Gore niso turistične sprehajalne poti

Planinske poti v slovenskih gorah označujemo kot lahke, zahtevne in zelo zahtevne. Zato je prav, da smo pošteni do sebe in se pred vsako turo vprašamo: koliko izkušenj in kondicije imamo, kako tehnično zahtevna, dolga in izpostavljena je pot ter ali imamo primerno opremo, da zagrizemo vanjo.

Ne glede na to, kako zahtevna je tura, pa za vsako stopnjo težavnosti obstajajo smernice, ki lahko pomembno zmanjšajo možnost nesreč. Da si lažje predstavljamo, kaj nas čaka v hribih, ko bomo v planinski literaturi ali na internetu prebrali: lahka, zahtevna ali zelo zahtevna planinska pot, je načelnik Komisije za planinske poti Planinske zveze Slovenije (PZS) Bogdan Seliger pojasnil kategorizacijo: "Za gibanje po lahki planinski poti potrebujemo planinske čevlje, pri hoji si ni treba pomagati z rokami, lahko pa si s pohodnimi palicami. Na zahtevni planinski poti si na posameznih težjih mestih pomagamo z rokami, varovala nam pomagajo pri ohranjanju ravnotežja. Zelo zahtevna planinska pot, kjer je uporaba rok nujna, ima vgrajene kline in jeklenice, ki nam omogočijo varen prehod na območjih, ki bi bila sicer za običajne planince neprehodna. Priporočljiva je uporaba samovarovalnega kompleta. Zaščitna čelada je priporočljiva na vseh poteh, kjer je možnost padajočega kamenja. Predstavlja tudi zaščito pri padcih in udarcih glave ob podlago, zato je nepogrešljiva na zahtevnih in zelo zahtevnih poteh, na meliščih in mestih, kjer pot vodi pod stenami."

Tako v Sloveniji kot drugih državah Združenja planinskih organizacij alpskega loka (CAA) se tehnična zahtevnost poti označuje na usmerjevalnih tablah. Če boste torej na tabli videli prazen trikotnik, to pomeni, da stopate na zahtevno pot. Trikotnik s klicajem pa označuje zelo zahtevno planinsko pot. Če teh dveh znakov ni, je planinska pot lahka. "Prav tako je tehnična zahtevnost poti označena na vseh planinskih zemljevidih, kjer polna rdeča črta predstavlja lahko planinsko pot, črtkana zahtevno in pikčasta zelo zahtevno," je še razložil Seliger.

Zelo zahtevna planinska pot ni enako kot ferata

Pogosto se zelo zahtevne planinske poti zamenjuje s feratami. Na primer: Tominškova pot na Triglav, Kopiščarjeva pot na Prisojnik, Hanzova pot na Malo Mojstrovko, Kremžarjeva pot na Kočno … so v planinski organizaciji kategorizirane kot zelo zahtevne planinske poti, ki potekajo po naravnih prehodih. Kot je že povedal Seliger, hojo zamenja ali dopolnjuje plezanje, zato so za lažje napredovanje opremljene z jeklenicami, klini in stopi.

Ferate pa so plezališča z varovanjem, ki sodijo med adrenalinske športne objekte v naravnem okolju. Običajno so v bližini naselij kot dopolnitev turistične ponudbe in niso del planinske infrastrukture. To pomeni, da nimajo statusa planinske poti in tudi niso označene s planinsko markacijo tako kot planinske poti, katerih skrbniki so planinska društva. Na feratah, kjer je večji poudarek na plezanju in so kljub možnosti lažjih prehodov speljane prek zahtevnejših in atraktivnejših predelov, se od plezalca zahtevata večja psihofizična kondicija in moč v rokah, zanj je cilj pot, torej plezanje, in ne vrh hriba oziroma gore, so pojasnili s PZS.

Tudi poti, ki se uvrščajo v isto težavnostno stopnjo, se močno razlikujejo med seboj

Zelo zahtevne planinske poti se med seboj razlikujejo po količini in vrsti nameščenih varoval, je pojasnil generalni sekretar Planinske zveze Slovenije Matej Planko: "Na Mrzlo goro iz Matkovega kota vodi zelo zahtevna planinska pot, kategorizirana enako kot na primer Tominškova pot na Triglav ali Kopiščarjeva na Prisojnik. Ti sta bogato opremljeni z jeklenicami in zato primerni za uporabo samovarovalnega kompleta, medtem ko ta za vzpon na Mrzlo goro ni uporaben, saj morajo planinci za napredovanje uporabljati ali kline ali naravne razčlembe."

Prav zato je pomembno, da pred odhodom v gore najdemo vse potrebne informacije o poti. Najzanesljivejši vir so planinski vodniki, je izpostavil Planko, ob tem pa še opozoril, naj nas ne zavedejo označbe lahka planinska pot. Kajti ne pomenijo, da je pot lahka za nekoga, ki s hribi še nima izkušenj. "Lahkih poti po planinski kategorizaciji ne moremo enačiti z lahkimi označenimi pohodniškimi ali turističnimi potmi po dolinah. Na Kamniško sedlo iz Kamniške Bistrice vodi lahka planinska pot, a za vzpon potrebujemo tri ure in 45 minut. V prvem delu poti skozi gozd po kombinaciji kamenja in zemlje, prerasle s koreninami, je potrebne veliko pozornosti, še posebej v mokrem. Zgornji del poteka po južnem pobočju, po popolnoma odprtem terenu, kjer ni zaščite pred sončno pripeko, zaradi drobirja na poti je še bolj izpostavljena. Vzpon do Kamniškega sedla je zato zahteven zalogaj, precej zahtevnejši od na primer lahke planinske poti na Zelenico ali Krnska jezera. Prav vsaka pa od planinca zahteva primerno opremo in usposobljenost," je utemeljil na primeru.

Nasveti alpinističnega inštruktorja

Priprava pa ni zgolj ključ do večje varnosti v gorah, ampak podaja več možnosti, da bomo v hribih zares uživali, nas ne bo strah in bomo v dolino prišli zadovoljni. Res da nas lahko tam gori marsikaj preseneti, a za našo počutje in varnost lahko največ naredimo sami.

Da bodo hribi in gore nepozabno, predvsem pa varno doživetje, tudi mi znova izpostavljamo nasvete alpinističnega inštruktorja in gorskega reševalca Matjaža Šerkezija, strokovnega sodelavca PZS: "Obiskovalcem gora svetujemo, naj ne zahajajo na brezpotja. Če se izgubijo, naj se vrnejo po isti poti in poiščejo zadnjo markacijo, ki so jo videli, ne pa nadaljujejo v neznano. Prvi korak k varnejšemu obisku gora je načrtovanje poti ob planinskem zemljevidu, pomagajo naj si tudi s tiskanim vodnikom, podatki s spleta so le za osvežitev trenutnih razmer. Slovenski alpski svet je zahteven in tudi v poznem poletju so lahko na posameznih delih poti zaplate snega z nevarnim iztekom, kot so skalni skoki ali dolga pobočja, ki jih je mogoče varno prečiti le z uporabo cepina in derez. Brez te opreme se je zaradi nevarnosti zdrsa bolje obrniti. V kopnih razmerah lahko pride do zdrsa zaradi kamnov ali zemlje na skalni podlagi, zato moramo povsod, ne glede na tehnično zahtevnost poti, biti zelo zbrani pri hoji, pravilno izbirati stopinje, še posebej pri sestopu. Tudi lahek odsek lahko postane zahteven zaradi vplivov narave ali preobremenjene poti in si je treba marsikdaj pomagati z rokami, se pri tem vedno obrniti k podlagi in pri gibanju upoštevati pravilo treh opornih točk, se pravi, da sta v stiku s podlago obe roki in noga oziroma obe nogi in roka."

Zapomnimo si, zdrs je najpogostejši vzrok nesreč v gorah in je predvsem posledica neprimerne obutve, neizkušenosti in utrujenosti. Zato se moramo zavedati, da smo na vrhu šele na polovici poti in da je naš cilj varna vrnitev v dolino, je še poudaril Šerkezi.