Čeprav je to nedvomno višek njegove pustolovske kariere, Baumgartner zatrjuje, da cilj ni bila slava, ampak pomoč znanosti. Njegova ekipa namreč pravi, da bodo s pomočjo velike količine podatkov, ki so jih zbrali med letom, pomagali oblikovati posebna padala, ki bi omogočala evakuacijo z velike višine.
Seznam tistih, ki so v imenu znanosti storili marsikaj nenavadnega, nevarnega in predrznega, je dolg, pri vrhu pa je tudi naslednja peterica.
Kapitan Scott
Robert Falcon Scott je sicer znan kot raziskovalec, ki je izgubil tekmo za osvojitev Južnega pola in ki je v tej tekmi v smrt popeljal tudi svojo ekipo. A prav njegova ekspedicija je postavila temelje nadaljnjim raziskavam tega dela sveta. Ob Scottovem zmrznjenem truplu so med drugim našli fosilni ostanek drevesa Glossopteris indica, ki je dokazal, da sta bili Antarktika in Avstralija nekoč del zgodovinskega super kontinenta. Strokovnjaki menijo, da so njegova odkritja pomagala spremeniti razmišljanje o geološki preteklosti planeta. Bil je tudi prvi, ki je zbiral jajca cesarskega pingvina, s čimer je pomagal zavreči takrat veljavno teorijo, da gre zarodek v času razvoja skozi vse faze evolucije vrste.
George Hedley Stainforth
29. septembra 1931 je RAF-ov pilot Stainforth postal prvi, ki je presegel hitrost 643 km/h. Hidroplan Supermarine S.6, ki ga je uporabil, je oblikoval RJ Mitchell, ki je spoznanja iz razvoja tega letala nato uporabil za izdelavo takrat najhitrejših bojnih letal Hurricane in Spitfire, ki so postala temelj zavezniškega letalstva med drugo svetovno vojno in so bila ključna za poraz Nemčije. "Tehnološki napredek, ki se je končal s Stainforthovim testom, je bil odločilen, da smo imeli do vojne na voljo takšna letala," pravi pilot John Russell. Hiter razvoj je poganjala predvsem bitka med letalskimi strokovnjaki v Veliki Britaniji in Franciji, ki je bila še posebej intenzivna med letoma 1913 in 1931. Z letom je Stainforth podrl tudi rekord za najdaljše navpično letenje – vztrajal je 12 minut.
John Paul Stapp
Leta 1954 si je zdravstveni raziskovalec v ameriškem letalstvu na saneh na raketni pogon, ki so dosegle 1.017 km/h, prislužil naslov najhitrejšega človeka na svetu. Pospešek je bil skoraj neverjeten – iz mirovanja je hitrost, večjo od tiste, s katero potuje izstrelek iz 45-kalibrske pištole, dosegel v manj kot 5 sekundah, ustavil pa se je v pičle 1,4 sekunde. Šlo je za test, ki je preverjal vzdržljivost človeka, da bi nato izboljšali prometno varnost. Čeprav je utrpel več zlomov kosti in poškodbe oči, je na super hitre sani sedel kar 29-krat, podatki, ki so jih zbrali z njegovimi podvigi, pa so prinesli izboljšane čelade, ščitnike za roke in noge, varnejše sedeže na letalih in močnejše varnostne pasove ter tehnike za pozicioniranje telesa tako, da je to zaščiteno pred močnimi silami. Čeprav so bili izsledki njegovih eksperimentov najprej namenjeni vojski, je kmalu postal prepričan, da morajo biti v pomoč tudi ostalemu človeštvu. Začel je kampanjo, s katero so dosegli, da so avtomobili dobili varnostne pasove. Leta 1966 je prisostvoval podpisu dokumenta, s katerim je takratni ameriški predsednik Lyndon Johnson podpisal zakon, po katerem so morali biti z varnostnimi pasovi opremljeni vsi novoizdelani ameriški avtomobili.
Jurij Gagarin
Ruski kozmonavt je postal mednarodna zvezda 12. aprila 1961, ko si je prislužil naslov prvega človeka v vesolju. Njegov podvig, ki je začel obdobje poletov v vesolje in okrepil tekmo v raziskovanju vesolja med Sovjetsko zvezo in ZDA, je pomemben tudi zato, ker je postregel s številnimi podatki o tem, kako odporno je človeško telo na različne sile in kako deluje v breztežnostnem prostoru. "Do takrat ni nihče vedel, kakšna stopnja nadzora je mogoča v takšnem okolju. Mnogi so bili prepričani, da bo morda izgubil občutek za orientacijo, da bo njegovo telo povsem onemogočeno," razlaga Reginald Turnill. "Prav zato je bilo tudi sklenjeno, da bodo plovilo upravljali s tal," še dodaja. Med misijo je bilo Gagarinovo življenje sicer večkrat ogroženo, najprej so bile težave pri ločevanju servisnega modula in Gagarinove kapsule, nato pa jim je ponagajala še temperatura, ki se je znotraj kapsule dvignila na nevarno raven.
Dan Martin
Ko je Dan Martin splezal na Everest, je bil zabeležen podatek o najnižji stopnji kisika v človeškem telesu. Potem ko je na mrazu in vetru dihal brez dodatnega kisika, je pri minis 25 stopinjah slekel hlače in vzel kri iz žile v nogi. Martin, član ekipe, ki je preiskovala, kako človeško telo deluje v okolju z izjemno malo kisika, še posebej na velikih višinah, se je za to področje raziskovanja odločil, ker je kot strokovnjak za hitro pomoč opazil, da njegovi pacienti pogosto trpijo zaradi pomanjkanja kisika, kar nekateri preživijo, drugi pa ne. "Jasno je bilo, da slabo razumemo ta mehanizem človeškega telesa," je povedal. Poleg tega dovajanje velike količine kisika pacientom na intenzivni negi pogosto ni rešitev. Med vzponom na Everest pa je nato odkril, da imajo šerpe v krvi visoko raven dušikovega oksida, zato njegova ekipa zdaj preiskuje alternativne možnosti zdravljenja z dodajanjem dušikovega oksida v kri pacientov.
KOMENTARJI (14)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.