostala pod budnim očesom znanstvenikov. Morski tokovi in vetrovi bi goro namreč sčasoma lahko premaknili severno od Antarktike, kjer bi ovirala pomorski promet.

Voda, ki se zadržuje v razpoki med goro in ledeno polico je toplejša, kakor led in zrak, ki jo obdajata - oba sicer merita manj kot nič stopinj Celzija. "V prvih tednih opazovanja je bila razpoka komaj vidna, zdaj pa je njen obris zelo jasen, zato se je škrbina verjetno precej razprla po vsej svoji dolžini," je za BBC razložil Adrien Luckman z univerze v Swansea-ju, ki razvoju dogodkov v zvezi z ledeno goro zelo podrobno sledi. Tudi evropski satelit in radarski sistem Sentinel-1 je na podlagi prejetih fotografij potrdil lom ledene gore. Sentinel lahko glede na ledeno polico Larsen C. zazna tudi spremembe v gibanju ledene gore.

Kako se ta ledena gora razlikuje od preteklih?

Aktualna ledena gora s Larsenove police spada med deset največjih na svetu, a se vseeno ne more primerjati z nekaterimi ledenimi orjaki iz preteklosti. Največja ledena gmota, ki se je odlomila od ledene police Ross in se je imenovala B-15 in je bila opažena s satelitom. Od police Ross se je ločila leta 2000, merila pa je dobrih 11.000 kvadratnih kilometrov. Deli te super ledene gmote so se v bližini Nove Zelandije znašli še celo šest let kasneje. 

Ameriška ledolomilka pa je že leta 1956 poročala o srečanju s približno 32.000 kvadratnih kilometrov veliko gmoto, kar je po površini večje od Belgije, kaj šele Slovenije. V tistem času še ni bilo satelitov, zato tega opažanja kasneje ni bilo mogoče potrditi. A tudi z ledene police Lars C. so se v preteklosti že odkrhnili večji kosi ledu. Leta 1986 se je odlomil kos, ki je meril 9.000 kvadratnih kilomertov.

Mnoge ledene gmote, ki se ločijo od police Larsen C. se ujamejo v vrtincu Weddellovega morja, ali pa ga močni tokovi povlečejo v Južni ocean ali celo Južni Atlantik. 

Polica Larsen C je gmota ledu, ki so jo izoblikovali ledeniki. Ob Larsenu C. sta bili v preteklosti še dve manjši polici Larsen B. in Larsen A, ki sta izginili ob koncu prejšnjega stoletja. Zelo topla klima, je imela pri tem veliko vlogo. Profesorica Helen Fricker je za BBC povedala: "Pri Larsenu C. zaenkrat še ne opažamo znakov, kot pri Larsenu A. in Larsenu B., predvsem mislim na tanjšanje ledu in pa večje količine vode, ki bi bile posledica topljenja."