Noč 14. avgusta. Starši niso vedeli, da se je njihov sin odločil predčasno vrniti s počitnic. Naslednje jutro jih je prebudil telefon, oglasila se je Maja, glas na drugi strani pa jo je obvestil, da je njen sin v bolnišnici: “Okrog 5. ure zjutraj je na cesti tik pred Zagrebom doživel prometno nesrečo. Poškodbe so tako hude, da se še vedno bori za življenje, zato pridite čim prej v bolnišnico.”
Čas in solze
Maks je bil zdrav fant, ki pa je zaradi nesreče padel v globoko komo. Njegovo življenje je iz minute v minuto viselo na nitki. "Nikoli nismo vedeli, kaj se bo zgodilo naslednji trenutek. 72 ur smo preživeli v negotovosti in v mučnem čakanju na zdravnikov nasvet.“ Vse analize so pokazale, da se Maks po vsej verjetnosti iz kome nikoli več ne bo prebudil. Tega sta se obupana starša dobro zavedala. Maja se spominja, da je takrat nekdo brezsrčno izusutil: “Kot rastlina je!” In Majo je zabolelo srce.
Našla je začasno rešitev in sinu poiskala drugo oskrbo. A zaman. Za osebje je bil mladenič v komi breme, zato bo morala zanj poskrbeti družina, so jima dali vedeti. Gre za bolnika, za katerega je težko skrbeti, so poudarjali vsi, Maja pa je bila neomajna: “Po tolikih mesecih pekla, brez znaka, ki bi nam vzbudil vsaj kanček upanja, sem se odločila, da moramo narediti korak naprej sami. Zbrali smo se vsi, moj mož, mlajša hčerka, sin in sporočila sem jim svojo odločitev: Maksa bomo pripeljali nazaj domov. Težko sem jih prepričala, a na koncu mi je uspelo.”
Zdravniki, prijatelji, sorodniki, vsi so Majo poskušali pregovoriti, da zamisel ni dobra. Govorili so ji, da je naravnost noro, da je njena odločitev dejanje iz obupa. A ljubeča mati se ni dala in se je borila naprej, vztrajno in z vso močjo. Prav njena vztrajnost je kot po čudežu vdihnila kanček življenja. Preberite si Maksovo življenjsko zgodbo, polno solz, obupa in sončnega žarka.
KOMENTARJI (6)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.