ČASOVNICA: Premikanje meja mogočega: bomo vendarle dočakali maraton pod dvema urama?

Svet športa bo ta konec tedna bogatejši za nov rekord ali novo spoznanje. Med 6. in 8. majem bo namreč ekipa treh tekačev poskušala preseči rekordno mejo in maraton preteči v manj kot dveh urah. Trenutni rekord na 42 kilometrov je 2 uri 2 minuti in 57 sekund, kar je čas, v katerem je maraton v Berlinu leta 2014 pretekel kenijski tekač Dennis Kimetto.

Razprave, ali je mejo dveh ur sploh možno preseči, potekajo že dlje časa, enako glasni pa so tako tisti, ki so prepričani, da je to možno, kot tudi tisti, ki pravijo, da je to nemogoče.

Projekt Breaking2 je plod večletnega sodelovanja različnih strokovnjakov, vse skupaj pa poteka pod okriljem Nike. Njihova raziskovalna skupina z imenom Sub2 je namreč prepričana, da je možno preseči mejo dveh ur. Še več. Prepričani so, da jim bo to že ta konec tedna tudi uspelo, za podvig pa so pripravili najbolj optimalne pogoje.

Nike je poskrbel za posebno tekaško obutev, ki lahko po mnenju oblikovalcev in snovalcev pripomore k prihranku okoli 4 odstotkov energije, ki jo tekač porabi ob določeni hitrosti teka. Prav tako so izdelali posebna oprijeta in oblikovana oblačila, ki bodo zmanjšala upor.

Trije izredni tekači pred neverjetno nalogo

A dejstvo je, da je pred tremi izkušenimi tekači – 32-letnim olimpijskim prvakom Eluidom Kipchogejem iz Kenije, 26-letnim dvakratnim zmagovalcem maratona v Bostonu Lelisom Desiso iz Etiopije ter 34-letnim svetovnim rekorderjem na 21 kilometrov Zersenayjem Tadesejem iz Eritreje – zahtevna naloga. Če želijo teči pod dvema urama, morajo vsako pretečeno miljo (1,61 km) tempo izboljšati za sedem sekund, kar pomeni, da mora biti tempo nekaj pod štiri minute in 35 sekund na miljo. Kar pa je neverjetno ambiciozno, če ne celo predrzno.

Za izboljšanje svetovnega rekorda za tri minute smo potrebovali skoraj dve desetletji, zdaj pa si skupina znanstvenikov in tekačev prizadeva to storiti praktično čez noč. Je pa seveda res, da je meja dveh ur že dolgo časa obsesija in velika želja številnih tekačev, ki si zaman prizadevajo postaviti nov mejnih v teku. Vprašanje pa je, ali nam človeško telo to sploh omogoča?

Bo dirkališče v Monzi kraj srečnega imena?

Poleg opreme, so snovalci prijekta premišljeno izbrali tudi prizorišče. Tako bodo tekači poskušali spreminjati meje nemogočega na dirkališču formule 1 v Monzi, kjer je proga ravna in zato idealna, ustrezna pa je tudi tekaška podlaga, hkrati pa predvidevajo, da bodo sredi pomladi v Monzi razmere več kot idealne za tek. Podvig bo močno prilagojen vremenskim razmeram – tudi mikro razmeram, zato so si zanj vzeli tri dni časa, da ujamejo čim bolj idealne vremenske razmere.

Trije tekači niso izbrani naključno, pač pa so pri izboru upoštevali njihove meritve porabe oziroma izrabe kisika (VO2 maksimalen), njihovo hitrost ter ekonomičnost teka.

Vse skupaj skrbno načrtovano

Seveda snovalci tega zelo ambicioznega projekta niso pozabili na hidracijo in nenehno merjenje časa oziroma hitrosti. Znanstveniki so izmerili, da bodo tekači v teh dveh urah izgubili dva litra tekočine, zato je ustrezna hidracija zelo pomembna. Izračunali so namreč koliko tekočine morajo dostaviti tekačem in seveda kdaj, vse skupaj pa bodo naredili kar med tekom, ko jim bodo tekočino dostavili s posebnimi motorji, da se tekači ne bodo potrebovali ustaviti med hidracijo. Prav tako bo pred skupino tekačev ves čas vozil tovornjak, ki bo meril čas in tekačem prikazoval njihov tempo. Namreč, tekači morajo določen tempo teka ohranjati ves čas, kar pomeni, da bodo v primeru, če na določeni razdalji ne bodo dosegli ustreznega časa, najverjetneje od poskusa odstopili, pa četudi bi lahko s končnim rezultatom postavili nov svetovni rekord. Ta namreč zanje ne šteje. Pomembna je le magična meja dveh ur, saj naj bi za ta rekord dobili tudi bogato denarno nagrado.

Kejžar: Človeško telo na kaj takšnega še ni pripravljeno

Nekdanji slovenski atlet in maratonec Roman Kejžar, ki je državni rekorder v maratonu s časom 2:11:50, prav tako je lastnik državnega rekorda v polmaratonu s časom 1:02:49, je za 24ur.com dejal, da še ni prišel čas, da bi pretekli maraton s časom pod dvema urama. "Že pred Ljubljanskim maratonom sem dejal, da se naslednjih pet let to zagotovo še ne bo zgodilo," pravi Kejžar, ki na vse skupaj gleda bolj kot na marketinško zadevo. "Spomnim se leta 1998, ko sem tekel maraton v Berlinu, so tekli svetovni rekord dve uri in šest minut, do lanskega leta pa je bil ta napredek tri minute. Do rezultata pod dvema urama so prav tako še tri minute, vendar bolj kot gremo v tisto hitrost je vsaka minuta težje dosegljiva," pravi Kejžar in dodaja, da po njegovem mnenju človeško telo na kaj takšnega še ni pripravljeno, sploh ti tekači, ki so trenutno na sceni, tega še niso sposobni, pravi Kejžar. "Bo moral priti na sceno nekdo, ki bo najprej postavil svetovni rekord na 5.000 in 10.000 metrov in se bo potem s to višjo hitrostjo poskušal približati meji dveh ur. Svetovnega rekorderja na 10.000 metrov Kenenisa Bekeleja sploh niso povabili k sodelovanju v to skupino. On se zaveda, da tega ni sposoben," pripoveduje Kejžar, ki bo sicer dogajanje z zanimanjem spremljal. "Če tu ne bo nobene kemije, če bo vse legalno, kot mora biti na velikih tekmah, potem sem skoraj prepričan, da jim ne bo uspelo teči pod dve uri," še pravi in dodaja: "Če je pa za to zgodbo kakšna čudna znanost, kakšen genski doping ali kaj podobnega, kar se še ne da odkriti, potem bi pa to lahko bilo kakšno presenečenje. Takšen napredek, da bi sedaj kljub sicer idealnim pogojem naredili dve minuti in 57 sekund, pa mislim, da je skoraj nedosegljiv."

Analiza ne govori v prid rekordu

Analitik in velik poznavalec teka Ross Tucker je za The Science of Sport pripravil analizo tega eksperimenta. Njegovo mnenje temu podvigu ni najbolj naklonjeno, je pa svoje dvome podkrepil tudi s precej konkretnimi številkami. Kot je dejal, naj bi trije vrhunski maratonci v znanstvenem eksperimentu poskušali potrditi hipotezo, da lahko z različnimi izboljšavami in prilagoditvami povečajo svoje zmogljivosti za 2,5 odstotka v primerjavi s tem, kar je človek dosegel do sedaj.

Tucker je postavil svojo hipotezo, v kateri predvideva, da vse te taktike ne bodo dovolj, razen, če se ne bo obutev izkazala za magično, še dodaja. Njegova računica se ustavi nekje pri 1,5 odstotka, zato predvideva, da bodo tekači do polovice maratona tekli po zastavljeni časovnici, torej bodo na sredini teka s časom okoli 59:58. Prav tako ocenjuje, da bosta ta čas dosegla le dva od treh – Kipchoge in Tadese. Na 25. kilometru bodo že 'zamujali', predvideva Tucker, nato pa bo tempo samo še padal in naj bi na 30. kilometru zamujali za okoli 45 sekund. Če bodo kljub temu, da že zamujajo, s polno močjo nadaljevali podvig, bi lahko Kipchoge v cilj pritekel s časom okoli 2:02 in postavil nov svetovni rekord, ocenjuje Tucker, v nasprotnem primeru, če bodo popustili tempo, pa bi lahko bil končni čas okoli 2:06. Vsekakor bo zanimivo vse skupaj spremljati, pravi Tucker, ki je prepričan, da bo še najbolj zanimiv drugi del teka.

Tucker se sprašuje, kakšno strategijo teka naj ima trojica. Naj na začetku pospešuje in si ustvari nekaj rezerv za drugo polovico? Naj začnejo počasi in nato pospešijo proti koncu? Ali naj imajo tempo ves čas enakomeren? Tucker opozarja, da je za daljše teke težko izdelati takšno strategijo, je pa analiziral podatke iz 35 prejšnjih svetovnih rekordov na 10 kilometrov in ugotovil, da so starejše generacije, torej do leta 1978, na začetku malce pospeševale, nato tja od tretjega do sedmega kilometra tekle nekoliko počasneje, zadnji kilometer pa močno pospešile vse do cilja. Izračun je še pokazal, da so drugo polovico teka tekli nekoliko počasneje od prve, a ne zelo. Po letu 1978 in vse do danes pa so se stvari začele nekoliko spreminjati. Tega sredinskega upočasnjevanja ni več toliko oziroma ni izrazit. Tekači hitro začnejo, hiter je tudi sredinski del, še vedno pa zmorejo pospeševati tudi v zadnjem kilometru teka. To pa pomeni, da so drugo polovico teka pretekli malce hitreje od prve. Tucker tako predvideva, da je za ta drzen podvig še najboljša strategija čim bolj konstantnega tempa, ki mu sledi izrazito pospeševanje (finiširanje) v zadnjih kilometrih.

Tucker je za trojico tekačev, ki bodo ta konec tedna okupirali stezo v Monzi, izdelal predvideno tekaško strategijo, ki predvideva, da bi lahko vsaj eden od njih pretekel maraton v času 1:59:56. To pomeni, da naj bi bil povprečen tempo dve minuti in dobrih 50 sekund na kilometer, na razdalji 10 km pa bi bil čas najhitrejšega tekača 28 minut in 26 sekund, kar je praktično neverjetno, saj je čas 14 minut in 13 sekund za pet kilometrov neverjeten in zelo redek dosežek, opozarja Tucker, ki je predvidel rahlo počasnejši tempo za prvih deset kilometrov, nato pospeševanje, da bi bili tekači pri 30 kilometrih še v predvidenih časovnih okvirjih, nato pa malce počasnejši tempo med 30 in 40 kilometri ter hiter zaključek, da bi še ujeli čas pod dvema urama.

A tudi Tucker tem izračunom ne verjame, pač pa se bolj nagiba k temu, da bodo tekači na sredi maratona imeli čas okoli 60 minut, nato pa bo njihova hitrost počasi upadala. Vse to so predvidevanja. Na odgovor na vprašanje, ali bomo ta konec tedna dobili nov svetovni rekord in prelomnico v športu, bo treba počakati le še nekaj dni.

Do takrat pa vabljeni k ogledu časovnice, na kateri vam predstavljamo nekaj prelomnih dogodkov v zgodovini maratona.