Damir Grgić: Definitivno smo pozitivno nori!

Se strinjate s tezo, da če ne bi bilo ŽKK Cinkarne Celje (prej Athleta), da bi težko govorili o tako uspešni slovenski ženski košarkarski reprezentanci, kot jo gledamo danes?
Definitivno ne moremo bežati od tega, da je Celje prestolnica ženske košarke. Brez Celja se ta zgodba ne bi peljala. Nenazadnje so skoraj vse slovenske reprezentantke šle skozi celjski klub, skozi naš trenažni proces, se zlile z našo filozofijo. Imamo vizijo, gledamo pet let naprej, razmišljamo iz leta v leto in dajemo individualnemu napredku prednost pred rezultatom. Pri nas imajo mlade igralke priložnost, kakovost potrjujejo v regionalni ligi WABA. Dekleta nato odhajajo v tujino in s tem slovenska ženska košarka izdatno napreduje. Smo zelo samozavestni in vemo, da nekaj veljamo.

Je potrebno biti pozitivno nor, da si upaš delati, kaj takšnega?
Smo! Definitivno smo nori in sami od sebe pričakujemo, da smo nori, a pozitivno. Hkrati pa smo neverjetno disciplinirani in skromni. Ko se spuščamo v projekte smo nori in verjamemo v to, kar delamo.

Ko vas človek opazuje se zdi, kot da posnemate šolo Zmaga Sagadina? Lahko bi rekli, da spite v dvorani, živite za projekt ženske košarke, se odrekate na vseh ravneh, da bi uspeh prišel.
Dejstvo je, da smo 24 ur na dan z glavo pri košarki, da živimo za to. Po vseh teh letih se to vidi. V rezultatskem smislu bi dejal, da je to samo začetek vsega tega. Šele sedaj prihajajo na površje vsi rezultati, medalja v mlajši kategoriji, uvrstitev na člansko evropsko prvenstvo. Mislim, da najlepši trenutki šele prihajajo.

Vseskozi govorimo o pomembnosti kluba za izbrano vrsto oziroma za kar vse reprezentance. Kateri trenutek v reprezentanci pa je tisti, ki ga boste pomnili še dolgo?
Veliko jih je, a izpostavil bi medaljo z mlado reprezentanco (U20). To je nenazadnje bila prva medalja za slovensko žensko košarko. S tem smo naredili zadnji korak, da smo dokazali, da imam ženska košarka mesto v Sloveniji. Vsekakor pa ne gre spregledati kar nekaj osvojenih medalj v B-diviziji in uvrstitve na evropsko prvenstvo članske izbrane vrste. Prva zmaga na evropskem prvenstvu, vse mlajše kategorije in generacije, ki so delale zato, da ima danes slovenska ženska košarka veljavo v Evropi.

Bili so tudi težki trenutki. Bi lahko rekli, da je bilo najtežje, ko Marica Gajić ni oblekla slovenskega dresa, čeprav je bilo vse narejeno, da bi se lahko to zgodilo?
Bilo je kar nekaj težkih trenutkov. Tako v Celju, kjer sem trener, kjer sem kar nekaj energije izgubil s prepričevanjem, da se da poseči po vrhunskih rezultatih na reprezentančni ravni. Eden izmed teh trenutkov je zagotovo Marica Gajić! Vsi, ki spremljajo žensko košarko, vedo, kakšen talent je. Ona ima slovensko državljanstvo, a ne igra za Slovenijo. To nam bo verjetno za vedno žal, ampak poizkušamo, da se ne bi ozirali nazaj, ampak gledamo pozitivno naprej.

Omenili ste, da gledate v prihodnost, včasih tudi pet let naprej. Koliko pa je še "materiala" za svetlo prihodnost slovenske ženske košarke?
Prihaja zares izjemna generacija košarkaric letnika 2003. Ne glede na to, da je baza igralk manjša, kot pri naših tekmicah, je potencial velik. Je pa dejstvo, da ta dekleta morajo skozi določen proces, morajo garati, potrebujejo pozitivne in negativne izkušnje, da bi lahko postale nosilke v reprezentanci. Menim, da lahko gre zgodba slovenske ženske košarke samo še navzgor.