Alpsko smučanje - Kako (ne) postati formula ena

Paralelni slalom. Paralelni veleslalom. Superkombinacija. Mestna tekma. Ekipna tekma. Alpsko smučanje išče načine, da se ne bi zlasti na olimpijskih igrah naposlušalo očitkov, da so jo deskanje, skoki, biatlon, smučarski kros prehiteli. Da so bolj zanimivi, atraktivni, dinamični. In v živo bolje obiskani, ker so pač v koraku s časom. "V Južni Koreji je bilo deskanje daleč najbolj popularno. Ni prvič," izpostavlja Tone Vogrinec. Ampak saj alpsko smučanje vedno lahko ponudi svoj ključni adut v klasikah in tradicijah. Kitzbühel. Wengen. Schladming. "Že, ampak na kaj pomislite, ko slišite Kitzbühel? Na smuk. Na slalom že precej manj," pravi Alenka Dovžan. Ni edina nekdanja alpska smučarka, ki se ji s kavča zdi njen šport manj atraktiven. Zato si, kot vsi trije naši sogovorniki, želi sprememb.

Jure Košir: Kamere in radio povezavo

"Mogoče celo še preveč gledam," nam je med igrami dejal Jure Košir. Vstajal je za tekme v Pjongčangu, čeprav je imel zato na glavo obrnjene dneve. Pa je vredno, pravi, saj so olimpijske igre, na katerih je nastopil štirikrat, pač le enkrat na vsake štiri leta. "Vstanem tudi med finalom lige NBA in med Super Bowlom. Časovna razlika je za nas Evropejce v smučanju najbolj neugodna, če so igre v Aziji."

Bronasti slalomist iz Lilehammerja, tretji najboljši smučar v skupnem seštevku leta 1995, nikoli ni rangiral športov, zato tudi smučanja ne postavlja na nobeno mesto v slovenski hierarhiji športov. Smučanje po Koširjevem mnenju v Sloveniji dobi izrazitejšo pozornost takrat, ko so uspehi. Podobno kot drugi športi. Ga še vprašajo za avtogram, selfie? "Občasno, se pa lahko nemoteno sprehajam, haha. Zdaj sem v fazi, ko se ljudje sprašujejo, če sem jaz 'tisti'."

Kot smučarski navdušenec ne more reči, da sta slalom in veleslalom, ko gleda doma na kavču, razvlečena. "Rad pogledam, kako se kdo iz ozadja prebija naprej. Lahko pa bi veliko več naredili z bolj začinjenimi prenosi in bolje postavljenimi kamerami." Zmagovalec treh tekem v svetovnem pokalu vseeno priznava, da se tudi prenosi smučanja razvijajo, zlasti počasni posnetki prinašajo večjo draž. "Ni pa to dovolj. Uvedel bi kamere na čeladah, sploh v hitrih disciplinah. Če jih lahko imajo v motošportu, ne vem, zakaj tega ne dovolijo v smučanju. Gledalci bi dobili veliko dobrih posnetkov."

Košir razmišlja še dlje, znova bi uvedel nekoč že uvedeno, a hitro ukinjeno radijsko povezavo s trenerjem med samo vožnjo. Zveni blizu formuli ena, ki tako skuša približati svoj šport gledalcem. "Zanimivo bi bilo v hitrih disciplinah slišati, kaj bi tekmovalcem svetoval trener. V slalomu to ne bi imelo smisla, ker smučarski količki ves čas precej pokajo."

Sistem tekmovanja se bo v kratkem in na hitro težko spremenil. Zlasti ne Kitzbühel ali Wengen, Koširju se to ne bi zdelo niti smotrno. "Poskušajo s paralelnimi tekmami, ki so zanimive zato, ker je mamljiv faktor presenečenja, povrhu tekmovalci tekmujejo drug proti drugemu. Po drugi strani so pa te proge za zdaj zelo kratke in lahke. Pozdravljam, da je to v mestih, vendar to ni 'pravo' smučanje." Tople vode ne gre odkrivati, dodaja Košir, kar pa ne more biti razlog, da se ne bi tekmovalcev predstavljajo bolj dinamično. »Tukaj se vidi, da je smučanje malo okorelo. Biatlon se je izrazito prilagodil televiziji.«

Izpostavlja, da je oprema postala (pre)velik faktor, še posebej v hitrih disciplinah. Vendar ime serviserja, proizvajalec smuči, profil proge... Ne deluje pretirano zanimivo. Kdo potem zavira razvoj? "Smučarska karavana je, ko gre za tekmovalce in trenerje, zelo odprta za novitete in spremembe, medtem ko je FIS zelo... Rigidna organizacija. Tam so gospodje, ki so že krepko v letih in ne dopuščajo možnosti razvoja novim idejam. Prepričan sem, da bi se dalo narediti veliko."

Alenka Dovžan: V Mojstrani - brcajo

Če vprašate Alenko Dovžan, prav tako bronasto v Lillehammerju, ki je nastopila na treh olimpijskih igrah, v svetovnem pokalu pa zmagala v superveleslalomu leta 1994, je treba slišati tudi drugo plat (bronaste) medalje. Da je smučanje trd, krut šport, pravi svoji hčeri. Sinu poudarja, da enako velja za nogomet. Dovžanova še vedno spremlja smučanje, ne pa več toliko, še manj, da bi ponoči redno vstajala med olimpijskimi igrami. »Rezultate spremljam površno, ne morem reči, da bi me smučarija prikovala na zaslon... Smučanje je, če vprašate mene, postalo manj zanimivo.«

Zanjo se čar smučanja bolj kot v televizijskem smislu izgublja že v osnovni miselnosti. "Pričakovano je, da se zdaj vrti več denarja, vendar hkrati potem vidimo, da zmagujejo tekmovalci z individualnimi, svojimi ekipami, čeprav tekmujejo še vedno primarno za državo. So pa tisti z boljšimi pogoji razred zase."Pa najsi gre za Avstrijce ali Tino Maze in Ilko Štuhec. Skoraj ni več pomembno, od kod si, če le imaš najboljše pogoje in opremo. "Vidim, da se FIS resnično trudi s paralelnimi tekmami, ampak to je, ugibam, za tekmovalce precej nezanimivo, ker je tudi manj zahtevno."

Alpsko smučanje se po njenem mnenju ni znalo odzvati na konkurenco, ki sta jo najprej prinesla deskanje in biatlon, nato pa še smučanje prostega sloga. "Seveda bi!" nam je odgovorila na vprašanje, če bi kot tekmovalka uporabljala družabna omrežja. Za globalno popularizacijo potrebuje po njenem mnenju alpsko smučanje več tekmovalcev tipa Bode Miller in Lindsey Vonn, čeprav poudarja, da je slednja postala globalno znana šele, ko je bila partnerica Tigerja Woodsa.

Smučanje v Sloveniji za (še) večjo popularnost v prihodnosti nujno potrebuje dobre rezultate, do teh pa se danes pride drugače kot v času vražjih Slovenk. "Nas je bilo štiri, pet punc, ki smo bile talentirane in imele potencial, ni pa bila nobena usmerjena v invidualni rezultat. Takrat je bil večji uspeh, če so bile štiri med deset, kot pa ena med deset in potem dolgo nič. Je pa res, da z individualno obravnavo prideš do boljših rezultatov."

Boji se, da bo tekmovalno smučanje pri nas nazadovalo, ker je dvomilijonski trg komercialno manj zanimiv in slovenski smučarji že zdaj zaostajajo v opremi. "V devetdesetih smo imeli po osamosvojitvi prednost, ker smo bili nov, četudi majhen trg. Ponujali so nam vozila, opremo, podporo. Danes pa je trg nasičen, naši smučajo na proizvajalcih, ki jih drugi nočejo, ker je ta material nekonkurenčen. Boli me, ko vidim, kako nekdo ne more, ne ker ne bi znal ali zmogel, ampak ker nima dovolj dobre opreme. Potem pa berem te komentarje... In me zaboli. Treniraš dan in noč, kri ščiješ, potem pa vidiš, kako se Hirscher pelje s helipktoperjem na trening in je ob enih doma, ti pa se šele voziš na trening."

Čeprav je Ilka Štuhec dokazala, da se po Tini Maze ni zgodil rezultatski pogrom - enako nakazujejo Meta Hrovat, Ana Bucik, Boštjan Kline in Žan Kranjec -, daje Dovžanova kot primer Finsko, kjer je smučarska zveza propadla. Po drugi strani je pritisk rezultata prisoten mnogo prezgodaj, kot mama dveh osnovošolskih otrok vidi, kakšen vpliv imajo mediji. V šoli njenega sina v Mojstrani, alpski vasici, vseh sedem fantov igra - nogomet. "Že tu lahko vidite, kje je smučarija pri nas. Ni vse nujno povezano z denarjem, čeprav vidim, ko peljem hčerko na smučanje, da starši kupujejo otrokom resnično drago opremo, cene vstopnic so pa tako ali tako noro previsoke."

Skrbi jo, ker to področje ni urejeno ne v smučanju ne v nogometu in so starši po njenem izgubili kompas. Izpostavlja kričanje staršev na nogometnih turnirjih, pa otroke, ki jih premlade vozijo na ledenike, plačujejo fizioterapevte pri enajstih, na turnirjih osemletnikov že izbirajo najboljšega nogometaša. "Potem sem šla pa v Skandinavijo in videla, da se tam otroci še vedno igrajo. Ne rečejo, da trenirajo, temveč da igrajo. Svojim otrokom pravim, da je super, ker se ukvarjata s športom, naj uživata, a naj se zavedata, da bosta 'kri scala', če bosta mislila resno. Nočem biti pesimistka, ampak vsi vidijo Kopitarje, Mazejeve, Dragiće in Dončiće... Kje pa so vsi tisti, ki niso končali šol ali ki so se poškodovali?"

Tone Vogrinec: Tekma v dveh urah

Če kdo, potem Tone Vogrinec priznava, da ima smučanje težave s popularnostjo v novem tisočletju. Še je v izvršnem odboru mednarodne smučarske zveze FIS, v Grčiji se bo letos poslovil po petindvajsetih letih. Predlani je v Cancunu še pripravil predloge na petih straneh. "Sem eden tistih, ki je zadnjih dvajset let rogovilil in svaril, kaj se bo zgodilo. In zdaj smo tukaj. Verjamem, da bodo nekatere predloge in spremembe slej ko prej sprejeli. Žalostno pa je, da o vsem odločajo tri države: Avstrija, Švica in Nemčija. Ki pa zadovoljno pravijo, da je vse okej."

Če bi smučanje rado doseglo večjo gledanost in popularnost, bo moralo gledati izven teh treh trgov. Zelo izven, poudarja Vogrinec. "Alpsko smučanje je eden redkih športov, ki se trenira devet mesecev, tekmuje pa samo tri. Bolje bi bilo obratno. Ampak zato bo moral svetovni pokal imeti tekme tudi v Južni Ameriki ter v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Saj se že zdaj pripravljajo tam, ko je tukaj poletje. Če bi imeli tam tekme, bi bili stroški lažje pokriti."

Vogrinec si želi predvsem sprememb pri sami izvedbi tekme. "Iz osebne izkušnje vam povem, da po številki 25 ne gledam več prenosa tehničnih disciplin. Kar je narobe, ampak tako je. Sploh pa zaradi natrpanega zimskega urnika televizije ne prenašajo tekmovalcev po številki trideset. Ki imajo tako ali tako malo možnosti, da se prebijejo naprej. Vem, vsi so se morali, vendar letos sem bil znova v Schladmingu, nočna tekma, 50 tisoč ljudi. Po številki 20 se je v prvem tekmu v ciljni areni vse izpraznilo! V VIP prostoru in na tribunah smo ostali mogoče trije, počakali smo še na našega Štefana Hadalina. Če bi bil na vrsti prej, bi tudi sam odšel. Moj predlog je bil, da se v slalomu izpelje prvi tek, takoj zatem sledi drugi, brez ogleda proge."

Prav ogled proge je očitno tisti, ki ga tekmovalci nočejo dati. Vogrinec tega ne razume, saj si na treningu, kot izpostavlja, nihče ne ogleduje prog. Morda si jih ne, ker se pač na treningu po enako zakoličeni progi večkrat peljejo? "Ne gre zato. Poglejte mestne tekme, kjer si prog ne ogledujejo tako podrobno. Ampak te tekme nimajo perspektive, živ dolgčas. Alta Badia je letos imela sicer zanimivo paralelno tekmo, vendar je bila proga prelahka."

Vogrinec ima pomisleke glede superveleslaloma, ker je preveč podoben smuku, tekme bi omejil na 45 tekmovalcev ter šest na državo, veleslalom in slalom pa izpeljal v dveh urah. Pogoja sta, med drugimi, ravno odprava ogleda proge in krajši premor med tekoma. "Tako kot imajo to smučarski skoki. Če ljudem ponudiš dogajanje in dinamiko, bodo polna tudi prizorišča. Biatlon je spremenil ogromno pravil, da se je približal gledalcem in zdaj cela Nemčija gleda ta šport, ljudje se vozijo na tekme kot navijači v nogometu! Tudi v smučarskem teku so se prilagodili, več skupinskih štartov je in štafet. Alpsko smučanje pa se ne zaveda, da ljudje ne bodo več stali štiri ure na hladnem, da bodo videli, kako se dvakrat po progi peljeta Hirscher in Kristoffersen."