Enciklopedija urarskega znanja in lastnica starih, že pozabljenih ur, se spominja številnih anekdot iz časa, ko je Kamnik slovel kot obrtniško mesto, ko je mestno jedro cvetelo, ko je v ulici, kjer je njeno urarstvo, kar 6 gostiln tekmovalo, katera bo ponudila boljšo pijačo in jedačo.
Seveda ni presenečenje, da ne mara zamujanja. "Točnost rabim. Imam dva sinova, pa zmeraj zamujata," se pošali. Mojstrski izpit za urarko je opravila pred dobrimi 50 leti, takrat, ko je urar bil izrazito moški poklic.
Sošolci so jo zbadali, ji prigovarjali, da ona nikoli ne bo delala kot urarka, sama ob spominu na tiste čase le skomigne z rameni in doda, "pol jih že več ni, jaz pa sem še vedno tukaj."
O svojem bogatem življenju in pisani zbirki ur pravi, da "bi lahko čas malo ustavila, delala počasneje," toda zakaj, če je tako rada med svojimi urami. Mimogrede, najstarejša ura šteje že 250 let, pod njenimi spretnimi rokami pa še vedno teče brezhibno. Kako dolgo namerava še nadaljevati? "Vsaj 2 leti bom še prihajala v svoj lokal, takrat bo Urarstvo Cerar praznovalo 100 let!"
