Številni astronavti so na večmesečni misiji na mednarodni vesoljski postaji (ISS) doživeli poslabšanje vida. Težava je precej velika, saj o poslabšanju vida tarnajo kar dve tretjini astronavtov. V želji, da bi dosegli Mars, je to vsekakor problem, ki bi ga bilo dobro rešiti ...
Nasin astronavt Scott Kelly je med letoma 1999 in 2015 večkrat poletel v vesolje, od tega sta bili dve misiji večmesečni - zadnja je trajala leto dni. Že po prvi misiji leta 1999, ko je sodeloval pri popravljanju teleskopa Hubble, je za branje nato potreboval očala, o težavah je poročal tudi po petmesečni misiji v letih 2010 in 2011, a v treh mesecih po povratku na Zemljo se mu je stanje popravilo. Stopnja poslabšanja je pri nekaterih zelo velika.
Pri ameriški vesoljski agenciji so sumili, da stanje posledica pomanjkanja gravitacije. Menili so, da mikrogravitacija na ISS povzroča, da se poveča pritisk v glavi in da se po telesu drugače porazdelijo tekočine v vaskularnem prostoru. Na Zemlji gravitacija telesne tekočine potisne proti nogam, a tega v vesolju ni. Kot menijo, se ta dodatna tekočina nabere v lobanji in poveča pritisk na možgane in na zadnji del očesa. Ta pritisk naj bi bil odgovoren, da se zrkla nekoliko sploščijo, prav tako pa so pri astronavtih ob vrnitvi opazili vnetja optičnih živcev.
Zdaj je ekipa iz Univerze v Miamiju testirala to idejo in prišli so do drugačnih zaključkov. Raziskovalci so primerjali slike možganov sedmih astronavtov pred in po večmesečni misiji na ISS s slikami možganov devetih astronavtov, ki so opravili le kratek polet v vesolje z zdaj že upokojenimi ameriškimi shuttli.
Francoski astronavt Thomas Pesquet, ki je trenutno na misiji na ISS, je v objektiv ujel ameriška kolega Shanea Kimbrougha in Peggy Whitson pri pregledu oči:
Ugotovili so, da imajo astronavti, ki so v vesolju preživeli daljše obdobje, v možganih veliko več cerebrospinalne tekočine ali likvorja (CSF) kot njihovi kolegi in to naj bi povzročalo težave z vidom. Likvor je bistra, brezbarvna telesna tekočina, ki obdaja možgane in hrbtenjačo. Ta tekočina pomaga pri prilagoditvi na spremembe v vsakodnevnem življenju, denimo, ko človek vstane. V vesolju, kjer gravitacije ni, pa se sistem zmede.
Rezultati primerjave so pokazali, da so imeli astronavti, ki so bili v vesolju dlje, veliko več te tekočine v delu lobanje, kjer so oči in na območju v možganih, kjer tekočina nastaja. Pri ekipi se zavedajo, da je bil vzorec majhen, a vodja raziskave Noam Alperin je dejal, da so s tem vsaj pokazali, v katerem grmu tiči zajec. Nasa je Alperinu za raziskovanje problema namenila nekaj več kot pol milijona evrov.
KOMENTARJI (16)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.