Alenka Arko: Želimo razbijati tabuje in vreči ljudem v obraz predsodke in sovraštvo

Preverjeno je ena redkih, praktično edina avtorska oddaja na POP TV. Mogoče, na kratko, kako gledate na njen razvoj in napredek od začetka do današnjih dni?

Oddaja Preverjeno ima takšen format oddaje, da lahko zdrži. Podobnih oddaj je veliko tudi po svetu, saj je to format, ki ga imajo ljudje radi. Bistvo oddaje je bilo že na začetku in (je še vedno), da se trudimo pripovedovati zgodbe ljudi in pač skozi njih, če se le da, pokažemo na neke širše probleme, ki zadevajo veliko ljudi. Ta formula je nekako zmagovalna, ki drži oddajo. Veliko pa je še drugih pomembnih stvari.

Katerih?

Pomembno je, da te nikoli ne uspava. Da si ne rečeš to je super in zaspiš na lovorikah. Moji sodelavci in sodelavke vedo, da sem bolj kot kdaj drugega zelo kritična. Da hvalim bolj malo, da prej iščem, kar ni bilo v redu, a je to nekakšen način, da ne zapademo v rutino. Spodbujam in zagovarjam, da gledalca presenetimo. Da sicer ve, kaj lahko pričakuje od oddaje, hkrati pa ga je treba malce zbosti, z aktualno vsebino ali izbiro teme, da ostane svežina. Sprva niti nismo toliko spremljali aktualnih tem, potem smo jih bolj, potem spet manj, skratka se prilagajamo. A zadnja leta pazimo na to, da aktualne zadeve zgrabimo iz nekoliko drugačnega zornega kota.

Preverjeno je tik pred polnoletnostjo, ali po vseh teh letih obravnavanja velikih in malih zgodb ter usod, velikih in malih ljudi, tudi po 18 letih še ostajajo stvari, ki so nedorečene, ki jih je treba osvetliti, da morda to niso samo medsoseske stiske ali premoženjske bitke?

Termini veliki in mali mi niso blizu, ljudje smo ljudje in zgodba je zgodba. Pomembno se mi zdi, da je oddaja sestavljena iz različnih tem, različnih zgodb, ki so z različnih področij. Včasih si ljudje zapomnijo neko zelo odmevno zgodbo, a te takoj označijo, da si »tak in tak«, da se je tega potem težko otresti. Ljudem se sicer tako zdi, a socialnih zgodb niti ne delamo kaj veliko, bolj poredko. A ljudi se take zgodbe bolj dotaknejo, četudi je to ena zgodba na sto, da mislijo, da so vse zgodbe take, a seveda niso. Moja želja pa je raznolikost, kar se mi zdi najboljše vodilo oz. recept.

Kako se rojevajo ideje glede tem, ki jih nameravate obravnavati?

Ideje pridejo iz različnih virov. Včasih se pogovarjamo o nečem, ne nujno o oddaji, nato pa vsi strastno eno uro govorimo o tem, kar pomeni, da je lahko super zgodba, samo trenutek je treba ujeti. Če toliko ljudi nekaj zanima, potem mora biti zanimivo in je kot nekakšen lakmus. Lahko pa je povsem drugače, da nekdo pride s temo, ki je navidez nezanimiva, pa potem vidiš, da bil lahko zanimala ogromno ljudi. Je pa treba zadevo dobro narediti. Izbira prave teme je torej vprašanje za milijon evrov.

Je idej veliko, čakaj na kupu, ali je dostikrat treba počakati, da kakšne zadeve dozorijo?

Vsega je po malem. Rada delam stvari, kjer je treba dlje časa spremljati določeno stvar. Da več mesecev delamo neko zgodbo, če je le možnost. Super tudi, če lahko naredimo monotematsko oddajo, kot smo naredili z znamenito Korziko, ki je bila izjemno odmevna oddaja. Bilo pa jih je še nekaj, a zahtevajo malce več napora in so delo cele ekipe. Dobro je, če te forma ne omejuje, a moraš biti drzen in zadevo dobro izpeljati.

Odzivi na oddajo so večinoma dobri in pozitivni, koliko dejansko dajete na komentarje in odzive, vas tudi gledalci navdahnejo ali vam dajo kakšne ideje za teme v oddaji?

Odzivi so vedno super, kakršni koli že so. Včasih je tudi kdo nezadovoljen, pa sem se potem pripravljena veliko pogovarjati. Ljudje nam pišejo, nas kličejo, ideje prihajajo, včasih se najde kaj uporabnega. Nekaterih stvari ne delamo, saj niso vse stvari primerne, da se rešujejo prek ekrana, predvsem osebne zgodbe in družinske težave. To zavrnemo že v štartu, saj nikoli ne veš, kakšni vzgibi so za tem.

Tudi zaradi prispevkov v oddaji Preverjeno se je življenje marsikoga spremenilo ali izboljšalo …

Verjetno. Čeprav to ni naš namen. Smo novinarji, poročamo o zadevah, lahko jih komentiramo, se mi zdi, da je naša oddaja primerna tudi za kakšen komentar, ni pa naše poslanstvo, da smo socialna služba. Je pa dober občutek in sem vesela, če se kaj premakne na bolje zaradi naših prispevkov.

Kateri so bile najbolj odmevne teme, trenutki, ki so zaznamovali prvih 18 let oddaje, če vam je kaj posebej ostalo v spominu, kak vrhunec ali morda dno?

Zares je bilo teh stvari toliko, skoraj dva tisoč. Seveda pa ni naključje, da se dobro spominjam prve oddaje, ki smo jo pripravljali precej mesecev, v njej je bilo od zelo dobrega raziskovalnega novinarstva, pa vse do skrite kamere. Skozi leta smo se dotikali in lotevali težkih stvari, prvi smo načeli vprašanje pedofilije v cerkvi, izpovedalo se je dekle, ki je to doživelo. Ta duhovnik je bil potem obsojen in tako naprej. To so težke zadeve, pri katerih je treba biti previden. Včasih smo se dotikali tabujev, težkih tem, ki zbujajo zgražanje, saj me je to vedno zanimalo. Nekega politika, ki je dejal, da nikoli se bi šel na kavo in se rokoval z gejem, smo prek skrite kamere soočili prav s tem. Da razbijaš tabuje in vržeš ljudem v obraz predsodke in sovraštvo.

Kaj vas motivira in zadovoljuje, saj vztrajate in vaša kvaliteta ne popušča?

Super se mi zdi in popoln privilegij, da delam oddajo, kot si jo želim in mi POP TV daje pri tem vso podporo in svobodo pri izbiri tem. To je tudi razlog, da vztrajam, saj še vedno vidim izzive, še vedno nisem naredila najboljše oddaje ali prispevka. To še pride. Že od začetka oddaje imam vse niti v rokah. Ko kolege prepričujem za določeno temo, nisem avtoritarna, temveč se vedno opiram na argumente. Skozi to se tudi učim, saj dobivam "feedback", poteka interakcija, ki je produktivna. A vedno z argumenti.

Katero temo si osebno želite, da bi jo lahko obdelali v oddaji, pa vam je še do danes ni uspelo?

Najbolj pogosto me vprašajo, kako to, da nam ne zmanjka tem. Od ljudi, ki niso novinarji. Vemo pa, da dokler je življenje, bodo tudi teme. Absolutno je še vedno ogromno tem, ki bi jih še rada naredila. Sicer bi mi bilo dolgčas, ki pa ubija. Ne bi rada izpostavila ene, a jih je še cel kup. Na srečo.

S kakšno vizijo torej greste naprej v nove zmage, kaj se da še izboljšati?

To pa je nekako po načelu "vsak dan vedno bolj napredujem" kot v filmu Kusturice Se spominjaš Dolly Bell? (smeh). Prostor za izboljšavo je na prav vseh področjih. Tega se je treba zavedati. Dosegli smo visok nivo, ki ga dosegamo ne ravno miže, a je dovolj prostora še povsod, grafično, slikovno, tematsko, naracijsko. Vseh teh izzivov sem zelo veselim.