Invazija Nemcev na Ljubljano za koncert Die Ärzte

Kot pravi zgodba Die Ärzte, ki so jih poimenovali "najboljši bend na svetu", so se osnovali leta 1982 v Berlinu, ko je nemški punk rock sceni kazalo slabo. Zasedba je sceno takrat bolj kot z glasbo pretresala z ekscesi na koncertih in pesmimi kot je Eva Braun in podobno, sledil je kaos, hkrati pa so vedno poskrbeli za dober "žur".

Lokalne oblasti jih nikoli niso marale, dokler niso zavili bolj v pop punkerske vode in bili tako pop punkerji veliko pred zasedbami kot so Blink 182 ali Green Day, žgali pa so ga ob bok precej "trših" kolegov kot so bili (in so še vedno) Die Toten Hosen.

"Zdravniki" so drugo polovico 80. let odrinili na turnejo, leta 1987 so razpadli, a se pet let kasneje vrnili zaradi velike želje nemški oboževalcev. Z albumom Die Bestie in Menschengestalt so se vrnili na razprodane domače odre ter povsem zavladali na nemških glasbenih lestvicah. Od popa so prešli v trši zvok, posegli pa tudi na politično področje, s skladbo Schrei nach Liebe, s katero so opozorili na problem nemških nacističnih združenj in neonaciste naslovili s pesmijo Arschloch. Njihova biografija priča tudi o tem, da so sredi 90. let prejšnjega stoletja nemške in švicarske odre delili z zasedbo Kiss, v naslednjih letih pa se podali na osvojitev skoraj vseh kontinentov.

Letos bodo kraljevali festivalih Rock am Ring in Rock im Park v Nemčiji ter Nova Rock v Avstriji. Pri nas so se oglasili na eksluzivnem koncertu, kamor so trumoma pridrli Nemci, najbrž kar z avtobusi, saj je bil to eden redkih klubskih koncertov po dolgem času. Die Ärzte se nekateri spomnimo po postrih, člankih in nalepkah iz revije BRAVO v 80. letih, ki je bil, klub nemščini, takrat učbenik za razširjanje glasbenega obzorja, vodnik po lestvicah in pomembna informacija o novih izdajah.

Ko se človek nekoliko iz radovednosti ter tudi z željo po svojevrstni koncertni izkušnji znajde na njihovem koncertu, je bil občutek pred začetkom dejansko tak, kot bi se znašel nekje na njihovem domačem terenu, v kakšni dvorani v Berlinu, kamor se je natrpala množica "orto fanov", ki si s pivom v roki in z vedno bolj glasnim vzlikanjem in kričanjem želijo slišati svoje ljubljence. In zares so nedvomni nemški heroji svojo "mašo" pričeli točno ob napovedani 21. uri, ko so jih na oder pospremili vzkliki navdušenja.

V zasedbi so zdaj pevec in kitarist Farin Urlaub, tolkalec Bela B in basist Rodrigo Gonzales, zdelo pa se je, kot da so dejansko na domačem terenu, saj je pevec pred začetkom dejal, da lahko počno vse, samo da bo "brez crowd surfanja", kar pomeni, da naj varnostiki pod odrom ne bi imeli preveč dela, čeprav jih je bilo v prostem štetju okoli deset, praktično na vsak meter širine odra. Trio, ki je po letih zajadral v srednja petdeseta leta, je v dobri formi, ni pa odveč dodati, da jim nemško občinstvu dobesedo je iz rok in temu primerno je bilo tudi obojestransko navdušenje.

Zasedba je "odžagala", reci in piši, 38 pesmi, ki so večinoma hitre, punkovsko nabrite poskočnice, njihova oboževalska baza pa je večino pesmi odpela na pamet in na vse grlo. Peščici Slovencev, ki so nekje na sredini morda celo obupali, se je vse skupaj zdelo precej zanimivo, čeprav so zagotovo bolje skozi prišli tisti, ki razumejo nemško, saj so bile včasih napovedi pesmi in štosi med pesmimi celo daljši kot same pesmi, ki so po punkovsko kratke. Zagotovo edinstveni prizor videti nemško zasedbo, ki "odpilotira" dveurni koncert tako, kot bi igrala v zavetju domačega Berlina, je bila zanimiva izkušnja, ki jo velja doživeti vsaj enkrat. Pa četudi morda samo zavoljo tega, če vas je "v živo" zanimalo, kakšno muziko delata Farin in Bela s plakatov in nalepk iz revije BRAVO.