Smrt v porodnišnici: starša, ki se ne poslovita od otroka, težje prebolita otrokovo smrt

Rojstvo mrtvega otroka je strašljiva izkušnja, ki porodnico, njenega partnerja in njuno družino zaznamuje za vse življenje. A obstajajo načini, kako družini, ki ji je smrt vzela težko pričakovanega otroka, olajšati te trenutke in jim pomagati soočiti se s tragedijo. Preverili smo, kako je v slovenskih porodnišnicah poskrbljeno za psihološko podporo žalujočim staršem, za predloge, kaj bi bilo potrebno še storiti oziroma izboljšati, pa smo se obrnili na društvo Solzice, ki pomaga žalujočim staršem in njihovim družinam v težkem obdobju soočanja z izgubo otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu. So edino tovrstno društvo v Sloveniji, za seboj pa imajo že več kot desetletje trdnega in vztrajnega dela. Njihova predsednica in ustanoviteljica Petra Urek je zagotovo najprimernejša sogovornica, da nam pojasni, ali so porodnice in njihovi partnerji deležni ustrezne psihološke podpore, ko se morajo soočiti s smrtjo otroka.

Zadnje desetletje Slovenija zelo napredovala na področju podpore

Z društvom Solzice so navezali stike že v številnih slovenskih porodnišnicah, a ne še v vseh. Ko je Urekovi pred leti umrla hčerkica, je med žalovanjem spoznala vse pomanjkljivosti slovenskega zdravstvenega sistema. Preverila je, kako v primerih mrtvorojenih otrok in smrti otrok kmalu po porodu postopajo porodnišnice v tujini in spoznala, da bi bilo potrebno v Sloveniji še veliko spremeniti. Zakopala se je v delo, po desetih letih garanja pa je ponosna na svoje dosežke. "V zadnjih 10 letih je Slovenija zelo napredovala na področju podpore. Vse se je še intenzivneje začelo, ko smo žalujoče mame upale spregovoriti o smrti otroka v družbi in ko smo upale ustanoviti društvo, napisati knjigo Prazna zibka, strto srce in ustanavljati spominske parke oziroma pokopališča, seveda ob podpori občin," pripoveduje Urekova.  Pomagajo ozavestiti porodnišnice, kaj žalujoči starši potrebujejo, starše o tem, kakšne imajo pravice, svetujejo, kako lahko zdravstveno osebje pomaga pri soočanju z izgubo, zakaj so pomembni spomini na otroka. "Največji premik smo naredili ravno s tem, ko smo odpirali pokopališča in ko smo spodbujali zdravstveno osebje, da so starše spodbujali, da se od otrok poslovijo, naredijo spomine, fotografije, jih pokopljejo in si vzamejo čas za žalovanje. Upam si trditi, da so se v marsikateri porodnišnici zadeve na tem področju močno spremenile na bolje. To je pokazala tudi naša raziskava, ki smo jo izvedli najprej ob začetku delovanja društva, nato pa smo jo po šestih letih delovanja ponovili," pravi Urekova. V društvu imajo podporne skupine za žalujoče starše, nudijo individualne terapije in pomagajo pri ustvarjanju spominov v porodnišnicah, kadar starši zaprosijo za njihovo pomoč.

Starša imata pravico do slovesa in pokopa

Po mnenju Urekove je potrebno staršema v porodnišnici nuditi pomoč in nasvete glede pravice do slovesa in pokopa. Kasneje, ko šok mine, starši običajno potrebujejo pomoč v času žalovanja, saj se je potrebno soočiti z izgubo, jo sprejeti. Vse skupaj močno vpliva tudi na partnerski odnos. To je ključen trenutek, da starši dobijo pomoč, podporo, ki jo običajno najdejo v pogovorih in druženju s tistimi, ki so sami doživeli izgubo otroka, pravi Urekova. "Na terapijah se starši počutijo sprejeti, ker jih slišimo, predvsem pa vemo, o čem govorijo, ker smo sami šli skozi proces žalovanja ob smrti otroka. Najpomembnejše in največkrat je dovolj, da so slišani in da jih na poti malce usmerjamo, spodbujamo. Da dobijo občutke varnosti in da vedo, da niso sami s svojo bolečino in da vedo, da bodo tudi oni zmogli. Žalovanje je edina pot, ki jo moramo prehoditi, da lahko znova zaživimo."

Njihovi koordinatorji imajo veliko izkušenj s spremljanjem žalujočih. Poleg lastne izkušnje znanje črpajo iz izobraževanj in usposabljanj za delo z žalujočimi. Udeležujejo se supervizij, različnih izobraževanj - tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Hkrati pa sodelujejo s priznanim psihoterapevtom, kadar ugotovijo, da ne gre zgolj za žalovanje.

Izguba otroka ena izmed najtežjih življenjskih preizkušenj

V Sloveniji letno beležimo okoli 21.000 rojstev. Število mrtvorojenih otrok (to so vsi plodovi, ki so umrli po 22. tednu nosečnosti) je med 100 in 120 na leto, kar statistično gledano ni visoka številka, žal pa je vsaka smrt otroka odveč. Ginekologinja Eva Macun, predstojnica ginekološko-porodniške službe v Splošni bolnišnici Jesenice pravi, da se smrtim kljub napredku medicine ne bomo mogli izogniti. Prav zato so v njihovi bolnišnici že pred leti izobrazili osebje in se povezali z društvom Solzice. Posebej za te primere nimajo psihologa, čeprav bi si ga želeli, pojasnjuje Macunova, so pa zdravstveni delavci usposobljeni do te mere, da lahko zagotovijo porodnici, njenemu partnerju in družini vso potrebno podporo v času, ko so nastanjeni v bolnišnici. Prav tako porodnici dajo napotnico za psihologa ali psihiatra, ko zapušča bolnico, saj se zavedo, da po začetnem šoku težave pridejo za njimi. Kadar presodijo, da porodnica potrebuje takojšnjo pomoč psihologa, pa se obrnejo tudi na specialistko klinične psihologije Vislavo Globevnik Velikonja (s Kliničnega oddelka za perinatologijo ljubljanske porodnišnice), ki je strokovnjakinja na tem področju in že vrsto let gonilna sila za ureditev tega področja.

Po besedah Macunove je smrt otroka izredno težka in pretresljiva izkušnja, zato v njihovi porodnišnici naredijo vse, da porodnico ločijo od preostalih nosečnic in porodnic, ji zagotovijo posebno sobo, kjer se ji lahko pridruži tudi partner in ji je ves čas v oporo. Macunova opozarja, da je pomembno, da porodnica, ki ji je otrok umrl še pred porodom, rojeva ločeno od ostalih porodnic, da ne doživi še dodatnega stresa ob zvokih otroškega joka. V porodnišnici vedno vztrajajo, da ženska in njen partner mrtvega otroka vidita. Včasih se to ne zgodi prvi dan, saj je šok prevelik, bolečina prehuda. Zato jima to omogočijo tudi naslednje dni, dokler je otročiček še v porodnišnici. V porodnišnici spodbujajo, da se starša od otroka poslovita, ga pestujeta, si shranita kakšen koder las za spomin, naredita odtis nogice, fotografijo, prav tako je dobro, da se vsa družina poslovi od otročička. "Včasih si starši, ki niso videli svojega mrtvega otroka, predstavljajo, da je še živ, se nikakor ne sprijaznijo z njegovo smrtjo, kar otežuje proces žalovanja," pravi Macunova. Je pa ključno, da ima par ves čas ob sebi na voljo usposobljeno osebje, ki jima bo v teh težkih trenutkih v oporo, jima odgovarjalo na njuna vprašanja, posredovalo informacije glede pokopa otroka, še dodaja Macunova.

Z napredkom medicine manj zapletov in manj mrtvorojenih

Na vprašanje, zakaj kljub napredku medicine in številnim preiskavam, ki jih opravljajo med nosečnostjo, še vedno prihaja do izgube ploda oziroma otroka med nosečnostjo, pa naj bo to zaradi spontanega splava, nepričakovanega odmrtja, zelo prezgodnjega poroda ali težjih razvojnih nepravilnosti, Macunova odgovarja, da se žal temu ne bomo mogli izogniti. Večina otrok umre zaradi prirojenih anomalij, velikokrat pa zdravniki vzroka smrti niti ne odkrijejo.

Kromosomske nepravilnosti najpogostejši vzrok smrti

O tem, kako je poskrbljeno za porodnico, ki je izgubila otroka, v ljubljanski porodnišnici, je pojasnila predstojnica Kliničnega oddelka za perinatologijo doc. dr. Nataša Tul Mandić, dr. med.. Opozarja, da so vzroki za smrt otroka lahko pri mami, pri plodu ali pa so kombinirani. "Največkrat gre nekaj narobe v razvoju ploda, v več kot 50 odstotkih so to kromosomske nepravilnosti. Potem so tu še druge razvojne nepravilnosti, velikokrat je pa tudi neznan vzrok, ko ne vemo zakaj je prišlo do odmrtja ploda. Vzrok za mrtvorojenost so lahko tudi nekatere bolezni pri materi," pravi Tul Mandićeva, ki na vprašanje, koliko otrok umre med samim porodom odgovarja: "Smrt ploda med samim porodom je na srečo izjemno redek dogodek, ker so vsi porodi v bolnišnicah zelo nadzorovani. Seveda se lahko zgodi, a je to res redko."

Na vprašanje, kako v naši največji porodnišnici poskrbijo za porodnico, ki je izgubila otroka, Tul Mandićeva odgovarja: "Vsako žensko, ki ji med nosečnostjo plod odmre, je potrebno posebno obravnavati, ne glede na to, v kateri fazi nosečnosti se to zgodi." Posebna obravnava pa se ne začne šele s smrtjo otroka, pač pa že veliko prej. "Cel postopek se začne že v nosečnosti. In sicer takrat, ko ugotovimo, da je razvoj ploda nepravilen, ali ko vemo, da je porodnica bolna in jo obravnavamo, ker obstaja povečano tveganje, da plod odmre, ali če se to nenadoma zgodi, ko ženska, ki ne čuti več gibov otroka, pride v porodnišnico ali k osebnemu ginekologu. Takrat se začne obravnava ženske," pojasnjuje Tul Mandićeva in dodaja: "Na začetku obravnave najprej ugotavljamo, da je prišlo do smrti ploda, kako se je to zgodilo, kaj se je zgodilo že med nosečnostjo. Nato je potrebno takšno nosečnost tudi dokončati, paru pa je potrebno ves čas nuditi tudi podporo."

Zakaj mora porodnica mrtvega otroka roditi po naravni poti?

Ženska, ki ji je otrok umrl še v trebuhu, naj bi rodila po naravni poti. "Vedno je naš namen in želja, da se porod konča po naravni poti. Carski rez je izhod v sili. V primeru, da pričakujemo živega in zdravega otroka, potem se za carski rez odločimo v interesu otroka, če ugotovimo, da bi porod lahko slabo vplival na njegovo zdravje; za carski rez se lahko odločimo tudi v interesu matere. Kadar plod ni več živ, odpadejo indikacije, ki so v interesu zdravja otroka. Vedno je v interesu, da rodimo po naravni poti, saj imajo takšni porodi manj zapletov. Tudi carski rez je sicer zelo varna operacija, a ima naravni porod manj zapletov - tako med samim porodom kot v naslednjih nosečnostih," pravi Tul Mandićeva in dodaja, da je pri mrtvorojenih želja, da porodnica rodi po naravni poti predvsem zato, da maternica ostane v čim bolj nepoškodovana za naslednje nosečnosti.

Pogosto mora porodnica, ki nosi mrtvega otroka, nekaj dni počakati na začetek poroda, kar je ob misli, da nosi mrtvega otroka, zanjo psihično zelo naporno. "Ni vedno potrebno, da se stvari zgodijo na hitro. Sicer si ženska tisti hip to želi, a to ni vedno najboljše. Velikokrat ženska oziroma par rabi čas, da dojame, da čustveno sprejme, da telo to dojame, da se začnejo odvijati procesi. Zelo na hitro to dokončati ni nikoli dobro, zlasti ker zdravje ženske ob tem običajno ni ogroženo," še pojasnjuje.

Zadnja leta potrebe po psihološki podpori vse večje, psihologov pa premalo

V ljubljanski porodnišnici se pohvalijo, da imajo že več kot 25 let stalno zaposleno klinično psihologinjo. "Nosečnicam, ki se jim zgodi karkoli hudega v nosečnosti ali ob porodu, ponudimo psihološko obravnavo. Strokovno psihološko pomoč ponudimo zdravniki in babice, ki se prvi srečamo z nosečnicami, ki se jim zgodi težek zaplet v nosečnosti. Pogosto jih še pred porodom vključimo v psihološko obravnavo," pravi Tul Mandićeva in dodaja, da so zadnja leta potrebe po psihološki podpori vse večje, zato si želijo okrepiti ekipo psihologov. "Naše psihologinje so zelo obremenjene, saj nikoli ne zavrnemo nobene ženske ali para, ki rabi psihološko pomoč. Tudi čakalna doba na pogovor je zelo kratka. Da so potrebe vse večje, je kriv stil in tempo modernega življenja, pa tudi zavedanje, da nam strokovna pomoč olajša težave. Psihološka pomoč postaja vse manj tabu in bav bav. V porodnišnici in tudi na drugih oddelkih Ginekološke klinike potrebujemo več psihologov in se trudimo, da bi jih zaposlili. Izobražujemo tudi psihologe, ki odhajajo na druge oddelke in v druge bolnišnice, kjer jih je verjetno tudi premalo. Dejstvo je, da manjše porodnišnice žal večinoma še nimajo možnosti ponuditi 'hišnega' psihologa, imajo pa možnost napotitve k nam."

Psiholog opora staršem med žalovanje za otrokom

Več o tem, kako skrbijo za psihološko podporo staršem, ki izgubijo otroka, je pojasnila psihologinja v ljubljanski porodnišnici Lucija Pavše. Po njenih besedah je ključna naloga zdravstvenega osebja, ki se srečuje z žalujočimi starši, da staršem priznajo pravico do žalovanja, jim omogočijo slovo od otroka, jih seznanijo s procesom žalovanja, predvsem pa jih obravnavajo na sočuten in strokoven način. Kot pravi Pavšetova, staršem že pred ali po porodu mrtvorojenega otroka predstavijo možnosti slovesa od otroka. Otroka lahko starši pogledajo, pobožajo, ga vzamejo v naročje ter z njim preživijo kolikor časa želijo. Lahko ga fotografirajo, dobijo odtis roke ali noge, otrokovo zapestnico ali podatke o telesni teži in dolžini. Svojega otroka lahko poimenujejo ter ga pokopljejo, na voljo pa imajo skupinski raztros pepela v Parku zvončkov na ljubljanskih Žalah ali individualni pokop.

"Pogovor s psihologom je staršem na voljo že kmalu po sporočeni slabi novici o ugotovljeni nepravilnosti pri plodu ali njegovi smrti. Včasih starša potrebujeta psihološko svetovanje že pri odločanju glede prekinitve nosečnosti zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri plodu. Zelo pomembna je psihična priprava na sam poseg prekinitve nosečnosti ter kasneje splav oziroma porod. Ženski svetujemo, da se na svoj način poslovi od svojega otroka, saj bo iz psihosomatskega vidika porod potekal z manj zapleti. Par informiramo o možnosti sobivanja partnerja v porodnišnici ter o možnosti partnerjeve prisotnosti pri porodu. Ženske ali pare, ki pred splavom oziroma porodom psihološkega svetovanja niso potrebovali, obiščemo na oddelku z namenom nudenja osnovnih informacij o virih pomoči v procesu žalovanja, če bi jo v prihodnosti potrebovali. Velikokrat so pari v tem trenutku še v fazi šoka in se še brez težav pogovarjajo z nami. Seznaniti jih je potrebno s tem, da se bodo nekaj tednov po odpustu verjetno počutili veliko slabše kot sedaj. Marsikateri par, ki sprva odkloni tovrstno svetovanje, kasneje v procesu žalovanja sam poišče pomoč in se obrne na nas," pripoveduje Pavšetova.

Kaj storijo, če starša ne želita videti svojega otroka?

Na vprašanje, ali si starša mrtvorojenega otroka običajno želita videti, Pavšetova odgovarja, da si večina želi, sploh tisti, ki so jih na to možnost pripravili. "Večina žensk, ki šele v porodni sobi izve, da imajo možnost otroka videti, zaradi šoka sprva to odkloni, a si pozneje premisli. To ne predstavlja nobene težave, saj lahko staršem tudi dan po splavu oziroma porodu omogočimo dostojno slovo od svojega otroka. Težava se pojavi takrat, ko je plod oziroma otrok že odpeljan na nadaljnje preiskave in slovo ni več možno," pravi Pavšetova.

Po porodu in slovesu je potrebno pri plodu opraviti genetske in patomorfološke preiskave, nato sledi pokop. Kot pojasnjuje Tul Mandićeva, s preiskavami iščejo odgovor na vprašanje, kaj in zakaj se je zgodilo, kar je pomembna informacija, da lahko nosečnici svetujejo v naslednjih nosečnostih. Do dokončnega izvida lahko mine tudi do šest mesecev, če delajo kakšne posebne genetske preiskave, pa lahko traja tudi do enega leta. So pa v večini primerov preiskave zaključene v polovici leta.

Osebje, ki ne premore sočutja, lahko povzroči še globljo travmo

Starša, ki sta izgubila otroka, sta doživela travmo, ki jo bo kompetentno zdravstveno osebje znalo prepoznati. Zato je ključno, da v porodnišnicah delajo zdravniki, ki so usposobljeni tudi za takšne primere, predvsem pa osebe, ki so sočutne. Če se porodnici in njenem partnerju pravočasno nudi terapevtska pomoč, bosta lažje prestala proces žalovanja.

Še se dogaja, da v procesu žalovanja zaradi nerazumevanja okolice starši pogosto ostanejo sami, brez podpore in sočutja. Še pred leti je bila pogosta praksa v družbi, da se o tem ni smelo govoriti, mnogi pa so verjeli (in še verjamejo), da je najbolje, če prizadeta družina o tem ne govori in da se vsi obnašajo, kot da se ni nič zgodilo, kar je narobe in le še otežuje proces žalovanja. Mnogim staršem, ki žalujejo, pomaga, da o tem spregovorijo, da z drugimi starši delijo svojo žalostno izkušnjo. Žal pa se v družbi o tem premalo govori, kar kaže na precejšnjo stopnjo nerazumevanja.

Psihološko podporo žalujočim staršem v ljubljanski porodnišnici nudijo tudi kasneje po porodu v obliki individualnih psiholoških obravnav, partnerskih ali družinskih terapij, v porodnišnici pa organizirajo tudi podporno skupino za žalujoče starše, ki so izgubili otroka v nosečnosti, med ali kmalu po porodu. Kot pravi Pavšetova, se podporne skupine udeležujejo predvsem tisti starši, ki v svoji okolici nimajo ustrezne podpore v procesu žalovanja.

Zgodbe, ki opozarjajo, da še vedno ni za vse poskrbljeno

Še vedno se dogaja, da ponekod porodnice ne dobijo psihološke podpore, ki bi jo potrebovale. Ena od porodnic, ki je pred leti rodila mrtvo hčerko le nekaj dni pred predvidenim datumom poroda, je zapisala: "Ostala sem sama. V porodnišnici so mi dali le močna pomirjevala, da sem komaj sledila njihovim pojasnilom. Domov sem prišla brez otroka in brez odgovorov. Vsi so me spraševali o otroku, jaz pa sem razmišljala, kako naj pojasnim sinu, da sestrice ni."

Pisala nam je bralka, ki je leta 2013 rodila mrtvega otroka. Ko so na ultrazvoku ugotovili, da je otročiček umrl in ji to povedali, so jo pustili dobre pol ure na hodniku samo in povsem strto. Šele nato so jo odpeljali v porodno sobo, kjer je rodila mrtvega otroka.

Spet druga mamica, ki je prav tako rodila mrtvo hčerko, nas je opozorila, da se je po prihodu iz porodnišnice odpravila do svojega osebnega zdravnika, da bi jo usmeril do psihologa. A ji je dejal, da bo morala nanj počakati nekaj mesecev, ker so takšne čakalne dobe. Pomoč je potrebovala takoj, zato se je odločila in po pomoč odšla v zasebno psihološko ambulanto.

Mnoge porodnice, ki nujno potrebujejo psihološko pomoč, si zasebnika ne morejo privoščiti. V Ljubljani zato svetujejo: "Vsaka ženska oziroma par se lahko kadarkoli obrne na našo Psihološko ambulanto, ne glede na to, iz katerega konca Slovenije prihaja. Potrebuje napotnico od osebnega zdravnika ali ginekologa, čakalnih vrst nimamo," pravi psihologinja Pavšetova in dodaja, da poleg porodnice psihološko podporo potrebuje celotna družina.