Podmornica preiskala skoraj vse, letala ni. In če ga nikoli ne najdejo?

Podmornica Bluefin-21 je pregledala 95 odstotkov območja, kjer naj bi strmoglavilo malezijsko letalo leta MH370. A o letalu ni niti najmanjše sledi. Tudi osem vojaških letal in deset ladij, ki trenutno iščejo razbitine letala, ni opazilo nič. Pregledali so 49.240 kvadratnih kilometrov veliko območje, ki se nahaja okoli 1584 kilometrov severozahodno od avstralskega Pertha.

Tuji mediji zdaj navajajo avstralske oblasti, ki nameravajo razširiti iskalno območje, če na trenutnem ne najdejo ničesar. Iskalna akcija je že zdaj najdražja v letalski zgodovini.

Malezija bo izdala poročilo o izginotju

Malezija bo predvidoma v prihodnjem tednu izdala preliminarno poročilo o izginotju letala, je napovedal premier Najib Razak. Vlada je bila do zdaj precej skopa z dejstvi o poteku preiskave, kar je seveda razburilo svojce 239 ljudi na krovu letala. V Pekingu pred malezijskim veleposlaništvom protestira okoli 20 svojcev, ki niso dobili odgovorov.

Kaj, če letala nikoli ne najdejo?

Več kot mesec dni je od izginotja letala in čeprav se zdi še tako nemogoče, da se v tem času ''izgubi'' letalo, so zdaj vse bolj glasna vprašanja, kaj, če letala ne najdejo nikoli. CNN je zapisal nekaj odgovorov.

1. Če letala nikoli ne najdejo, bo to šlo v svetovno zgodovino kot ena največjih skrivnosti, so zapisali pri CNN. Takšne skrivnosti burijo človeško domišljijo že desetletja. Let MH370 bi se tako pridružil izginotju pilotke Amelie Earhart, ki je izginila med letom okoli sveta leta 1937. Po dveh tretjinah leta sta Earhartova in njen navigator Frederick Noonan izginila. Mnogi domnevajo, da jima je zmanjkalo goriva in sta strmoglavila v morje – takšno usodo pripisujejo tudi malezijskemu letalu. Med najbolj zanimivimi nepojasnjenimi izginotji so tudi tisti v Bermudskem trikotniku in še bi lahko naštevali.

A vseeno se, sicer po več letih, nekatere skrivnosti razvozlajo. Tako so skoraj dve leti iskali črno skrinjico letala Air France let 447, ki je v Atlantski ocean strmoglavilo junija 2009. Na letalu je bilo 228 ljudi. V tem primeru se je izkazalo, da so sicer vedeli, kje letalo je, a so ga zaradi globokega morja vseeno težko našli. Šele leta 1985 so našli razbitine Titanika, ki se je potopil leta 1912.

2. Druga posledica je bolj boleča, saj svojci nikoli ne bodo dobili zaključka. In agonija ''ne vedeti'' je velika. Razbrati jo je bilo mogoče na obrazih svojcev 153 kitajskih potnikov, ki jih v hotelu gosti malezijska letalska družba, ko čakajo razplet preiskave. Zavedajo se, da ne morejo in ne smejo pričakovati čudeža, a vso pravico imajo zahtevati pojasnila, ki pa jih niso dobili veliko.
''Da veš, da je nekod živ, ga moraš videti. Da se zaveš, da je nekdo mrtev, moraš videti truplo, To je vse, kar hočemo,'' je dejal eden izmed sorodnikov. Žalovanje je mnogo težje, če ni trupla, da bi se od njega poslovil. Nekateri še vedno upajo, vsi pa so vse bolj jezni, ker vlada ne ponudi pravih odgovorov.

3. Nove teorije, nova videnja in nova upanja. Vse to je namenjeno tudi tej zgodbi, so zapisali pri ameriškem mediju. Na vsakih nekaj mesecev, let, se bo pojavil nekdo, ki bo imel novo teorijo o izginotju letala, nekdo bo opazil razbitine. To se dogaja že zdaj, a izkazalo se je, da je v morju pač neverjetno veliko smeti. O novih videnjih in novem upanju, ki se zbudi vsakič, ko se pojavi nova informacija, vesta veliko starša Madeleine McCann. Deklica je izginila leta 2007, sedem let kasneje še vedno ni jasno, kje je in kaj se je z njo zgodilo. A vedno znova se pojavi nekdo, ki jo je nekje videl, pojavi se nova priča, nova informacija.

4. Plačevale se bodo visoke odškodnine, so prepričani pri CNN. Ni sicer še jasno, koliko bo družba Malaysia Airlines ponudila sorodnikom pogrešanih, a zagotovo številka ne bo majhna. Nekateri odvetniki govorijo o vrtoglavih številkah, ki se gibljejo od 400.000 do 10 milijonov ameriških dolarjev. Svojci se lahko odločijo tudi za tožbe. Te bi lahko doletele tudi proizvajalca letala – družbo Boeing. A tožbe bo težko dokazovati, če ne najdejo razbitin. To primerjajo s primerom umora, pri katerem ni trupla.

5. Četudi letala ne najdejo, se bo zagotovo nekaj spremenilo. Težava tiči v tem, da ne vedo, kaj se je zgodilo in ne vedo, kje začeti s spremembami. Kljub temu so že odobrili 90-dnevni standard za oddajnike signalov, zdaj imajo skrinjice, ki oddajajo signal, 30-dnevno življenjsko dobo po strmoglavljenju. To bi iskanje v težkih okoliščinah zelo olajšalo. Seveda pa je še mnogo vprašanj: kako bolj slediti komercialnim letom, bi jim lahko nenehno sledili s sateliti, kako izboljšati sistem, da se oddajnikov signala ne bi moglo ugasniti, …?