Pušnik osvaja Dalmatince: 'Ciboni sem nasul 20 košev, s 110 km/h sem priletel v drevo in komajda preživel ...'

Po nizu sestankov s sodelavci in potencialnimi člani strokovnega štaba si je Marijan Pušnik že našel stanovanje in se vrnil v domači Dravograd. Koroški strateg je po zelo uspešnem vodenju in kontroverznem slovesu od ljubljanske Olimpije, pri kateri je postavil temelje za letošnji naskok na državni naslov, našel novo službo, svojo najodmevnejšo v trenerski karieri. Postal je novi trener splitskega Hajduka, ki je v ranjki Jugoslaviji sestavljal veliko četverico najmočnejših klubov nekdanje skupne države. Po Matjažu Keku, ki si je pri Rijeki v letih ob Kvarnerju zgradil izjemen renome, se je slovenskemu strategu odločil zaupati tudi največji rival Rečanov. Pušnika čaka težka naloga z moštvom, ki je v pretekli sezoni močno zaostalo za obema najboljšima, zagrebškim Dinamom in Kekovo Rijeko, poleg tega pa si Dalmatinci močno želijo vsaj približati državnemu naslovu, ki ga pod Marjanom ni bilo od leta 2005. Zdaj ga bodo naskakovali s slovenskim Marijanom, ki je na uvodni novinarski konferenci postavil realne cilje, boj za pokal in uvrstitev v evropska tekmovanja, odmevno pa je opozoril tudi lastnika Ivana Kosa, da naj mu v slogu Ranka Stojića in Milana Mandarića pri Olimpiji nikar ne skače v slačilnico.

"V ponedeljek bom spet v Splitu, moram se pripraviti na selitev in poljubiti svoji dve princeski, hči Nežo in soprogo Darjo. Vse sta mi," je pred slovesom lokalnim medijem še povedal Pušnik, ki se je nasmejal ob zgodbah, da se je poleg prakticiranja številnih športov preizkusil tudi na filmskem platnu. "Zjutraj me je klicala hči, ki je to prebrala, skupaj sva se nasmejala. Nikoli nisem bil igralec, razen v primeru, da nekdo to, kar počnem zdaj, dojema kot igro. A če ima kdo dobro vlogo, zakaj pa ne, ni problema, vsaka nova izkušnja je dobrodošla," je nadaljeval 55-letni Dravograjčan, ki se je pohvalil tudi s košarkarskimi podvigi: "Vse, kar sem v življenju počel, me je oplemenitilo, vsaka izkušnja je neprecenljiva, res pa je, da sem bil le košarkar in nogometaš in da sem delal kot košarkarski in nogometni trener. Sploh nisem bil slab košarkar, čeprav imam le 178 centimetrov. Spomnim se, da sem velikokrat igral proti Ciboni, ki se je v Mežici velikokrat pripravljala na začetku 80. let prejšnjega stoletja. Oni so bili takrat pojem, toda enkrat sem Ćiru Perinčiću in Acu Petroviću nasul 20 košev. Začeli so sproščeno, malce so nas podcenjevali in morali dobro gristi, da so nas premagali. Tudi Hajduk je redno prihajal na poletne priprave v Slovenijo, vodil sem Maribor in Celje na tekmah z njimi, posebno pa se spominjam zmage s 3:0 s Celjem leta 2002, ko je bil izključen (Darijo) Srna."

Še ena izkušnja je Pušnika zelo zaznamovala - prometna nesreča, ki bi ga kmalu stala življenja. Na to ga še vedno spominjajo kovinske ploščice v telesu. "Bil sem igralec in trener v Avstriji, zaspal sem za volanom na poti na trening, s 110 km/h sem se zaletel v drevo in komajda preživel," je pripovedoval Pušnik, ki je bil tri dni tudi v komi. "Hvala Bogu, preživel sem le zaradi tega, ker sem bil športnik in v dobri kondiciji. Tisti dan je moj novi rojstni dan, a ga ne slavim, ker slavim le lepe in pozitivne reči. Rad sem pozitiven, nasmejan, držim se tistega izreka, da je bolje, da ne rečeš ničesar, razen, če nimaš za povedati nič dobrega in pozitivnega."

Po triletni epizodi pri velenjskem Rudarju se je Pušnik podal v neznano in v Iranu vodil Damash Gilan (2010-11), kasneje pa odšel na japonsko h klubu Asvipa Fukuoka (2013-14). Japonska ga je prevzela in svoje izkušnje je s pomočjo pregovorov prenesel tudi na papir, ko je izdal knjigo Z japonskimi pregovori do motivacije, ki je prevedena tudi v angleški jezik. "Vedno pravim, da sta mi življenje in delo na Japonskem in v Iranu dve fakulteti s področja psihologije in filozofije. To sta dve povsem različni kulturi od naše, zelo sem hvaležen, ker sem dobil priložnost za delo tam. Tisti, ki so bili tam in tam delali, vedo, kaj želim povedati," je dodal Pušnik. "Med bivanjem na Japonskem sem zbiral pregovore, ko pa sem se vrnil, sem bil šest mesecev brez službe, zato sem se odločil napisati knjigo. Bolje, da pišem knjigo, kot da izgubljam čas po barih."