'Kmalu ti bo bolje. Brez mene ...'

Slovenci imamo težave z izbiro primernih strategij, ko se je treba soočiti s težavami. V nekaterih delih države celo bolj kot v drugih. Žal smo kot eno od teh strategij izbrali tudi samomor. Ta pa za seboj pušča čustveno puščavo. Družine, ki se s tem dejanjem soočajo več generacij zapored, so vse prej kot redke.

Žalost

(Foto: Thinkstock)

Samomor zaznamuje. Svojce, prijatelje, okolico, družbo. O tem, kako se soočati s samomorilnimi misli bližnjih, kako se z njimi pogovarjati, kjer iskati pomoč in kako se soočiti s situacijo, ko na ta način pride do izgube življenja, smo se pogovarjali z namestnico vodje Slovenskega centra za raziskovanje samomora Vito Poštuvan.

Slovenija že leta zaseda neslavna visoka mesta na lestvici držav, kjer je veliko samomorov ...
Od 2000 do 2010 smo beležili pozitiven trend upadanja samomorov, ki pa se je leta 2010 ustavil. Kljub ustavljenemu trendu se število na srečo ni zelo povečalo. Kot smo na evropskem simpoziju ugotavljali s kolegi, sicer podobno dogajanje beležijo tudi v tujini, zato gre najbrž za posledice družbenega dogajanja, tudi recesije in splošne pesimistične naravnanosti v družbi.

Danes je svetovni dan preprečevanja samomora. Lani je v Sloveniji storilo samomor 448 oseb, od tega 361 moških in 87 žensk.

Pet let recesije se torej odraža tudi na duševnem zdravju Slovencev.
En del tega je, da količnik samomorilnosti ne pada več, čeprav smo nedvomno veliko boljši kot pred petnajstimi leti, ko je bilo 600-700 samomorov, danes jih je okoli 440. Drug indikator, na katerega opozarjajo drugi strokovnjaki pa je, da je več klicev službam za pomoč, več obiskov v ambulantah zaradi povečanja duševnih bolezni. Nekaj bi sicer k temu lahko prispevala tudi vse večja ozaveščenost, ki pomaga k temu, da ljudje pogosteje poiščejo pomoč.

Si Slovenci, ko gre za samomor še vedno zatiskamo oči, ali smo o njem pripravljeni več govoriti?
Mi bi si želeli, da bi se govorilo še več, a na pravi način. Še vedno pogosto slišimo pripombe, da recimo nekdo, ki je storil samomor, ni bil dovolj močan, da ni zdržal situacije. Se pravi, da so ta stališča še vedno pogosto pod vplivom nekih stereotipov, mitov, ki pa ne držijo. Pa ne gre le za stališča do samomora, ampak tudi za načine, kako ljudje rešujejo probleme, tudi ti so del nekega prepričanja v družbi, ki posledično vpliva na število samomorov. Če ste na primer rojeni bližje Italiji, ali morda celo Italijan, boste svoja čustva lažje izražali kot pa recimo nekdo, ki je doma bližje Madžarske. Slovenija je na križišču različnih kultur in to se pozna na količniku samomorov. Del, ki je bližje Madžarski, ima višji količnik, del, ki je bližje Italiji, ima nižjega. Sicer pa, ko javno govorimo o problemu samomorilnosti, je pomembno, da poudarjamo pozitivni vidik, tistega, ki pravi, da je samomor mogoče preprečiti.

ODLOČITEV ZA SAMOMOR "ZORI", DEJANJE JE MOGOČE PREPREČITI

Stereotipi pogosto nastajajo zaradi premajhnega poznavanja problema, dogajanja. Je mogoče povzeti, kaj se dogaja v glavi nekoga, ki se odloča za tako skrajni korak?
S tem se ukvarjajo številne raziskave, ki skušajo razložiti proces samomorilnega vedenja. Ugotavljajo, da običajno ne gre za impulzivno odločitev, ampak ta "zori" dlje časa. Da so vmes nihanja, ko je takšnih misli več, da so obdobja, ko je bolje, vedenja, ki jih je mogoče prepoznati in vedenja, ki jih je težje opaziti. Vsekakor alkohol ali droge povečajo verjetnost, da bo nekdo v težki situaciji naredil zadnji korak in skušal storiti samomor. Med sprožilci so lahko tudi prepir, lahko je občutek osamljenosti v tistem trenutku … Vsekakor pa gre za proces, ki se lahko na kateri koli točki prekine in razreši, če se temu posveti dovolj pozornosti.

Kateri pa so tisti znaki, ki kažejo na to, da oseba morda razmišlja o samomoru?
Gre za vedenja, razpoloženja, besede … Lahko nekdo verbalno pove "saj vam bo kmalu bolje", ali "ti bo bolje brez mene", lahko začne razdajat svoje stvari, imetje, urejati stvari, ki jih je običajno treba urediti ob smrti, nekateri se spremenijo tako, da se nehajo družiti z drugimi, stvari jih več ne veselijo … Znaki depresivnega razpoloženja so gotovo tisti, ki kažejo na neko veliko stisko. Potem so tudi spremembe pri osnovnih bioloških funkcijah – oseba več ali manj je, ima več ali manj želje po spolnosti …
Najbolj pomembno je, da svojci vprašajo, kaj se dogaja. To je najmočnejše orodje tudi pri terapevtskem delu, saj drugih indikatorjev pravzaprav ni. "Raziskave", ki se pojavljajo po spletu, ko naj bi s pomočjo krvne analize ugotovili nagnjenost osebe k samomorilnemu vedenju, niso znanstveno podprte. Najbolj učinkovito je torej, da vprašamo, a moramo znati vprašati, moramo si vzeti dovolj časa. Prav tako mora biti vprašanje izraz iskrene skrbi, ni prav reči "saj ne boš naredil kakšne takšne neumnosti kot je samomor, a ne", saj s tem pravzaprav ničesar ne vprašamo, ampak zatremo možnost pogovora. Ljudje velikokrat menijo, da bodo s takšnim vprašanjem povečali nevarnost, da bo oseba o samomoru začela razmišljati ali ga bo celo storila, kar pa ne drži. Prav tako se je pokazalo, da so ljudje veseli, da lahko spregovorijo o svojih stiskah, da lahko breme predajo oziroma delijo z drugimi.

PRVA POSTAJA ISKANJA POMOČI JE OSEBNI ZDRAVNIK

Omenili ste, česa ne reči, ko pristopimo k takšnemu pogovoru. Kako pa se ga lotiti, katere besede uporabiti?
Lahko vprašamo bolj ali manj direktno, ampak v vsakem primeru bo direktno vprašanje povedalo veliko več in bomo imeli več možnosti, da kaj naredimo. Lahko uporabimo besede "ali ti je tako hudo, da razmišljaš, da bi si kaj naredil?" ali pa še bolj naravnost - "ali razmišljaš o samomoru". Kot rečeno - nič od tega ne bo človeka napeljalo k večjemu razmišljanju o samomoru. Nekateri uporabijo tudi prispodobe v smislu "včasih je ljudem v takšnih situacijah tako hudo, je tudi tebi?". Pomembno je, da vprašanje ni presplošno, da pridemo do ključne informacije o tem, kako resno človek razmišlja o samomoru, ali že ima načrt, morda celo razmišlja, da bi si kaj storil v tem trenutku. Če je povratna informacija presplošna, bomo namreč težko pomagali. Drugi korak pa seveda je, da nam oseba dovoli, da skupaj najdemo pomoč.

Po takšnem priznanju najbrž stiska nastane tudi na drugi strani, pri tistem, ki se sooča s tem, da njemu bližnja oseba razmišlja o tem, da bi končala svoje življenje … Česa se naj oprimejo ti ljudje?
Pomembno je, da svojci ohranijo svoje duševno zdravje, da vzdržujejo svoje hobije, da kljub vsemu poskrbijo zase, saj ko pomagaš drugemu, se razdajaš, v to vlagaš svojo energijo. Pogosto ljudje ljudje teh pogovorov ne načnejo tudi zato, ker jih skrbi, da bodo imeli potem vso odgovornost na svojih ramenih, zato je nujno, da vedo, kje najti strokovno pomoč. Prvi je na tej poti osebni zdravnik, na voljo so tudi telefoni v stiski, naša spletna stran, psihiatrične ustanove, psihologi ... Virov pomoči je veliko.

Depresija

(Foto: dnevnik.hr)

Kot prvi naslov omenjate osebnega zdravnika. Vendar pa za naše zdravnike velja, da naj bi bili preobremenjeni. Koliko sploh imajo časa za prepoznavanje in obravnavo takšnih težav? So primerno usposobljeni in pripravljeni na soočenje s takšnimi težavami pacienta?
Zdravniki so dobro usposobljen, da prepoznajo samomorilno vedenje, še posebej pri moški populaciji, saj moški večkrat pridejo k zdravniku, ker so depresivni, a namesto, da bi dejali, da jih pesti žalost, razlagajo, da jih boli glava, želodec ... Intervencija osebnih zdravnikov na tej ravni je zato zelo učinkovita pri preprečevanju samomora. Je pa res, da so pri nas zdravniki pod velikim časovnim pritiskom, na pacienta imajo povprečno le okoli 7 minut časa, kar pa je premalo, da bi se lahko s tako težko problematiko poglobljeno soočali. Se pa uvajajo referenčne ambulante, kar pomeni, da del tega dela prevzemajo tudi medicinske sestre. Kljub temu ljudi pozivam, da se naj v takšnih situacijah obrnejo na osebnega zdravnika.

Da pa mu naj bodo morda že sami pripravljeni omeniti težave, povezane s psihičnim stanjem?
Natančno tako. Zdravniku naj ob drugih težavah razložijo še čustveno stanje. S tem imajo, kot razkrivajo raziskave, težave predvsem starejši, ki menijo, da zdravnika ne smejo obremenjevati s stvarmi, kot je njihovo počutje, duševno stanje … Mislijo, da so zdravniki tam, da pregledajo kri, pritisk, a osebni zdravnik je pristojen za celo paleto težav.

Ko pa do samomora vendarle pride ... Za tistega, ki ga je storil, je zgodba tukaj končana. Kaj pa je z njegovimi bližnjimi, ki se morajo s takšno smrtjo soočiti?
Za njih se zgodba tukaj začne. Mnogi povedo, da je samomor odigral ključno vlogo v njihovem življenju, da je zaznamoval njihovo razumevanje sveta, njihov življenjski slog …
Medtem ko eni takšno smrt "predelajo" kot običajno smrt, se številni s tem soočajo vse življenje. Ena od specifik žalovanja po samomoru je občutek krivde. Za ene veliko breme, spet drugi pravijo, da tega občutka nimajo, ker so temu svojcu veliko energije posvetili pred smrtjo, ker so vedeli, da ima veliko težav,morda so svoje življenje celo prilagajali njemu … Nekateri celo čutijo olajšanje, kot po smrti, ki je posledica dolgotrajne hude bolezni. Zelo pomembno je, da ti svojci ne ostanejo sami, kar pa je žal pogosto.
Dostikrat ravno po samomoru ne vemo, kaj naj rečemo tistemu, ki žaluje in se ljudje umaknejo. Že tako se pri smrti marsikdo umakne, pri samomoru pa je tega še več, in ljudje si to pogosto interpretirajo kot stigmatizacijo, kot to, da jih drugi izločijo, jih sporočajo, da z njimi nekaj ni v redu, da jih morda celo krivijo za smrt … Zato se veliko teh ljudi tudi boji izraziti svoja čustva pred drugimi, skušajo pred njimi igrati, da je vse v redu , kar pa ustvarja začaran krog – svojci ne kažejo čustev, okolica pa jih ne podpre v tem, da bi jih lahko izrazili. To je situacija, ki jo je na neki točki potrebno presekati, da bi ti ljudje lahko spet normalno zaživeli.

Kot pravite, se ljudje pogosto distancirajo, ker ne vedo, kaj reči. Kako pa se torej naj vedejo ob svojcih, ki žalujejo za osebo, ki je storila samomor?
Svojci bodo največkrat rekli, da naj ljudje do njih pristopijo kot prej, naj ne spreminjajo odnosa, naj sicer vprašajo, "kako si", naj pokažejo skrb, sočutje, a naj ne bodo drugačni, pokroviteljski, naj ne rečejo "vse je za nekaj dobro", ker takšne izjave razvrednotijo, kaj se je zgodilo. Nekdo, ki žaluje, si mora vzeti čas, da obžaluje, da izrazi čustva, zato je pomembno, da ima občutek, da ima podporo in ljudi, ki mu bodo stali ob strani.

SAMOMOR BLIŽNJEGA ZAZNAMUJE ZA VSE ŽIVLJENJE

Ste morda zaznali posebne procese žalovanja oziroma kako samomor v družini zaznamuje otroka?
To je specifično področje, pomembno je tudi v katerem starostnem obdobju se zgodi samomor. Velikokrat si otroci interpretirajo situacijo, kot da so oni krivi, saj da niso bili dovolj pridni, da so starša razočarali. Na ta način se lahko pri otroku ustvarja občutek manjvrednosti. Da bi to preprečili, je pomembno, da otrok dobro razume, kaj se dogaja, da se mu na primeren način to smrt obrazloži. V vseh starostnih obdobjih otroci še ne razumejo, kaj je samomor, pri sedemletnikih je takih okoli ena tretjina, po osmem letu pa že začnejo razumeti, da je to smrt, ki si jo je nekdo sam zadal in potem, ko otrok razume ta koncept, mu je lažje razložiti. Prav tako ni dobra ideja reči otroku, da je njegov starš zaspal, saj se lahko otrok potem boji zaspati, da se tudi on ne bo zbudil.

Je pa v tem procesu ključno, kaj se zgodi s preostalo družino. Če ostali družinski člani relativno dobro funkcionirajo, so otroku v oporo, mu omogočajo, da svoja čustva izrazi recimo preko risanja, športa, drugih kreativnih načinov, potem lahko otrok normalno predela situacijo in normalno funkcionira.

So lahko slabo predelana čustva ob samomoru družinskega člana povod za samomor otroka v kasnejšem življenjskem obdobju?
Ni redko, ko boste videli družine, v katerih so v več generacijah umrli zaradi samomora. Družinska obremenjenost je eden od dejavnikov tveganja. Ne gre samo za to, da je to storil starš, direkten sorodnik, ampak da je to v širši družini bolj sprejet način reševanja težav. Če je recimo dedek naredil samomor, se to na nek način opraviči, se razlaga, "to in to se mu je zgodilo", zato je to storil, in na nek način nam samomor postane bližje in ta bližina je dejavnik tveganja. Bolj kot za sam proces žalovanja, ki je tudi lahko dejavnik tveganja, gre torej tudi za druge procese delovanja družine.

Kdaj pa je smiselno z otrokom začeti govoriti o samomoru. Ne le, ko gre za družinsko obremenjenost, ampak na splošno?
Znani so primeri, ko se k samomoru, v zadnjem času predvsem zaradi vrstniškega nasilja v realnem svetu ali na spletu, zatekajo že otroci.
Preventivni programi obstajajo že v osnovni šoli, nekje od trinajstega leta starosti dalje so delavnice, ki so usmerjene v pozitivno duševno zdravje. Skušamo vzpodbujati zdrave vzorce vedenja, da se mladi učijo reševanja problemov na konstruktiven način, učimo jih, da je menjavanje slabe in dobre volje, če ta normalno prehaja, običajno dogajanje, če pa se negativna čustva, žalost, kopičijo dlje časa, pa to že lahko pomeni težavo. Že v osnovni šoli je torej mogoče delati učinkovite preventivne programe. Če je nekdo akutno samomorilno ogrožen pa seveda potrebuje takojšnjo zdravniško in psihološko pomoč.

OPREMITE OTROKA S POZITIVNIMI STRATEGIJAMI REŠEVANJA PROBLEMOV

Če je del problema slovenske samomorilnosti v pristopu Slovencev do reševanja problemov, se torej težava začne že v družini. Kako lahko družina otroka opremi s primernimi pristopi k reševanju težav?
Najpomembneje je, da ima otrok občutek varnosti, ko rešuje nek problem, da ima občutek, da bo, ne glede na to, kako bo reševal problem, s strani staršev še vedno sprejet. Ampak to ne pomeni permisivnosti. Otrok mora imeti dovolj meja, da ve, da nekaterih stvari ne sme narediti. Morajo pa biti nekatera področja, kjer lahko išče, kaj je tisto, kar je njemu blizu. Pomembno je, da se starši dobro razumejo, tudi če so ločeni, ne govorimo namreč o popolni družini. Bolj pomembna je dobra komunikacija med starši. Pri terapevtskem delu pa ugotavljam, da veliko mladostnikov prihaja po pomoč, ker imajo občutek, da niso dovolj dobri, da niso dovolj vredni. Ker jim pač, ko dobijo slabšo oceno, vsi dopovedujejo, da niso dovolj dobri, enako, če niso dovolj dobri pri športu, v glasbeni šoli … Dobro bi bilo razmisliti, ali je ta storilnostna naravnanost res tisto glavno, kar si želi predati svojemu otroku, saj je pomembnejši občutek lastne vrednosti. Hkrati pa morajo biti starši prijazni tudi do sebe, da lahko prijaznost delijo naprej.

Statistike zaznavajo več samomorilnosti med moškimi. Zakaj?
Približno štirje samomori moškega na en samomor ženske je to razmerje. Zanimivo pa je, da je pri poskusih to razmerje skoraj obrnjeno. Moški uporabljajo bolj smrtonosne metode, pri katerih je težje posredovati, čeprav je v Sloveniji na splošno pri vseh starostnih skupinah in obeh spolih obešanje najbolj pogosto. Moški imajo pogosto občutek, da je to res zadnji izhod, drugačna dinamika je pri ženskah, kjer je lahko samomorilni poskus tudi klic na pomoč, ki pa ga ne smemo narobe razumeti. Včasih kdo reče, saj če bo nekdo o samomoru govoril ali ga "zgolj" poskušal storiti, ga v resnici ne bo naredil. A to ne drži. Tak poskus pomeni res hudo stisko iz katere oseba ne vidi izhoda.

Ali drži, da bo nekdo, ki je poskusil storiti samomor, to ponavljal, dokler ne bo "uspešen", ali so samomorilne težnje"ozdravljive"?
Samomorilne težnje so vsekakor ozdravljive, lahko jih ima oseba enkrat v življenju in nikoli več in veliko ljudi je dejansko takih, ki včasih pomislijo na samomor, so imeli neko kritično situacijo, ki pa se je rešila in niso pomislili nikoli več. Tudi med tistimi, ki so poskusili, a so nato dobili dovolj dobro pomoč in okrevali, mnogi pravijo, da so veseli, da se je sreča obrnila v njihov prid, da so dobili novo priložnost in iz tega veliko naredijo. Seveda pa so tudi takšni, pri katerih ne gre. Kritičen je sicer čas po odpustu. Zdravniki morajo biti zelo previdni kdaj človeka odpustijo z zdravljenja.

TUDI UMOR-SAMOMOR JE MOGOČE PREPREČITI

V javnosti pa zadnja leta odmeva še en način samomora, in sicer umor - samomor.
Ko sem bila leta 2007 na raziskovalnem delu na Japonskem je bilo tam tega veliko in sem se temu čudila, žal se je zdaj ta "trend" prenesel tudi k nam. Je sicer res, da se o teh tudi več poroča kot o ostalih samomorih, zato je morda prisoten občutek, da je te primerov vse več, je pa res, da družinske stiske prinašajo neke nove vzorce in tako kot se družba spreminja, se spreminjajo tudi vzorci samomorilnega vedenja. Žal je a pojav težko raziskovati drugače kot s psihološko avtopsijo, saj ob takšnem dejanju izgubimo vse ključne ljudi.

Opozorilni znaki so najbrž podobni kot pred "običajnim" samomorom?
Da. So pa morda tu še bolj izpostavljeni družinski prepiri in zapiranje vase v smislu osamljenosti in načrtovanja. Tudi te dogodke se da preprečiti, a je treba biti dovolj pozoren na spremembe. Pa še nekaj. Kadar se v družbi začne o takšnih stvareh veliko govoriti, lahko pride do tega, da število takšnih samomorov naraste. Podobno, kot če se pogosteje poroča o eni metodi samomora, postane ta pogostejša. Ljudje na ta način dobijo kakšno "idejo", zato tudi obstajajo smernice za medijsko poročanje v teh primerih.

Prenesi v

Glasuj

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo:
 

Komentarjev: 236
 
Jožajoža 14.09.2014 21:28:44
država z vsakim, ki odleti v vice, prišpara, ali penzijo, ali socialno, ali nadomestilo za bresposelnost,ali štipendijo......
Več komentarjev