Damjana Bakarič: Nekateri bi ubijali, da bi imeli tvoje najslabše dneve, slišiš?

Intervju z novinarko in avtorico knjižne uspešnice Na tesnobi in prihajajoče knjige o medsebojnih odnosih

Damjana Bakarič je bila dolga leta novinarka, tudi pri naši oddaji Preverjeno, ki se ni ustrašila nobene teme in nobenega človeka. Potem so se ji zgodili panični napadi, ki so jo sprva zlomili, nato pa se je soočila s svojo tesnobo in se naposled lotila zdravljenja. Napisala je knjigo Na tesnobi, v pogovoru pa nam je zaupala svoje izkušnje ter poglede na medčloveške odnose, knjige, srečo in še kaj.

Damjana Bakarič

Damjana Bakarič ima več kot 15-letne izkušnje v novinarstvu, lani pa je izdala knjižni prvenec Na tesnobi, ki je pri Slovenkah in Slovencih doživel izjemen odziv. (Foto: osebni arhiv)

Damjana, s knjigo Na tesnobi si nekako detabuizirala tesnobo, skozi svoj primer si ljudem pokazala, jih spodbudila, da so se javili, stopili iz ozadja, si priznali težave, ti pa si jim odprla oči. Je bil tvoj namen, da pomagaš ljudem, v knjigi pa praviš, da te je strah, kaj bo posledica te knjige. Kaj se je zgodilo, kaj si začutila? 

Res je, bilo me je strah. Začutila sem, da to moram napisati, da mora vse to ven iz mene. Kot nek del zaključka zdravljenja, po drugi strani pa ne prenesem licemerske, hinavske družbe. Da imamo konstantno neke maske, sama pa nisem tak človek. V bistvu sem čutila, da veliko ljudi trpi tako, kot sem trpela sama. Tudi na splošno rada razbijem kakšen tabu, ker mislim, da nas tabuji ubijajo. Zakaj ne bi živeli sproščeno, če lahko? Gnalo me je torej to, po drugi strani pa je bil prisoten seveda tudi strah pred tem, da mi zaprejo vsa vrata. In potem sem si rekla: pa naj mi. To prvo je bilo močnejše, pristnejše.

Pa saj eni ljudje živijo lepo, imajo družino, psa, lep avto in zdi se, da nimajo najmanjše skrbi na tem svetu ...

Neoliberalistična potrošniška družba slavi te zadeve in prav zaradi tega, ker to vpliva na nas, se začnemo obnašati tako, da nas pelje stran od našega bistva. Hlepimo po užitku, ki nam ga zapoveduje um. In ko dosežemo ta užitek, pa naj bo to nov moški, ženska, avto, hiša, nam že ni več dovolj. Um si zaželi nekaj novega! In tako naprej v nedogled. Ko se tega zaveš, se ustaviš. Ker ko te poganja, si sredi tekmovanja, divjanja, tesnobe, napetosti, zaskrbljenosti. Ves čas pogleduješ k sosedu. In potem, če imaš srečo, te zadene. Kakšen bedak si vendarle. Ubijaš sebe, le zakaj? Da slediš makiavelističnim načelom? Zame je danes uspeh to, da sem mirna, s svojimi ljudmi, da imam čas za svojo hčerko, da imam denar za preživetje in dopust. To je uspeh. Da imam dostojno življenje. Da cenim zdajšnji trenutek, da znam uživati, ko gledam, poslušam, da sem hvaležna, ker sem, da mi tudi danes bije srce. Da lahko imam rada, da ljubim sočloveka, da dajem. Da lahko grem s svojimi nogami brez pomoči skorajda kamorkoli si zaželim! Ker to ni samoumevno. Marsikdo tega nima. To je nora sreča. En hud stavek se mi je pripeljal zdaj: "Nekateri bi ubijali, da bi imeli tvoje najslabše dneve." Slišiš? Ja, nekateri bi ubijali za to, da bi imeli tvoj slab dan. Uspeh je, da delam, kar ljubim, v čemer uživam. In da to delim z drugimi. Uspeh je, da imam v sebi energijo, ki je prej nisem imela. Uspeh je, če sem sposobna biti tukaj in zdaj, piti kavo in se posvetiti pogovoru in uživati v tem trenutku. Biti sproščena, mirna. Noro, koliko čudovitih zadev!

Človek se vpraša, kako se lahko to zgodi nekomu, ki je bil hud profesionalec, ki mu je vse jasno, ki toliko ve, a eno je služba, drugo pa dejstvo, kaj to človeku naredi navznoter, da včasih težko dohiteva sam sebe ...

Ne vidiš več smisla v teh rečeh, kar si prej počel. Spremeniš se, ker se ti je nekaj zgodilo. Meni se je. Viktor Frankl je to dobro opisal.

Damjana Bakarič - Na tesnobi (knjiga)

Knjiga Na tesnobi je bila do zdaj prodana v več kot 3550 izvodih. (Foto: osebni arhiv)

Kako pa opaziš "prave ljudi", si jih že prej ali jih zdaj toliko bolj, ko gledaš okoli sebe?

Spoznala sem na svoji koži, da moram gledati s srcem. Danes me pritegne samo to, kakšen človek je nekdo. Je dober človek? Sva se zmožna pogovarjati in razrešiti konfliktno situacijo tako, da napredujeva in se spoznava še bolje? Ali pa me odbije. Se lahko kaj naučim, kaj mu lahko dam? Me bo potegnil dol ali gor? Bova drug do drugega skrbna? Bo toleriral moje slabosti, ki mi škodijo? Jaz njegove? Ga bom lahko potegnila gor ali dol? Kakšno potovanje imava lahko? Dobro ali slabo? Pri čemer dobro ni pogojeno z užitki, temveč imam v mislih bolj napredek v obliki skupaj razrešenih stvari ... rast. Do katere se pride tudi skozi manj prijetne stvari, kajne? Bova drug z drugim in se gledala v oči? Govorim za vse ljudi na splošno, ne mislim le na romantične povezave. Tudi med prijatelji stremim k temu. Za vse drugo preprosto ne premorem več energije ne volje, ne vidim smisla.

Nekateri ljudje so navidezno vendar super, vse jim gre kot po maslu, a so po drugi strani privoščljivi in škodoželjni ... 

Večinoma pa imajo težave znotraj sebe, ki jih ne razrešujejo. Potlačena čustva. Strahove. Ampak pustiva jih ob strani. Precej takšnih sem srečala in ogromno sem se naučila iz situacij z njimi. V resnici smo vsi kdaj takšni v smislu, da je vsak med nami imel takšno točko v življenju, ko se je počutil slabše. Ne pravim, da smo vsi enkrat bili škodoželjni in privoščljivi, čeprav sta to zelo zelo človeški lastnosti. Problem te družbe je, da moraš biti robot, če želiš uspeti. Da spadaš v sistem in
delati, ko pa pokažeš čustva in da imaš dušo ter srce, te ne jemljejo več resno in te ne spoštujejo, a mislim, da se zdaj to obrača. To opažam pri sebi. Ne živim slabše, morda imam manj denarja, a imam okoli sebe boljše ljudi in sem posledično zadovoljnejša. Mirnejša. Radostnejša. Norčava. Ja, v sebi sem spet našla to dimenzijo. Z Robijem in Matjažem. Prijateljema. Na novo letošnje poletje. Hvala jima. In še s kom. In tega se veselim!

Tako kot prej pri delu, si se tudi pred oz. pri pisanju vsega lotila zelo temeljito in sistematično, tudi potem, ko si morala pomagati sebi in to brez kemije, brez tablet ...

Prišla sem do tega, da morda ne potrebuješ psihoterapevta, pač pa "samo" (vsaj) enega zares dobrega prijatelja in na tej točki bi se zahvalila Andreju Bostiču, ki mi je zares veliko pomagal, čeprav so se najine poti zdaj nekoliko razšle, saj imava vsak svoje življenje. In potem delo, delo, delo. Vsak dan. Menjava misli, prerešetanje vsake misli, ki pride. Je moja? Čigava je? Misli tvorijo cele sisteme prepričanj. Prepričanja nam krojijo pogled na svet, na druge ljudi. Torej nam krojijo svet in odnose z drugimi. In če nam škodijo, jih je potrebno temeljito prerešetati ter zamenjati. Da se. Je težko. Ker v trenutkih slabosti hitro padeš v stare sisteme razmišljanja, vendar se da. Moraš poskusiti, preden vržeš puško v koruzo. Na nas je, da delamo iz sebe najbolje, kar lahko. A pazite, to je tudi skriti imperativ neoliberalne miselnosti potrošniškega kapitalizma – namreč, temu sistemu ustreza, da se vsi ukvarjajo s seboj tako, da ne opazijo, kaj se dogaja okoli njih, užitke in
srečo pa hipno iščejo v nakupih, potrošnji. Ni pomembno česa. Samo, da trošimo do smrti.

Knjiga nosi naslov Na Tesnobi. Na tesnobi ali na tesno bi? Ima to zvezo s človeško naravo, z nagoni, z nekakšno prvinskostjo? 

Naslov se mi je zdel igriv. Čeravno termin tesnoba ne pove vsega, kar je zajeto v knjigi. V knjigi opisujem divjanje, stres, izgorelost, anksiozne motnje s panično motnjo. Na način, ki dvigne. Na odkrit način. Za naslov imava na voljo: "Na čemu si ti?" Potem imava Na tesno bi. Pač, všeč mi je bilo. Zdelo se mi je radostno, malce žgečkljivo. Hotela sem pritegniti tudi moške, ker vem, da težje spregovorijo o svojih čustvenih stiskah.

Se zdaj znaš prepustiti? Znaš spustiti glavo, svoj um, svoj duh na pašo?

Znam, ko sem sama. In znam, ko sem z ljudmi, ob katerih sem lahko jaz, to, kar sem. Sem izvrstna v tem, ko sem sama, uživam v samoti. Ko pa nekoga srečaš, če se gremo bližnje odnose, so pa stvari malce težje. Nekomu je težje, če je sam, meni to ustreza, grem v gozd in mi je lepo. Odnosi so pravi izziv. Uf, uf, koliko veselja, radosti, sreče, smeha, norčavosti in seveda trpljenja lahko prinesejo. Izbiramo. Lahko izbiramo.

Se pravi je najbolj pomembno, da znaš preklopiti in preklapljati med različnimi stvarmi v življenju?

Ja in iti naprej ter se soočiti sam s sabo. Se sprejeti. Zanimivo pa je, da prej nisem zmogla samote. Zdaj, po vsem tem, pa sem skoraj imela težave biti dlje časa v bližini nekoga. Povsem se mi je obrnilo. Luštno. Ni ga boljšega potovanja kot je to, da sredi življenja začneš odkrivati nove dimenzije. In to sebe! Žalostno je edino to, da se za nove stvari, torej za izstop iz neke udobne cone, odločamo takrat, ko smo v to dobesedno prisiljeni. Ko zarijemo po zemlji. To bi morali odkriti prej, a človek je po naravi leno bitje.

Damjana Bakarič s psom Larkom

Nazaj k naravi v družbi najboljšega štirinožnega prijatelja Larka. (Foto: Marko Djurić)

Se pravi, je imel tvoj svet prej nek drug smisel, pomen in nalogo kot ga ima zdaj, ko ga vidiš na drugačen način?

Ko sem se ustavila, so se začeli dogajati čudeži. Prej sem bila izredno racionalno bitje, ko pa sem nehala prisegati na svoj um, ko sem obrnila pozornost v svoje telo, sem prvič začutila nekaj neverjetnega, pravo razsvetljenje. Šlo je za to, da sem ustavila svoj um, ki me je venomer porival v neke namišljene situacije v prihodnosti – saj to počnemo bolj ali manj vsi. Veš tisto, ko si osredotočen na nekaj v prihodnosti, ta trenutek pa ti vsakokrat spolzi skozi prste. In potem, ko mine, se spomniš. Čakaj malo. Dojameš, da sploh nisi bil tam. Nikoli. No, in ta drugačen trenutek preselitve iz uma v telo mi je pomagal razbiti ta način delovanja. To je bilo noro. Nujno bi moral to poskusiti vsak človek. Pravo razsvetljenje. Ne znam razložiti. Tisto, UUUAAAUU! Jaz sem več kot um, nekaj sem začutila. In od tega trenutka dalje, je šlo vse na bolje. Uživam, ko grem v gozd. Se ustavim in gledam okoli sebe. Ves čas je bilo to v meni. Čutila sem to. Kot da bi ti ves čas vedel, da si srčen, a to skrivaš. In nočeš biti ti. Potem pa rečeš, "f**k off", jaz bom jaz. Prej pa sem to počela in tolkla ter gazila sama po sebi. Zato, da bi bil nekdo drug zadovoljnejši z menoj. 

Včasih si govorila, da ti glava dela kot nora, sto na uro, da si ves čas razmišljala in tuhtala. Ti zdaj dela počasneje, ali se moraš zavestno krotiti?

Malo so se zadeve omilile, čeprav sem še vedno strastna. Ko nekaj vidim, kar poskočim, a to ni nujno povezano z možgani. Radovedna sem. Skoraj vse me zanima. Premalo časa imam, da bi vse izvedela, slišala, videla. Še vedno sem impulzivna, a se danes znam umiriti.

Pa so ti to dale knjige? 

Da, knjige so bile moji terapevti in prijatelji. In ljudje s podobnim delovanjem, izkušnjami, strahovi. Spoznala sem, da nas je ogromno. Le hinavski smo. Hodimo naokoli, se prenarejamo, kako super se imamo. Če bi bili ljudje bolj odkriti na splošno, bi več govorili o lastnih stiskah, trpljenju, ranah in napakah. Bilo bi manj nasilja v družinah, njihovi člani bi bili bolj povezani, laže bi dihali ... Hinavščina do sebe, nepriznavanje, nezmožnost pogledati v svoje oči, se videti, je največje prekletstvo, ki se razširi po celotni družbi in živi še daleč po tem, ko zakopljejo naša telesa ...Po drugi strani pa idealistične prisile v revijah, predvsem o vzgoji otrok, ki vse po vrsti opevajo nekaj, kar je nemogoče. Ta skupek je to, kar dela v nas večje napetosti, nezadovoljstva in strah pred priznanjem. Da potem delaš napake, to skrivaš v sebi, tlačiš, ne daš ven, in stvari postajajo vse težje. Ko bi se začeli odkrito pogovarjati prav o tabu temah, nasilje v družinah pade. A zdi se, da v resnici to nikomur ni v interesu. Torej, mene so rešile knjige in vsakodnevno delo, kot sem že omenila.

A treba je do tega priti ...

Gre za proces. Preizkušala sem na milijone načinov. Meditacija najprej ni pomagala, tabletam sem se čudežno izognila, čeprav je bilo precej hudo. Hvala bogu jih nisem imela pri roki. Sicer bi najbrž bila pripravljena storiti tudi najhuje. A sem bila za vse sama, imela sem zgolj Andreja (ki ga omenja v knjigi Na tesnobi op. p.), z njim sva se pogovarjala tudi tri ure dnevno po telefonu.

Smisel ni v tem, da smo ves čas na voljo, na "stand by-ju", da smo ves čas priklopljeni, da sporočamo kolegom na Facebooku, kje smo, kaj delamo, kaj jemo, pa kako se imamo lepo. Mar nista sreča in smisel daleč proč od tega?

Če se imaš "fajn", potem si "not" in nimaš časa objavljati na družbenih omrežjih, kako se imaš fajn ali pač? Jaz to naredim, ko npr. fotografiram gozd, pa dobim veliko "všečkov", kar me preseneča. Na moji Facebook strani Na tesnobi včasih kak dan ne objavim in mi ljudje takoj pišejo, da komaj čakajo, da kaj objavim, kakšno misel dneva, da jih to drži pokonci. Zdaj imam že zavezo, da jim napišem kaj, tudi svoje slabosti, dvome. In to jim je všeč. Najbrž zato, ker je pristno, iz trpkih izkušenj.

Damjana Bakarič

Knjige so njene prijateljice. "Berem vse, kar je dobro," pravi Damjana. (Foto: osebni arhiv)

Poleg knjig o odnosih bereš tudi knjige o sreči in o egu. Kaj je bistvo tovrstnih knjig? 

Berem vse, kar je dobro. Prej sem tudi sama čisto malo mislila, da je sreča v tem smislu, ki nam ga skušata prodati neoliberalizem in potrošniška družba v obliki teh materializmov. Poudarjam, čisto malo. Ravno toliko, da sem sodelovala v teku na mestu. A to nima niti najmanjše, pazi to, niti najmanjše povezave s srečo in s tem, kako se počutiš. Sem zbiralka trenutkov. Super mi je, če se lahko usedem in pogovarjam s finim človekom. Mar ni to sreča? Ego pa je uničevalec vsega. Ne govorim o Freudovski definiciji, temveč o tisti drugi, ki nas v bistvu uničuje. Treba je malo popustiti. Treba je biti ponižen. Sočuten. Vendar ne pozabiti nase. In treba je biti hvaležen. Prav vsak dan.

Nekateri hodijo na tečaje čuječnosti, mar je to potrebno, ali ni to v vseh nas?

To vse je v nas, vendar smo sebe izgubili. Ne vemo, kdo smo, ne čutimo sebe. In za to je čuječnost dobra. Sama menim, da je prav, da si človek pomaga s čimer koli, če mu resnično pomaga, le, da ne škodi sebi ali drugim. Ni pa dobro, če se ljudje pridejo le prazniti, piti energijo in na sebi ne naredijo ničesar, ker jim to v resnici ni v interesu. Ti ljudje morda potrebujejo še nekaj časa, da pridejo do točke, ko bodo uvideli, da tako ne gre. Če bodo. Ko pa vidim nekoga, kaj vse je na sebi naredil po samo šestih srečanjih, to pa je čista sreča, veselje. Ni lepšega. Iz pasivne osebe je postala aktivno-agresivna. Pri čemer je agresija pozitivna stvar, je pot naprej, da si za nekaj prizadevaš, da narediš in za svoja dejanja prevzameš odgovornost sam. To je agresija. Ko vidiš, da se nekdo čisto spremeni, je to veselje opazovati. Na bolje, seveda.

Iz novinarskega posla si po svojem obdobju, ko enostavno ni šlo več, prešla preko tega, kar v knjigi opisuješ, da si doživela, do nekakšne učiteljice za vse tiste, ki imajo podobno izkušnjo in si želijo ven, proč od vsega tega. Čutiš, da je to tvoje pravo in resnično življenjsko poslanstvo?

Tudi novinarstvo je moj srčni poklic. Vendar je vsebovalo preveč stvari, v katerih nisem več videla smisla. Neprenehni roki, nisem mogla biti kreativna, temveč le "štancarka". Smisel se je izgubljal. Odnosi so bili slabi, klima v podjetju še slabša. Vladalo se je skozi strah. Življenje je predragoceno, da bi ga preživela tako. Še bi delala v novinarstvu, imela bi oddajo v kateri bi razbijali tabuje. Odkrito, neposredno. Na način, da bi navdihovali sebe in druge. Kjer bi se povezovali. V tem hipu rada počnem to, kar delam. Pišem, objavljam na blogu, objavljam na svojih Facebook straneh, imam skupine, kjer se učimo, kako živeti bolje in kako postati najboljša različica sebe. Predavam o temah iz knjige, vodim psihološke večere s knjigami v knjigarni Konzorcij v Ljubljani, kjer si naredimo dobre debatne večere – sodelujejo vsi, tudi občinstvo. Sicer pa se skušam učiti in razumeti, tako kot vsi. Vsak mora sprejemati svoje (in predvsem zase) odločitve. In hkrati prevzeti odgovornosti.

Kot praviš, si začela voditi in prirejati tudi različne skupine, v enih berete in se o tem pogovarjate, ene so na temo tesnobe, druge na temo medsebojnih odnosov. Katera skupina pritegne največ ljudi in zakaj?

Ljudje so začeli sami prihajati k meni. Vse skupaj se je začelo s knjigo, sedaj pa se je malo razširilo. Na strani Na tesnobi na Facebooku vsak dan objavljam misli; ljudem so všeč, nekateri mi pravijo, jih vsak dan preberejo že takoj, ko pregledajo novice na Facebooku. Na skupinah delamo, se pogovarjamo o vsem. Knjige so nujen del, prav tako to, da ljudje hodijo v naravo. Prepričana sem, da je gibanje prva stvar, ki jo moraš narediti vsak dan. Pri temah ne gre le za tesnobo in anksiozne motnje, panično. Vse, kar se nanaša na nas, na odnos do sebe, odnos do drugih in teh tem je neskončno. Pomembno je, da ljudje spoznajo, kdo so, da prepoznajo čustva, svoje vzorce, prepričanja, strahove in začnejo vse to spreminjati, če je potrebno. Da spoznajo sebe, kdo so, kaj si želijo, kaj bi radi delali. Za to gre. Za pot odkrivanja sebe. Noro popotovanje.

Pa so ljudje pripravljeni delati na sebi, ali je več tistih, ki so zgolj "firbci", pijavke ali se samo praznijo (kot si omenila)?

Nekateri so pripravljeni delati, nekateri še niso prišli do te točke. Odvisno. Vsak ima moč v sebi. To povem vsakemu. Ni je v drugih. Imaš jo v sebi. Prej, ko to spoznaš, več časa imaš na voljo. Vsak potrebuje svoj čas, zato ne gre obsojati nikogar. Tudi sama sem ga potrebovala.

Česa ljudem v današnji neoliberalistično-potrošniški družbi najbolj primanjkuje?

Ljudje nismo v stiku s seboj. Ne vemo, kaj je naše in kaj je od nekoga drugega. Polni smo misli in prepričanj, ki niso naša. Ljudje delajo nekaj, v čemer ne uživajo. Ker niso v stiku s seboj, sploh se ne poznajo. Tega je veliko veliko preveč. Tekmujemo. Si nagajamo. Vodi nas ego. Predstave o tem, kako bi nekaj moralo biti, zato smo nesrečni, zagrenjeni, tesnobni. Namesto, da bi dojeli, da smo vsi eno, da ni razlik, da nekdo, ki ima več moči in denarja ni vrednejši od nekoga, ki tega nima. Vsi gremo na koncu na isti kraj, in nihče ničesar ne bo odnesel s seboj. Edino, kar šteje, je, kaj si dal temu svetu in ljudem ter koliko si ljubil in bil ljubljen. Koliko si gledal v oči svoje bližnje, koliko časa ter pozornosti si jim namenil. To so stvari, ki štejejo. Vodijo nas strahovi in sram. Namesto, da bi se odločali za pogum in ljubezen. Minljivo je tako ali tako vse. Torej, kaj bo?

Kako pomembno je to, ne glede na naše strahove in vse, kar nas preganja, koliko imamo na bančnem računu, saj je od nečesa pač treba živeti?

Seveda je treba živeti in nikakor ne trdim, da ne rabimo denarja. Seveda ga potrebujemo, saj živimo v takšnem sistemu! Trdim pa, da v denarju ni sreče. Nikoli je ne bo. Pa saj to vsi vemo ... Je pa seveda hipna potešitev manjka v kratkotrajnem užitku zadovoljstva ob novem avtu, bazenu, hiši, psu, potovanju, o, to pa. Saj, izbiraš sam. Pa bodi hipni uživalec. Vendar te to pelje v tek, tekmovanje, napetost, tesnobo, zaskrbljenost. Hočeš še in še in še več ... Vsaj praviloma. Spet, niso vsi takšni, da ne bo pomote. Zrel in zavesten človek je zadovoljnejši. Človek, ki pozna svoja čustva, je v stiku z njimi. Ki ve, kdo je. Ki ga ni pretirano strah ali sram. Pa vendar vsi poznamo rek veliko lepše je jokati v mercedezu, kot pa prezebel pod mostom.

Damjana Bakarič

Damjana na enem svojih pogovornih srečanj v Knjižnici Šentvid v Ljubljani. (Foto: osebni arhiv)

Zaloga (tudi ponatisa) knjige Na tesnobi je praktično že pošla. V knjižnicah je čakalna vrsta za izposojo. Kaj to zate, razen ponosa in dobrega počutja, dejansko pomeni?

Prva misel je "uf, prav si imela". Koliko ljudi trpi. Neverjetno, zakaj si dovolimo toliko nepotrebnega trpljenja? In mi je žal. Ne počutim se dobro. Raje bi živela med ljudmi, ki so manj obremenjeni, zadovoljnejši, radostnejši. Po drugi strani pa upam, da jim bo bolje, če bodo prebrali knjigo. In ko mi pišejo, da jih je knjiga pomirila, dvignila, izboljšala dneve, mesece in življenje, si rečem: "okej, to je to". Veselim se z njimi! Ostalih občutkov v sebi še nisem zasledila.

Prva knjiga ti je poleg ostalega dala tudi dober zagon za naprej. Menda za pomlad 2018 pripravljaš že svojo drugo knjigo, tokrat na temo medosebnih odnosov. Nam lahko izdaš kaj več?

Napisala in oddala sem jo meseca avgusta. Urednica Urška Kaloper je bila navdušena. In spomladi naj bi izšla knjiga za vse bojevnike. Ne gre le za temo medosebnih odnosov. Gre za vse teme, s katerimi se ukvarja človek, ki želi naprej. Odnos do sebe, do drugih. O strahovih, o moči, o bojevništvu, o ljubezni. O ženski, o moškem. O našem odnosu. O naših razhodih. Bitkah. Skupnemu delu. O tem, da se potrebujemo. O maščevanju in egu, ki ubijata. In o nepotrebnem trpljenju, ki nas kuje.

Glede odnosov praviš, da so neprestano delo. Za sabo imaš veliko različnih izkušenj. Kaj je najbolj pomembno, bistvo, za zdrav odnos med dvema posameznikoma? Če seveda upoštevamo, da se nekatere zadeve da "popraviti", če sta seveda oba za to in pri tem aktivno sodelujeta ...

Da, oba morata biti enako zainteresirana in pripravljena na delo. Imeti morata skupne cilje in okvirje vrednot, enak vrednotni sistem. Biti morata svoja, imeti rada to, kar delata vsak zase, biti morata na približno enaki stopnji zavedanja in zrelosti. Nujno je, da sta odkrita, pristna. Do sebe najprej in do drugega. Da se znata pogovarjati brez maščevanja in ega. In morata se spolno privlačiti. Toliko na hitro. Stati morata eden ob drugemu in gledati v isto smer. Se podpirati, skrbeti za drugega. In super bi bilo, če bi se vsi malo več ukvarjali s tem, kaj bomo dali drugemu in malo manj s tem, kaj bomo dobili. Na koncu pa moramo seveda poskrbeti za ravnovesje. Ne moreš zahtevati nečesa, česar ne daš sam.

Ljubezen je daj-dam, a z nekaterimi ljudmi smo kompatibilni, z drugimi pa ne. Čustveno zrel človek to lahko prepozna, nekateri pa nikoli. Kako se izviti iz kroga vedno istih napak, ki jih v odnosih delamo (ponavljamo)?

Gradišnik lepo pove. Partnerji, uf, ta beseda mi ni všeč, dajva reči raje ljubimci, prav? Ljubimca morata biti eden drugemu ta oseba, ki je z drugim pripravljena preigrati primaren odnos in razrešiti tisto, kar je ostalo nerazrešeno. Kot otroke nas je praviloma določala bližina z materjo in očetom, tako nas sedaj določa bližina z drugimi. Smo odnosna bitja. In ko enkrat preigraš vse te manjke, pri čemer ti mora ljubimec stati ob strani, vendar brez potuhe, kot poudarja Gradišnik, je to po moje najbolj optimalna pot. In potem pride tisti pravi med. Ob vsakem malem uspehu, ki ga dasta skozi. Res ga ni lepšega v odnosu. To je racionalni del. Med dvema pa je potem še tisti neracionalni del, nad katerim nimamo nadzora. In ta, kot vidim, igra veliko večjo vlogo kot pa so pripravljeni priznati strokovnjaki za odnose.

Kaj meniš o iskanju duše dvojčice, verjameš v to, da se dva "prava" najdeta in preprosto vesta, da sta za skupaj, da bosta skupaj. A brez vložka tudi tu ne gre računati na izkupiček – ali pač?

Hm. Zdaj malo bolj sproščeno gledam na to. Zdi se, da je vsak pravi, s katerim se nekako zapletemo, saj se zagotovo nečesa naučimo. Res je, da včasih tako boli, da nas podre popolnoma in tega ne potrebuje nihče. Pa vendar je pomembno to, kako gledamo na stvari. Naslednjič te napake ne boš ponovil, naredil boš drugače. Seveda z enimi kliknemo bolje in hitreje, vendar je zadaj vedno nek ples iz otroštva. Ki čaka, da se ga ponovno zapleše. Sama sem za večino moških, s katerimi sem bila, vedela, da bom z njimi. Vendar kot pravim – seveda si želimo, da bi trajalo do konca, vendar bodimo veseli, če traja vsaj nekaj časa ... Zavedati se moramo, da gotovosti ni, da je vse minljivo. In ko se človek s tem pomiri, postane radostnejši. Manj obremenjen, zaskrbljen. In vse to potem steče laže in lepše. Vendar poudarjam, vsi smo pametni in racionalno znamo pojasniti skoraj vse. Ne znamo pa pojasniti tistega skrivnostnega plesa med dvema, ki je povsem zunaj nadzora "racia". Tisto nekaj, kar dela po svoje ...

Damjana Bakarič

(Foto: osebni arhiv)

Praviš, da se še vedno iščeš, a preprosto veš, ko gre za odnose. Človek mora biti to, kar je, ter se ne sme pretvarjati. Ali zagovarjaš tezo, da si za popolno iskrenost med seboj povemo prav vse? Je dobro izvedeti tudi tisto, česar "nočemo" slišati ali vedeti o nekom?

Po mojih izkušnjah sta rast in napredek v odnosu nemogoča, če ni popolne odkritosti. Tista mala laž, ki si jo zamolčal, bo tlela zadaj. Čutila jo bosta oba. In enkrat bo butnila ven, večja. Zamolčana in pokopana resnica bo vedno le rasla, je dejal Emile Zola. Če nečesa ne moreš povedati svojemu človeku, kako boš lahko kakovostno z njim? Kot pravim, zamolčana resnica se vedno nekje čuti.

Se pikolovstvo v odnosu obrestuje ali nas ponavadi pusti na cedilu?

Povsem odvisno, za kaj gre. Pikolovstvo zaradi strahu, manipulacije, maščevanja ali dokazovanja moči, pritrjevanja egu, prav gotovo ne. Natančnost glede stvari, ki so nama obema pomembne, to pa je nekaj povsem drugega. V bistvu gre za dve besedi, ki imata različen pomen glede na kontekst.

Za konec, ljudje pridejo do tebe, ti čestitajo za knjigo, da so se našli v njej, ko si opisala svoje izkušnje in rešitve iz težah, nekaj, česar sami nismo zmogli ubesediti, povedati, si priznati. To zagotovo boža tvoj ego. Kako mu uideš, da se ne prevzameš ob vseh pohvalah in odobravanju, ki so pospremile tvojo novo pot?

Glede tega ni bojazni, preprosto zato, ker nisem tak človek, da bi se sploh lahko glede česarkoli prevzela. Nasprotno. Imam pa kdaj težave s tem, da se še vedno ukvarjam z ljudmi, ki se ne zmorejo soočiti s svojimi težavami, ker je lažje za svoje neuspehe kriviti druge, ti vsaj ni treba delati. Ta knjiga je sprovocirala tudi takšne reakcije.

In kaj je prava sreča zate?

Da znam uživati v trenutku in da sem tukaj in zdaj. Da vidim, slišim, čutim. Da imam rada. Da sem sposobna dajati, ljubiti. Da mi bije srce. Da gledam v oči. Da jih vidim. Da slišim in poslušam besede drugih. Da sem zaljubljena v življenje na trenutke. Da znam v slabem videti dobro. Da ne obupam. Da imam hči. Da se pogovarjava. Da se imava dobro skupaj. Da jo vidim srečno. Da se smejeva in da sva čim večkrat radostni. Da se znam vsakokrat, ko padem, tudi pobrati. Postati še močnejša, dvigniti glavo in zakorakati odločneje. Da grem naprej. Da v najtežjih momentih ne vržem puške v koruzo. Da navdihujem. Da dodam vsaj malo k skupnemu dobremu za vse. Da uživam v tem, kar delam. Božansko je to. Da sem hvaležna.

Prenesi v

Glasuj

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo:
 

Komentarjev: 18
Bibosan 13.12.2017 17:47:13
In kaj ji je pravzaprav bilo?
proofreader 13.12.2017 22:39:29
Prevelik pritisk delodajalca.
Več komentarjev