Odločitev je veliko pomembnejša, kot si mislite!

Vsi starši želijo svoje potomce vzgojiti v zgledne ljudi in jim pomagati zgraditi dobre temelje za lepo življenje. Prav zato številni že kmalu po prihodu novorojenca začnejo iskati vrtec, v katerem bo ta lahko kar najbolje razvijal svoje talente in sposobnosti. In na tej točki velikokrat pride do dileme, s katero se starši ukvarjajo tudi pozneje pri vpisu v osnovno šolo: je otroka bolje vpisati v javni ali zasebni program izobraževanja?

Rojstev je v Sloveniji vsako leto več, s tem pa narašča tudi število otrok, ki so vpisani v predšolsko in obvezno osnovnošolsko izobraževanje. Po podatkih Statističnega urada RS je v letu 2015 predšolsko vzgojo izvajalo 978 vrtcev in njihovih enot, kar je kar 201 več kot pred desetimi leti. Narašča tudi število otrok, vključenih v vrtce. V letu 2015 je bilo v program predšolskega izobraževanja vključenih 85407 malčic in malčkov, pred desetimi leti jih je vrtec obiskovalo slabih 29 tisoč manj.

Večina vrtcev (približno 93 odstotkov) je še vedno javnih, medtem ko je 7 odstotkov vrtcev zasebnih. V zakonodaji je dana pravna podlaga za ustanavljanje tako enih kot drugih. Ustanoviteljica javnega vrtca je občina, zasebni vrtec pa lahko ustanovijo domače in tuje pravne ali fizične osebe.

otroci v vrtcu

(Foto: Thinkstock)

Možnost podelitve koncesije

Javni vrtci izvajajo javno veljavni program, to je Kurikulum za vrtce, potrjen na Strokovnem svetu Republike Slovenije za splošno izobraževanje. Program zasebnega vrtca pa določi ustanovitelj vrtca. Lahko se odloči za program javnih vrtcev ali pa si izbere program po posebnih pedagoških načelih kot so Steiner, Decroly, Montessori in podobno, za katerega da Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje pozitivno mnenje, ko ugotovi, da je program priznalo ustrezno mednarodno združenje.

Otroci so človekova največja naložba, zato je pomembno, da znamo dobro poskrbeti zanje in jih zavarovati za primer pomanjkanja finančnih sredstev zaradi tako imenovanih rabljev sodobnega časa: izgube službe, ločitve matere in očeta ali izpada dohodka zaradi bolezni oziroma nesreče.

Če se izkažejo potrebe v zvezi s predšolsko vzgojo, pa zakonodaja dovoljuje, da občina zasebnemu vrtcu podeli koncesijo, kar pomeni, da opravlja zasebni vrtec javno službo in ima enak program kot javni vrtec. Obe strani pri tem podpišeta pogodbo o koncesiji, v okviru katere se opredeli obseg sredstev, ki jih vrtcu zagotavlja občina. Za vsakega otroka zasebnemu vrtcu, ki je upravičen do javnega denarja, pripada 85 odstotkov sredstev, ki se izračunajo na podlagi cene istovrstnega programa javnega vrtca na območju občine, zmanjšane za znesek, ki bi ga starši plačali za otroka, če bi bil otrok vključen v javni vrtec.

Pravico do financiranja iz proračunov lokalnih skupnosti pa lahko pridobijo tudi vrtci, ki nimajo koncesije, če izpolnjujejo določene pogoje - med drugim, da izvajajo najmanj poldnevni program in imajo najmanj en oddelek predšolskih otrok.

Prehrana je tako v javnih kot zasebnih vrtcih zasnovana na zdravih in uravnoteženih obrokih. Tako javni kot zasebni vrtci morajo upoštevati standarde o javnih ustanovah s predšolsko vzgojo. Pa še dobra novica za vse starše in otroke: Vrtci, ki se gradijo na novo, tako javni kot zasebni, morajo zadostiti večjim in boljšim standardom od že obstoječih vrtcev, še posebej kar se tiče prostora in igrišč.

Višina subvencije odvisna od občine

Po določilih Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) iz leta 2010 o pravici do znižanja plačila vrtca odločajo centri za socialno delo. Za javne vrtce plačilo staršev nato določi občina na podlagi njihovih dohodkov. Razlike med ekonomskimi cenami občin so precejšnje, še večja odstopanja pa nastanejo, ker nekatere občine za svoje občane zagotavljajo dodatne subvencije, ki znižujejo izhodiščne ekonomske cene. Občina določi plačilo staršev na podlagi lestvice, ki starše razvršča v devet dohodkovnih razredov, pri tem pa upošteva mesečni dohodek na družinskega člana v primerjavi s povprečno neto plačo na zaposlenega v Sloveniji.

tabela dohodkovnih razredov za subvencioniranje vrtcev

(Foto: Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) )

Staršem, ki ne uveljavljajo znižanega plačila, vrtec izstavi račun v višini najvišjega dohodkovnega razreda po zgornji lestvici, ki je objavljena v ZUPJS. Plačila vrtca so v celoti oproščeni tudi rejenci, ceno programa, v katerega je tak otrok vključen, pa krije občina, v kateri ima rejenec stalno prebivališče. Vlogo za oprostitev plačila vrtca za rejenca odda rejnik.

Cene zasebnih vrtcev so lahko primerljive z cenami javnih vrtcev, vendar so na splošno zasebni vrtci malce dražji, saj je višja že izhodiščna cena vrtca. Starši se morajo tako ob odločitvi, da svojega otroka dajo v vrtec, najprej pozanimati, ali ima zasebni vrtec morda koncesijo. V tem primeru bodo plačali povsem enak znesek, kot če bi otrok obiskoval javni vrtec, vključno z občinskimi popusti. Če vrtec koncesije nima, bo plačilo vedno nekoliko višje. Upoštevali bodo sicer uvrščenost staršev v plačilni razred po isti metodologiji kot v javnih vrtcih, občina pa bo primaknila 85 odstotkov cene javnega vrtca glede na plačilni razred.

A ne glede na to, koliko starši plačujejo za vrtec, bi morali razmišljati tudi o tem, da tega zneska morda nekoč ne bodo mogli več plačati. Nihče ne želi biti pesimist, a nikakor si ne smemo zatiskati oči pred nevarnostjo in se prepričevati, da se nam ne more nič zgoditi. Zaradi bolezni ali nesreče lahko pride do izpada dohodka, prav tako lahko zaradi ločitve ali smrti hitro postanete samohranilec oziroma samohranilka in v tako hudih čustvenih preizkušnjah je dobro poskrbeti, da bo družina vsaj finančno preskrbljena in ji bo prihranjeno vsaj malo gorja.

otroci v šoli

(Foto: Thinkstock)

V čem se zasebni vrtec razlikuje od javnega?

Na prvem mestu je vsekakor bolj oseben pristop in večje prilagajanje potrebam otroka ter tudi možnost prilagajanja željam staršev. Vsak otrok je namreč drugačen in potrebuje različno stopnjo pozornosti, na nekaterih področjih se je potrebno z njim več ukvarjati kot na drugih. V zasebnih vrtcih tako na prvem mestu niso pravila, temveč otroci in njihove potrebe.

V večini zasebnih vrtcev so skupine nekoliko manjše kot v javnih, mnogi ponujajo obogaten program, tudi ure tujega jezika, plesne in/ali glasbene urice in celo plavalne tečaje ali kakšne druge oblike športne aktivnosti. Tudi javni vrtci nudijo dodatne aktivnosti, ponavadi za dodatno ceno, ki pa je kljub vsemu precej ugodna, vrsta in količina teh aktivnosti pa je v veliki meri odvisna tudi od podjetnosti in iznajdljivosti ravnateljev.

A po drugi strani čisto vsi otroci, ne glede na to, ali obiskujejo javni ali zasebni program predšolske vzgoje, potrebujejo osnovno nego in skrb, sploh če so še v pleničkah, zato mora biti v vseh vrtcih za to enako dobro poskrbljeno, prav tako tudi za brisanje noskov, umivanje rok in zobkov ter podobno. Vsi otroci potrebujejo tudi čim več gibanja, saj je to nujno za njihov nadaljnji razvoj, zato je zelo pomembno, da ima vrtec na voljo dovolj notranjih in zunanjih površin, kjer lahko otroci prosto tekajo, se igrajo, zvirajo oziroma telovadijo in plešejo po navodilih vzgojiteljice.

Kaj pa vrtci znotraj podjetij?

otroci v vrtcu

(Foto: Thinkstock)

Delovniki aktivnega prebivalstva se v zadnjih letih vztrajno podaljšujejo, delovni časi v vrtcih pa se temu le stežka prilagajajo. S tem nastaja precej problematična časovna vrzel, saj morajo starši imeti ali najti nekoga, ki bo v primeru, da morajo oni dalj časa ostati v službi, šel po otroka v vrtec. Rešitev za tovrstne zagate so lahko vrtci znotraj oziroma v okviru podjetij, v katerih so starši zaposleni. Podjetja, ki imajo lasten vrtec za otroke zaposlenih, praviloma veljajo za uspešnejša in mladim staršem izjemno olajšajo usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja.

Medtem ko je takšnih podjetij v tujini veliko, pa sta pri nas zaenkrat le dve. V enem je vrtec javni, podjetje pa skrbi za vse investicije, ki jih potrebuje za obstoj in nemoteno delovanje, v drugem pa gre za zasebni vrtec, ki deluje po metodi Montessori in ima koncesijo. Zakaj takih vrtcev ni več? Najbrž ne toliko zaradi pomanjkanja interesa, temveč bolj zaradi stroškov, ki jih za podjetje predstavlja investicija v tovrsti projekt. V Sloveniji vložek podjetja za ustanovitev vrtca ni davčna olajšava, medtem ko v tujini večinoma je. Po drugi strani pa imamo pri nas precej dobro vzpostavljeno mrežo javnih in v vse večji meri tudi zasebnih vrtcev. Zato se podjetja, namesto, da bi se odločila za odpiranje lastnega vrtca, raje povežejo z vrtcem v bližini – javnim ali zasebnim in se dogovorijo za različne oblike sodelovanja.

Ko otrok igralnico zamenja za šolsko klop ...

Otroci hitro rastejo in kot bi mignil napoči dan, ko si oprtajo šolske torbe, zavežejo rumene rutice in prestopijo prag osnovne šole. V šolskem letu 2016/17 program osnovnošolskega izobraževanja izvajajo na 453 javnih in petih zasebnih osnovnih šolah, ki dobivajo javna sredstva. Zasebne šole imajo javno veljavni izobraževalni program in tako kot javne zagotavljajo minimalna znanja, ki omogočajo uspešno končanje izobraževanja, delujejo pa v skladu s posebnim svetovnim nazorom ali posebnimi vzgojno-izobraževalnimi praksami.

Kot prva zasebna osnovna šola v Sloveniji je v šolskem letu 1992/93 začela delovati Waldorfska šola Ljubljana, pred nekaj leti sta se ji pridružili Osnovna šola Alojzija Šuštarja, ki izvaja program katoliške osnovne šole kot organizacijska enota v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani, in Montessori inštitut. V lanskem šolskem letu je Waldorfska osnovna šola Maribor, ki je pred tem delovala kot organizacijska enota Waldorfske šole Ljubljana, postala samostojna šola, ustanovljena pa je bila tudi Osnovna šola Montessori, ki deluje kot organizacijska enota Vzgojno-izobraževalnega zavoda Antona Martina Slomška Maribor.

V Sloveniji poleg javnih in zasebnih, a javno sofinanciranih šol obstajajo še tretje, elitne zasebne šole. Njihov program ni potrjen s strani države. Javno veljavnost programa jim priznavajo mednarodne organizacije, Slovenija jih ne sofinancira, zaračunavajo pa visoko šolnino.

Šolarji

(Foto: Thinkstock)

Financiranje osnovnih šol

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) iz leta 1996 je pri financiranju zasebnih šol vzpostavil ločitev zasebnih šol s koncesijo in zasebnih šol brez nje. Šolam s koncesijo je država javni program financirala v enaki višini kot javnim šolam, šolam brez koncesije pa v višini 85 odstotkov. Izmed zgoraj omenjenih petih zasebnih osnovnih šol je v program 100-odstotnega financiranja iz javnih sredstev tako danes upravičena samo Waldorfska šola Ljubljana, ki je bila ustanovljena pred letom 1996; od takrat se koncesije na področju osnovnošolskega izobraževanja namreč niso več podeljevale. Ostale zasebne osnovne šole se iz državnega proračuna financirajo v višini 85 odstotkov.

Ustavno sodišče je sicer leta 2014 presodilo, da obstoječi zakon o financiranju zasebnih šol, ki izvajajo javno veljavni program osnovnošolskega izobraževanja, ni v skladu z ustavo. »Drugi odstavek 57. člena Ustave učencem zagotavlja pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja, ne glede na to, ali ga izvaja javnopravni ali zasebnopravni subjekt,« so takrat zapisali ustavni sodniki in določili, da mora država v letu dni od objave odločbe v Uradnem listu javne programe v vseh zasebnih osnovnih šolah financirati v celoti, a ustavna odločba do danes še ni začela veljati, saj še vedno potekajo usklajevanja novele Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izožbraževanja.

dijaki

(Foto: Thinkstock)

Tudi ko bo ustavna odločba uzakonjena, pa zasebne osnovne šole ne bodo zastonj. Njihovi stroški se namreč deliko na tri dele:
- na stroške izvajanja javno veljavnega dela programa,
- na stroške razširjenega vzgojno-izobraževalnega dela programa (ki je za posamezno zasebno šolo specifičen in se razlikuje od programa v javnih šolah) ter
- na stroške investicij in opreme.

Odločba ustavnega sodišča se torej nanaša zgolj na prvi del stroškov – torej na financiranje tistega dela programa, ki je v javni in zasebni osnovni šoli enak. Ostale stroške bodo še vedno morali kriti starši oziroma ustanovitelj šole.

A tudi javne šole v Sloveniji niso povsem brezplačne, saj morajo tudi v teh starši sami plačati prehrano, delovne zvezke, šolo v naravi, športne in naravoslovne dneve ter ostale aktivnosti, ki jih organizira šola. Po podatkih Eurostata tako 8,1 odstotka sredstev za javno osnovno šolstvo v Sloveniji prispevajo starši. Tudi zato strokovnjaki v današnjem precej negotovem svetu staršem svetujejo, da začnejo pravočasno dajati vsaj nekaj malega denarja na stran. Morda se sliši neverjetno, a že 20 ali 30 evrov na mesec lahko čez desetletje ali dve močno olajša življenje vam in vašim otrokom: kot dodatek k plači, pokojnini ali štipendiji otroka.

otroci v šoli

(Foto: Thinkstock)

Javna ali zasebna osnovna šola?

Zasebne in javne šole zasledujejo isti cilj, to je kvalitetno vzgojiti in izobraziti mladega človeka. In glede na zakonsko določene predpise morajo tako ene kot druge delovati po javno veljavnem programu izobraževanja, kar pomeni, da mora biti splošno znanje otrok iz javne in zasebne osnovne šole na koncu približno enakovredno oziroma mora zadostiti zakonsko določenim standardom, razlikuje pa se lahko pot, po kateri otroci pridejo do tega znanja.

Glede na uspehe naših osnovošolcev na mednarodnih tekmovanjih in število slovenskih znanstvenikov, ki so tako doma, še bolj pa v tujini del velikih zgodb o uspehu, je jasno, da mreža javnih osnovnih šol v Sloveniji dobro opravlja svoje poslanstvo. Tuji strokovnjaki velikokrat hvalijo naš javni učni sistem in poudarjajo predvsem širino znanj, ki jih otroci pridobijo v času osnovnošolskega izobraževanja. To znanje je odlično izhodišče za nadaljne izobraževanje tako doma kot v tujini, zanemariti pa ne gre niti dejstva, da v slovenskem javnem šolstvu ni šolnin, da so organizirani tako imenovani učbeniški skladi, iz katerih si lahko otroci po zelo ugodnih cenah izposodijo učbenike za tekoče šolsko leto, da je mogoče uveljavljati subvencije za malice in kosila, da je dobro poskrbljeno za infrastrukturo in tehnične pripomočke, itd.

Javna šola morda res ne zadovolji preferenc vseh posameznikov, je pa nepogrešljivo okolje, v katerem se otrok uči bivanja in delovanja v družbi in sistemu. Številni strokovnjaki so prepričani, da se v javni osnovni šoli otrok sooča z večjo raznolikostjo pogledov, stališč, nazorov in vrednot, ki so značilni za širšo družbo. V takšnem okolju se navaja na kolektivno življenje, na vseprisotne antagonizme in spoznava različne načine reševanja konfliktov. V zasebnih šolah, kjer je pedagoški pristop preveč specifičen namreč po besedah razvojnih psihologov obstaja nevarnost, da se otrok pozneje ne bo znal (dovolj hitro) odzvati na omejitve, raznolikosti, krivice in občasno postavljanje v ozadje – to, česar je v sodobni družbi vse več.

prednosti javnega šolstva

Tudi na področju prehrane slovenske javne osnovne šole sodijo po besedah dr. Joaoa Brede, predsednika programa za prehrano, fizično aktivnost in debelost pri Organizaciji združenih narodov (OZN), med zglednejše v Evropi in svetu, saj skrbijo, da imajo otroci zdravo ter uravnoteženo prehrano. »V Sloveniji v osnovnih šolah nimate avtomatov z nezdravimi prigrizki in sladkimi pijačami. Že s tem naredite izjemno veliko za zdrav razvoj otrok,« je dejal v nedavnem pogovoru v okviru srečanja Evropske komisije na temo zdrave prehrane. To seveda velja tudi za zasebne osnovne šole, ki se (zaenkrat še) delno financirajo iz državnega proračuna, saj zanje glede prehrane veljajo povsem enaki standardi, kot za javne osnovne šole.

Razlogov, zakaj se nekateri starši odločijo svoje otroke vpisati v zasebne šole, torej ne gre iskati v pomanjkanju kakovosti javnega šolstva, temveč predvsem v drugačnih vzgojnih in vsebinskih poudarkih ter naklonjenosti drugačnim pedagoškim pristopom, kot jih imajo v javnih osnovnih šolah. Starši lahko prednosti nekaterih zasebnih šol vidijo v alternativnih pedagoških pristopih, dodatnih vsebinah, ki niso del javnih izobraževalnih vsebin, bolj individualnem pristopu, na specifičnih vsebinah, posredovanju partikularnih vrednot in nazorov, na drugačnih vzgojnih ciljih in podobno. Zasebne osnovne šole so načeloma bolj pluralne, prožnejše, lažje preskušajo in vpeljujejo novosti, ki so se drugje že izkazale za uspešne, obenem so ustvarjalne in same iščejo pedagoške izboljšave. O razlogih za vpis na neko zasebno šolo navadno veliko lahko pove sama ideja, doktrina oziroma ozadje izobraževalnega programa.

prednosti zasebnega šolstva

Otroci so naše največje bogastvo!

Strokovnjaki so si enotni, da se lahko javne in zasebne šole, ki skupaj tvorijo mrežo javnih šol, druge od drugih učijo in dopolnjujejo ter tako skupaj pripomorejo k razvoju kakovostnejšega in bolj raznolikega šolstva pri nas. Starši pa morajo po njihovem mnenju imeti pravico vzgajati svoje otroke na način, ki je skladen z njihovim življenjskim prepričanjem in filozofijo, a se pri tem vedno osredotočiti na otroka, njegov karakter in njegove potrebe. Konec koncev tako javni kot zasebni sektor sestavljata javno šolsko mrežo in nagovarjata potrebe istega, šoloobveznega otroka, mu zagotavljata enake oziroma primerljive izobrazbene standarde in mu poskušata predati kar največ znanja in izkušenj, ki jih bo potreboval pri nadaljnjem šolanju in v življenju nasploh.

Sponzorirana vsebina

Prenesi v

Glasuj

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo: