FOTO: 1600 vrst živali bi lahko izumrlo še za časa našega življenja, več kot 8000 jih čaka podobna usoda

Kot je že iz imena razvidno, kritično ogroženim tiktaka ura. Zanje velja, da se je številčnost populacije zmanjšala ali se še bo za 80 odstotkov v treh generacijah. Za skupino ogroženih živali velja, da se bo ali se je že njihova populacija v treh generacijah zmanjšala za več kot 50 odstotkov, medtem ko se pri ranljivih živalih upad populacije v treh generacijah pričakuje (ali se je že zgodil) pri 20 odstotkih. Točnih številk, koliko je teh živalskih vrst, za nobeno od skupin ni mogoče navajati. Za nekatere živali je preprosto premalo podatkov, da bi jih lahko kamor koli uvrstili, so pa splošno sprejete številke, da je kritično ogroženih živali na svetu okoli 1600, ogroženih nekaj več kot 3000 in ranljivih nekaj več kot 5000.

Izginjanje vrst je sicer naraven pojav, prisoten skozi celotno zgodovino, problem trenutnega izginjanja živali pa je v tem, da se to dogaja približno 1000-krat hitreje kot običajno. Večina znanstvenikov se strinja, da lahko govorimo kar o šestem množičnem izumrtju vrst. A za razliko od prejšnjih petih, ki so trajala na stotine milijonov let in so bila posledica naravnih katastrof velikih razsežnosti, je za tokratno odgovorna človeška rasa.

In kaj so razlogi, da na tisoče živalim grozi izumrtje? Najbolj posplošen odgovor je človek in podnebne spremembe. Dejstvo je, da človeška populacija strmo narašča. Če je na začetku 20. stoletja na Zemlji živelo 1,6 milijarde ljudi, je ta številka že sredi 21. stoletja poskočila na več kot dve milijardi in pol, še 50 let pozneje pa je na Zemlji živelo že več kot šest milijard ljudi. In rast se ne ustavlja. Po najnovejših podatkih za leto 2016 številke kažejo, da nas je bilo že sedem milijard in pol.

Logična posledica večanja števila ljudi je širjenje na ozemlje, kjer so nekoč vladale divje živali. Na račun človeških naselij in človeških dejavnosti izginjajo travniki, gozdovi, mokrišča, reke, jezera. Nekoč združena ozemlja so zdaj ločena s cestami, železnicami, ograjami. Okolje je za bivanje živali vedno bolj neprijazno zaradi vseh izpustov, ki jih povzročimo ljudje, odpadkov, ki jih odvržemo, kemikalij in pesticidov, ki jih uporabljamo. Velik problem je tudi krivolov; lov na trofeje, lov zaradi tradicionalne medicine. Tudi zaradi človeških dejavnosti se spreminja podnebje, povečujejo se vremenske ujme, in ozemlja, na katera so bile živali še nedolgo nazaj dobro prilagojene, postajajo negostoljubna. Zaradi podnebnih sprememb so vedno večja nihanja v temperaturi. Živali se na takšne ekstreme in spremembe v bivanjskem okolju težko privajajo.

Obe vrsti sta kritično ogroženi, tako sumatrski kot bornejski orangutan. Pred stoletjem je bilo po splošnih ocenah v divjini skupaj več kot 230.000 orangutanov, danes pa je sumatrskih le še okoli 7500, bornejskih pa med 45.000 in 69.000. V predzgodovinskih časih so orangutani živeli v jugovzhodni Aziji vse do severa današnje Kitajske. Danes so zaradi krčenja gozdov in lova na črno bornejski omejeni le še na Borneo, sumatrski pa na del Sumatre. V zadnjih 60 letih je število bornejskih orangutanov upadlo za več kot 50 odstotkov, njihovo ozemlje pa se je v zadnjih 20 letih zmanjšalo za najmanj 55 odstotkov. Obstajajo sicer tri podvrste bornejskih orangutanov. Najbolj ogroženi so severozahodni bornejski orangutani, katerih življenjski prostor je ogrožen zaradi izkoriščanja gozda zaradi lesa in razdrobljenosti, grožnja zanje pa je tudi lov nanje. V naravi jih je le še okoli 1500. Severovzhodni bornejski orangutani so najmanjši po velikosti med vsemi orangutani, v naravi pa naj bi jih živelo še okoli 2000. Največ je osrednjebornejskih orangutanov, bilo naj bi jih najmanj 35.000.

Slabo pa se piše tudi orangutanom v Indoneziji, razlog pa je v obubožanosti prebivalcev, ki zaradi lakote in pomanjkanja pobijajo orangutane za meso, lovijo mladiče, ki jih prodajajo za ljubljenčke, pri čemer v večini primerov pobijejo matere, ilegalno podirajo drevesa za prodajo lesa ali pa sekajo deževne pragozdove in namesto njih gojijo palme, na teh plantažah pa pridobivajo palmovo olje. Posledica tega pa je pomanjkanje hrane in življenjskega prostora za orangutane ter vedno več gozdnih požarov, ki uničujejo naravo.

Ime orangutan sicer pomeni "ljudje gozda", zanimivo je, da z ljudmi delijo kar 97 odstotkov DNK. So izredno inteligentni in imajo tudi nekatere človeške lastnosti. Na primer, tudi orangutani uporabljajo pripomočke pri svojih dnevnih opravilih.

4. Gorila

Obstajata dve vrsti goril – vzhodne in zahodne gorile –, ki se delijo še na štiri podvrste, in sicer zahodne nižinske gorile, rečne gorile, gorske gorile in vzhodne nižinske gorile. Vse pa so ogrožene, večina kritično. Vseh skupaj je trenutno v divjini med 100 in 200 tisoč.

Njihovo število se je drastično zmanjšalo zaradi lova, trgovanja z živimi živalmi, manjšanja življenjskega prostora in širjenja bolezni. V urbanih afriških središčih je opičje meso med elito statusni simbol in je zato po njem veliko povpraševanje. Poleg tega se na njihovo območje priseljujejo begunci z vojnih območij. Ker je hrane malo, jih tudi oni pobijajo, a za golo preživetje. Gorile lovijo tudi za hišne ljubljenčke, ponekod pa še vedno verjamejo v zdravilne lastnosti njihovih delov. Velik problem je tudi izsekavanje gozdov zaradi lesne industrije ter širjenja poljedelstva in živinoreje. S tem, ko se izsekava gozdove, pa nekoč nedostopen teren postaja tudi vse lažje dostopen za krivolovce.

Izjemna grožnja zanje pa je širjenje bolezni, predvsem virusa ebola. Tako kot za človeka je tudi za gorile virus v veliki meri smrten, kar 80 odstotkov okužb se tako konča s poginom. Izbruh virusa leta 1994 v severnem Gabonu je na primer pokosil celotno populacijo tamkajšnjih goril, drugo največjo skupino teh živali v Afriki. Med letoma 2001 in 2005 pa je samo na severozahodu Konga poginilo najmanj 5500 goril. V zadnjih 12 letih se je zaradi ebole celotna populacija zmanjšala za četrtino.

Njihovo hitro izginjanje je težava, saj se zelo počasi razmnožujejo. Samice so spolno dozorele šele pri sedmih ali osmih letih, parijo se dve leti pozneje. Samci spolno dozorijo še kasneje. Ko se enkrat začnejo pariti, imajo gorile mladiča le na štiri do šest let, vsaka pa ima le tri ali štiri mladiče v svojem življenju. Znanstveniki so na podlagi tega izračunali, da tudi če bi vse grožnje njihovemu obstoju izginile, bi na primer zahodne nižinske gorile potrebovale 75 let, da bi si številčno opomogle. Po najbolj črnih napovedih bi gorile lahko izginile iz naravnega okolje do sredine 20. let 21. stoletja. Prav zato se jih naravovarstveniki in lokalne vlade močno trudijo zaščititi, med drugim tudi z zaščitenimi naravnimi rezervati in njihovi napori se že poznajo.

5. Sumatranski slon, nosorog, tiger in orangutan

Sumatranskih slonov, ki so podvrsta azijskih slonov, je v naravi ostalo med 2400 in 2800. Njihova največja grožnja je širjenje človeških naselij in obdelovalnih površin, kot tudi krivolov. Okoljevarstveniki ugotavljajo, da je med letoma 1985 in 2007 umrlo 50 odstotkov vse slonje populacije, izgubili pa so skoraj 70 odstotkov življenjskega območja. Čeprav veljajo za zaščiteno vrsto in so zanje ustanovili tudi rezervat, se pobijanje nadaljuje. Številne slone zastrupijo, ubijejo z elektriko ali ujamejo v pasti, večina tega ilegalnega početja pa se dogaja okoli palminih plantaž, ki so pomembne za pridelavo palmovega olja. Zaščitniki živali zato napovedujejo, da bi sumatranski sloni lahko izumrli v manj kot desetih letih, če se pobijanje ne bo prenehalo.

Najmanjši od vseh vrst nosorogov, sumatranski nosorogi, so nekoč živeli vse do obronkov zahodne Himalaje v Butanu in vzhodni Indiji, naseljevali pa so tudi Mjanmar, Tajsko, Viatnam in Kitajsko. Danes pa jih skuša preživeti le še med 220 in 275. Boj izgubljajo zaradi lova na črno in ilegalnega sekanja dreves. Njihovi rogovi so zelo zaželeni, cene pa se gibljejo okoli 30.000 evrov za kilogram. Tudi trgovanje z redkim lesom dreves na območju teh nosorogov je zelo dobičkonosno. Čeprav je sečnja omejena, se gozdove na veliko izsekava. Les merbau in meranti nato prodajajo po ceni skoraj 2000 evrov na kubični meter. Boj za ohranitev teh nosorogov se je sicer začel že sredi 90. let 20. stoletja, ko so ustanovili več naravnih parkov in rezervatov ter oblikovali enote za boj proti krivolovcem. Upadanje števila nosorogov se je ustavilo, vendar njihovo število ostaja kritično nizko. Naravovarstveniki upajo, da se bo številka v naslednjem stoletju dvignila na najmanj 2000 primerkov v divjini, kolikor jih je potrebnih za ohranitev vrste. Bili so tudi poskusi za povečevanje njihovega števila v ujetništvu, a tam nikakor ne uspevajo. V zadnjih 15 letih sta le dve samici skotili mladiča.

Sumatranski tigri so prav tako najmanjši predstavnik svoje vrste. V naravi jih živi le še med 400 in 500. Tudi zanje je glavna grožnja krivolov. Divji lovci jih na leto pobijejo najmanj 40. In kljub številnim zaščitnim ukrepom in globalnemu boju proti trgovini z njihovimi deli, lov nanje ne pojenja. Indonezija je sicer sprejela zakonodajo, ki predvideva zapor in visoko denarno kazen za vse, ki bi ubili tigra, a ker je povpraševanje veliko, so divji lovci pripravljeni sprejeti tveganje. Tigrov pa ne ogrožajo le lovci, ampak tudi zmanjševanje življenjskega prostora. Na Sumatri so med letoma 1985 in 1997 posekali za tri Slovenije gozda. In v iskanju za hrano se zato tigri vedno pogosteje znajdejo v konfliktu z ljudmi. Pogosto njihov plen postanejo ljudje ali njihova živina, tigre pa nato iz maščevanja ubijejo.

Sumatranski orangutani so nekoč poseljevali celotno Sumatro, pa tudi dele Jave. Danes jih najdemo le še na severu Sumatre, bilo naj bi jih okoli 7300. Hitro izgubljajo življenjski prostor, predvsem zaradi izsekavanja in požiganja gozdov zaradi palmovih nasadov in drugih kmetijskih površin. In ne samo, da s požari orangutani izgubljajo svoj dom, številni, prepočasni, da bi ubežali, v plamenih zgorijo. Druga grožnja je lov nanje. Čeprav je v Indoneziji ta prepovedan že od leta 1931, pa jih še vedno lovijo in prodajajo kot hišne ljubljenčke, saj predstavljajo statusni simbol. Ponekod jih pobijajo tudi zaradi mesa. Tako kot pri gorilah je tudi pri njih problem počasno razmnoževanje. Samice imajo mladiče le vsakih osem ali devet let, naravovarstveniki pa ocenjujejo, da če bo na leto zaradi lova ali drugih nenaravnih vzrokov poginil en odstotek samic, si vrsta ne bo več opomogla in bodo izumrli.