Koliko prekmurščine si je zapomnila Tanja Ribič in kdaj je Đuro postal vegetarijanec?

Na POP TV bo v sklopu slovenskih filmov oživela tudi filmska zgodba celovečernega igranega filma Traktor, ljubezen in rock'n'roll, ki je nastala po romanu Ferija Lainščka, Vankoštanc. Vrnili se bomo v zgodnja šestdeseta leta prejšnjega stoletja, v čas, ko se je rojeval rokenrol in so The Rolling Stones s svojo glasbo spreminjali svet.

V filmu so zaigrala mnoga prepoznavna slovenska imena, kot so Tanja Ribič, Branko Đurić Đuro, Jaka Fon, Semka Sokolović, Jernej Kuntner, Nataša Matjašec, Vlado Novak, Kičo Slabinac in Vlado Kreslin. Premierno so ga predvajali na Festivalu slovenskega filma leta 2008, istega leta pa je Tanja Ribič na Mednarodnem filmskem festivalu v Taormini prejela nagrado za glavno vlogo. Za potrebe filmske zgodbe se je naučila tudi prekmurskega dialekta, z njo pa smo se pogovarjali o nekaterih zabavnih utrinkih s snemalnega seta in o tem, koliko 'prekmurščine' si je zapomnila do danes.

Je bilo snemanje filma zahtevno?

Naj bo snemanje še tako naporno, jaz v tem neskončno uživam. Če je treba delati vso noč ali vstati ob treh zjutraj, je kreativno ustvarjanje filma zame prestiž. Še posebej, če imam v rokah scenarij, ki vsebuje dobro zgodbo in dober material za moj lik.

Najbolj prijeten spomin s snemalnega seta?

Ko se vživim v to obdobje, me, brez patetike, oblije kurja polt. Režiral je Đuro, ki iz filmske ekipe vedno uspe narediti družino. Vsi smo verjeli v ta projekt. Najbolj me je ganilo, ko smo šli po nočnem snemanju pogledat naša 'živalska igralca' – pujska in videli, kako sta si pod ograjo, ki ju je ločevala, izkopala rov, da sta potem zaspala z dotikajočima se rilčkoma. Od takrat naprej je Đuro vegetarijanec.

Se je na setu pripetil kakšen spodrsljaj, nesreča? Obstaja morda kakšna zabavna anekdota?

Veliko stvari se je dogajalo. Dobrih in slabih. Jaz sem imela takrat pet mesecev staro dojenčico in smo se morali malo prilagajati tudi ritmu dojenja. Neprijeten spomin je, da je producentu zmanjkalo denarja za film. Mnogi smo delali zastonj in še do danes nismo prejeli plačila. No, za igralca je že sam film lahko plačilo, če je dober. V zgodovini slovenskega filma se je redno dogajalo, da je kdaj zmanjkalo sredstev in se je potem prispevalo zraven, da se je film lahko dokončal. Pri nas se to ni zgodilo in zato je šel film za osem let 'v bunker'. Šele osem let po končanem snemanju je bila premiera. Film je zato 'tiho vstopil v svet' in ga počasi, a zanesljivo osvajal. Dobil je ogromno mednarodnih nagrad, od Koreje do Taormine. Tam sem tudi jaz dobila nagrado za vlogo Silvije. 

Za snemanje filma ste se naučili prekmurskega dialekta. Je bilo zahtevno?

Obožujem dialekte. Kar nekaj jih znam. To mi je bil samo dodaten užitek.

Koliko časa ste se učili 'prekmurščine' in kdo je bil vaš mentor?

Tako 'sproti' sem pobirala prekmurščino ... Imam kar nekaj prijateljev Prekmurcev.

Se je tudi Đuro naučil kakšne prekmurske besede? Sta svoj novi besedni zaklad prenesla kdaj tudi v 'domačo rabo'?

Seveda. On je prva leta, ko je prišel v Slovenijo posnel kar nekaj dokumentarcev v Prekmurju. Še danes uporabljava kakšne prekmurske fraze in besede.

Znate govoriti v še katerem drugem dialektu?

Ne le, da znam. To sem jaz. S Trboveljčani govorim zasavsko, govorim tudi štajersko, kot je moja babica – ta dva dialekta imam nekako najbolj v krvi in ju govorim tudi v svoji predstavi Tako ti je, mala.

Še uporabljate prekmurščino?

Vedno, ko srečam Prekmurca, včasih pa tudi doma (smeh).