VIDEO: Uefa objavila ganljivo zgodbo Ljubomirja Moravca: 'Preživel sem in to je privilegij'

"Ljubezen do nogometa je pomagala mlademu Srbu Ljubomirju Moravcu, da si je opomogel po tem, ko je izgubil levo roko v prometni nesreči – ta je končala obetavno vratarsko kariero –, zdaj pa je našel novo pot naprej v nogometu kot sodnik," so pripoved začeli pri Evropski nogometni zvezi (Uefa), ki so se z Ljubomirjem Moravcem v vlogi sodnika udeležili tudi tekme v mariborski dvorani Lukna.

Streljaj od Lukne, na stadionu Ljudski vrt, je Moravac vse do tragične prometne nesreče igral za B-ekipo Maribora. Tik pred kvalifikacijsko tekmo z Gabalo avgusta 2016 je Slovenijo pretresla novica o nesreči, ki je vijoličnim za vedno vzela dva nogometaša. Moravac je preživel, a so mu morali amputirati roko, vseeno pa je ljubezen do nogometa ostala še kako živa.

Bil je samo še en običajen dan
"Nogomet je bil v mojem življenju vedno prisoten," je za Uefo povedal 21-letni Moravac, ki je pod Kalvarijo prišel iz Niša, kjer se je z nogometom spoznal že pri petih letih starosti. Nogomet igra tudi njegov brat Ranko Moravac, ki še vedno igra za slovenskega prvaka.

"Ko sem končal srednjo šolo, sem se odločil, da se bom osredotočil le na nogomet. Ves moj čas sem posvetil nogometu, da bi poskušal z njim tudi preživeti. To je bila moja največja želja," priznava Ljubomir Moravac, ki se usodnega 2. avgusta spominja takole: "Zbudil sem se, pripravljen za trening, zajtrkoval sem. Šel sem na trening, vsi smo se smejali v slačilnici, vse je bilo pozitivno in povsem običajno. Samo še en običajen dan ..."  

Nogomet mi je dal specifično miselnost
Kmalu po tem, ko so končali trening, so se mariborski nogometaši Zoran Baljak, Damjan Marjanović, Žiga Lipušček in Moravac podali domov. Baljak in Marjanović tja nikoli nista prišla, medtem ko jo je Lipušček, zdaj član Gorice, čudežno odnesel zgolj z lažjimi poškodbami. Moravac je poletel iz vozila in nezavestnega so ga prepeljali v bolnišnico, kjer so se zdravniki odločili za amputacijo leve roke. 

"Moral sem se privaditi na to novo življenje. Ni tako težko, kot si mislijo nekateri ljudje. Preprosto moraš biti dovolj močen. Mislil sem si, da imam pred seboj še veliko mojega življenja, možnost imam, da nekaj naredim iz mojega življenja," pravi Moravac, ki je tolažbo našel ravno v nogometu:

"Nogomet mi je dal specifično miselnost. Bil sem športnik, ki se je vedno želel dokazati. Klub je kot moja druga družina. Vedno so mi stali ob strani, poskušali so poiskati način, da bi mi pomagali. Tudi vsi moji prijatelji so mi stali ob strani, to pa je bilo neprecenljivo. Če živiš za nogomet, ti bo nogomet nato pomagal v katerem koli trenutku." 

Preživel sem in to je privilegij
Kljub začetni skepsi je našel novo mesto v igri z žogo, ki jo ima tako rad. Zaenkrat sodi mladim nogometašem, a želi si še več. Dejstvo, da je preživel tragedijo, ga žene naprej.

"Po poškodbi se nisem videl, da bi lahko nadaljeval v nogometu," je še pristavil Moravac. "Mislil sem si, da je to konec moje nogometne kariere. A nato sem našel način, da sem se vrnil. To je zame novo obdobje. Nisem več igralec, zdaj sem sodnik, želim pa še naprej po tej poti. Želim si izkusiti še več reči in v življenju doseči čim več. Mislim, da sem sposoben in da mi lahko uspe. Preživel sem, to pa je privilegij, ki te žene k temu, da razmišljaš pozitivno. Verjamem, da je lahko kdor koli del nogometa. Ni pomembno, kdo si. Izgubil sem roko in še vedno sem del nogometa. Res menim, da je nogomet odprt za vse."