Miha Zupan

Starost: 36 let
Poklic: košarkar
Kraj bivanja: Ljubljana

Kaj ti pomeni sodelovanje v največjem plesnem televizijskem šovu Zvezde plešejo? 
Velik izziv! Nikdar nisem pomislil, da bom kdaj povabljen v takšen šov, vendar se veselim. Neobremenjen, brez pričakovanj grem v šov, a vem, da bom prišel iz šova z novimi izkušnjami in z malo boljšim plesnim znanjem. 

Kako pomemben del tvojega življenja je ples? 
Ne plešem sicer prav pogosto, a na kakšni zabavi/poroki si dam vsakič duška. Ples je res sprostitev, užitek.

Kje najraje plešeš? Zakaj prav tam? 
Kjerkoli, kjer je super vzdušje, dobra družba. Takrat me zasrbijo pete in preprosto začnem plesati.

Kakšni so tvoji spomini na srednješolske plese? 
Srednješolskih plesov ni bilo ravno veliko na mojem sporedu, namesto tega sem hodil žurat. 

Je spomin na maturantski ples zate nekaj lepega ali travma?
Žal tudi maturantskega plesa nisem doživel. 

Kateri je zate najbolj strasten ples?
To bom še ugotovil skozi šov. Upam samo, da bom iz oddaje v oddajo uspešen in tako ulovil čim več novih plesnih zvrsti.

Najboljša filmska plesna scena je … 
Prav užival sem, ko sem gledal Dirty dance. Film je proprosto fantastičen, nabit s strastjo in energijo. 

Kdo je tvoj sanjski plesni partner?
Katarino Venturini in Andreja Škufco sem spremljal, tako da bi bilo zelo zanimivo odplesati nekaj plesov s Katarino, plesalko z veliko začetnico, ki je veliko dosegla. 

Kako si se pripravljal na začetek? Si si ogledali tuje oddaje?
Nobenih posebnih priprav nisem imel, brez pritiska sem prišel na poskusne vaje. Pred par leti sem pa spremljal ameriško različico, v kateri je plesal gluhi maneken Nyle DiMarco, zmagovalec ameriškega šova Top model, in tudi zmagal. Skratka v to se podajam z velikim navdušenjem, a brez pričakovanj. 

Česa se najbolj bojiš?
Imam bolj mešane občutke, brez posebnih strahov, ker ne vem, kaj naj pričakujem od sebe na plesnem parketu. Sem veliko bolj domač na košarkarskem parketu, z žogo v roki in na belih strminah, na smučkah. Plesni čevlji, plesni kostumi, ples pod žarometi, pred publiko, vse to mi je čisto novo. 

Kaj te je v življenju do zdaj najbolj zaznamovalo? 
Da sem svoje strahove potlačil, odšel v tujino in tam igral devet let.  To je bila moja zmaga. Da sem sebi in predvsem dvomljivcem, ki pa jih ni bilo prav malo, dokazal, da sem bil kljub gluhoti uspešen in enakovreden drugim košarkarjem. Hkrati je bila ta izkušnja sporočilo drugim gluhim, da zmoremo, da smo sposobni, da moramo verjeti vase in poskusiti pa čeprav je treba več delati, se bolj potruditi in vztrajati kot ostali. 

Največja lumparija, ki si jo naredil v življenju:
Ko sem bil mlajši in proste dni preživel v domači Kranjski Gori, sem bil pogostokrat pod vtisom filma Sam doma. Ko sta šla babica in dedi za nekaj dni v toplice, sem v njuni hiši naredil različne pasti, ki so ju presenetili ob vrnitvi domov. Prav grdo je bilo od mene.