Njegova izjemna deskarska kariera se je začela, ko so njegovi vrstniki po televiziji še gledali risanke. Z 10 leti je že tekmoval s svetovnimi težkokategorniki in zbiral pokale, medalje. Serijski dobitnik medalj na mladinskih svetovnih prvenstvih, boljši od Kanadčanov, Američanov, Švedov, Fincev – deskarskih držav, kjer nadarjene mlade načrtno usmerjajo v deskanje na snegu. V Sloveniji tovrstnih pogojev seveda ni imel, toda imel je talent in popolno podporo in ljubezen staršev, kar je bila njegova velika prednost. "Ko smo ga postavili na desko je on že praktično bordal. Očitno mu je bila deska položena v zibelko," pove mama Jasmina, ki sina spremlja na skoraj vseh tekmovanjih. Leta 2014 je z njim morala v Soči na olimpijske igre.
In najbrž takrat ni bilo bolj ponosne mame, saj se je takrat cel svet čudil 16 letniku, ki je v finalu suvereno nastopil v snežnem kanalu. Leto kasneje je z njim bila v Kreischbergu, ko je, s 17 leti, osvojil prvo medaljo med svetovno elito – člani. Bila je bronasta, bolezen ga je med vratolomnimi skoki preveč ovirala, da bi bila še bolj svetlega leska. Ta šport sicer ni za občutljive- poškodbe, zlomi, zvini, pretresi- so sestavni del deskarske karavane. Tudi pri Timu Kevinu Ravnjaku so igrale veliko vlogo. Prvo zlato na svetovnem mladinskem prvenstvu je osvojil s počenim rebrom pove in nadaljuje: "Ogromno poškodb je bilo, zlomi zapestij, poškodba glave, kolena. 12 krat dosedaj sem imel pretres možganov in upam (smeh), da jih bom imel čim manj v prihodnosti." In za prihodnost že kuje velike načrte, prvi večji projekt so olimpijske igre, svetovni pokal, x-games. Ko bo tekmovalne kariere konec, pa si želi vrniti v domače Velenje in zaživeti kot gostinec – njegova dolgoletna želja je imeti svoj lokal oziroma klub z bolj celovito ali svetovno ponudbo. Nekateri živijo počasi, drugi živijo hitro. Tim Kevin Ravnjak je nedvomno med tistimi, ki ne samo, da živi hitro, živi ga 200 na uro. Ko ne tekmuje trenira, ko ne trenira, snema spote ali hodi po svetu in izpolnjuje želje sponzorjev. Doma, v Velenju, je največ tri dni. "Drugače sploh ne znam," se pošali, preden naslednji dan spet odide na švicarski ledenik, na trening.
